petek, 24. marec 2017

Groza od groze in frdamana japka!

Izkušnje nas učijo...

Današnji dan se je že začel sila obetavno. Po dokaj dobro prespani noči, ki so pri nas prava redkost sva se z malim, kot običajno, odpravila v kopalnico, kjer sva se uštimala. Po tem, ko sva bila oba lepa in dišeča sem se odpravila nič hudega sluteč v spalnico, da sem vanjo spustila malo svežega jutranjega zraka, katerega je ljubko pospremilo sonce. Obožujem sončna jutra odeta v ptičje petje! To bo dober dan, sem si rekla.

Dejstvo, da je tišina sumljiva, ko imaš otroka, ne bom poudarjala… Po minuti in pol ko sem malega pustila na hodniku (dobro zaščitenem in varnega) ga najdem v kopalnici. »Ja kaj si pa mislila, ko si pustila vrata odprta?« Vam povem kaj sem mislila? Spet nič kaj pa… V glavnem… Mali se je moral zelo potruditi in stopiti na prstke, da je dosegel mojo pižamo – zgornji in spodnji del, da se razume. Nato je pižamo odnesel do wc-ja, dvignil pokrov in pižamo enostavno vrgel noter. Halo, pa kdo mu je to vprogramiral v malo srčkano glavico? Kako se spomni kaj takega? Sicer to ni bil njegov prvi poskus…A prvi, katerega je uspešno speljal do konca. Kakorkoli. Takrat sem si mislila pa kaj mi je tega treba. Trenutno se temu smejim. Zakaj? Berite dalje…

Dan sva preživela precej lepo, zunaj, z mojo sestro, mami, tudi prijateljica je prišla na obisk. Bila sva pri sosedih in se igrala, brala, ropotala, se smejala, hodila, se skrivala, pulila travo, metala kamenčke… Vse to seveda otroka (in mamo) utrudi in hitro napoči čas malice. Kaj bi mu pripravila. Nekaj na hitro in nekaj zdravega. Dajva banano, ma ne raje jabolko. Samo banano ima raje. Zato pa naj zmaga jabolko. In že sem ga lupila in rezala na krhlje ter enega ponudila Martinu. Naj poudarim, da sem ob tem čutila, da nekaj ni tako kot mora biti…

Mali vzame jabolko, jaz ga pri tem sokolsko opazujem. Odgrizne košček…Pa še enega. Vedno pazim, ko je jabolko. In potem zakašlja. Postane rdeč. Pogleda me in takoj vem koliko je ura. Počakam stotinko in upam, da bo zakašljal. Nič! Začne se daviti in postaja vse bolj rdeč. Po celem telesu me spreleti srh in panika čaka, da me useka do zadnje celice, ki jo premorem. Zagrabim sina ga obrnem in udarim po hrbtu. Nič. Še enkrat. Spet nič. Moj otrok je postal čisto mlahav, tih, njegove rokice so padle kot bi bile iz kamna. Trenutek, ko sem bila prepričana, da se bo moj svet porušil kot hišica iz kart. Tuhtam, jočem v sebi, prosim in molim in si mislim, prosim te Martin, to ne more biti res! Z njim naloženim čez roko  stečem do vrat in v glavi imam, da bom kričala po naselju, da mi pride nekdo pomagat, ker mi ne bo uspelo. Pri vratih si premislim. Hitro ga primem za noge, da je z glavo obrnjen proti tlem in stresam kot nora.  Kašelj! Stresem še enkrat, pogledam v njegova usta in evo ga hudiča jabolčnega! Iz ustk mu zbezam košček ga vržem po tleh, preverim, če je z malim vse ok. Zakaj ni jokal, zakaj je tako miren? Naj ne bi bil prestrašen?  Stiskam ga k sebi in samo prosim. Prosim višjo silo, da naj mi tega ne dela več, in da naj bo vse ok.

Vse se je končalo dobro. Lahko pa se ne bi…

Če nebi bila sama z njim bi šla v kopalnico in se zjokala, kot bi bilo konec sveta. Ker bi ga bilo kmalu lahko. Hvala bogu sem odreagirala pametno in hvala bogu, da imam doma medicinca, ki redno preverja moje znanje prve pomoči. Hvala bogu za aplikacijo prva pomoč, ki jo vsake toliko odprem in osvežim znanje. In hvala bogu, da se je končalo vse dobro.

Drage mamice, babice, dedki, tete, strici in vsi ostali. Prosim, prečekirajte prvo pomoč. Tisti čas, ki ga porabite za brskanje po nepomembnih straneh namenite temu, da se naučite ali spomnite kako rešiti sočloveka. Ne vzame vam veliko časa, to kar vam da je pa neprecenljivo.

Danes sem doživela hud šok. Mini infarkt. Seveda sem se zavedala, da se to lahko zgodi in malemu se je že večkrat kaj zaletelo in ga je bilo potrebno potolčti po hrbtu. Ampak tako kot danes…To se še ni zgodilo.  Želim si samo pozabiti. Oziroma niti ne, želim se spominjati tega. Spomniti se občutka groze, ki je zgrajen iz brezmejne ljubezni, ko si pripravljen za nekoga narediti vse. Za svojega otroka!

Zato mali moj.

Bodi umazan od zemlje, ko brskaš po njej, če te to veseli. Meči kamenčke vse naokoli. Puli naše rože. Razbijaj s kockami. Meči mojo pižamo v stranišče. Razmetavaj moje predale. Zbujaj se na eno uro. Pljuvaj hrano kamorkoli….

Samo bodi ok. In bodi varen.

Na koncu pa osvežimo še znanje iz prve pomoči, ki se dotika teme zadušitve pri dojenčku. Da vas kaj takšnega slučajno ne ujame nepripravljenega si oglejte tale video: kako pomagati dojenčku pri zadušitvi


Bodi junak, pomagaj prvi!

Ni komentarjev:

Objavite komentar