Mami šoferka

Dogajanja na naših cestah že kar nekaj časa ne razumem oziroma se čudim netolerantnosti voznikov, ki so postali prav posebna vrsta in stalnica, ki jo pričakuješ, ko si v prometu. Žal.

Odkar sem postala mama mi gre pa celotna situacija še bolj na živce in me totalno spravi s tira. Če sem se še eno leto in 9 mesecev nazaj brezskrbno usedla v avto in se odpeljala je danes zgodba čisto drugačna. S seboj vozim malo bitje, za katerega si želim, da je čim bolj varno.

Zadnje čase pa se v medijih pojavljajo sploh same strašne novice, ki so povezane s številnimi prometnimi nesrečami, ki se te dni dogajajo kot po tekočem traku. Verjetno je redko komu ušla novica o nesreči v kateri je bil žrtev mali dojenček. To so stvari, ki me osebno zelo pretresejo saj se dostikrat postavim v kožo žrtve in logično vse bolj tudi v čevlje mame, ki je to doživela in… Njeno trpljenje je zame nepredstavljivo. In, ko sva danes s tamalim stala v koloni zaradi prometne nesreče spet nisem mogla mimo tega, da ne bi pomislila kaj bi bilo, če bi midva prišla 5 minut prej in bi se tisti norec zaletel v naju.

Kaj lahko danes mame (in seveda tudi vsi ostali) pravzaprav sploh pričakujemo od ostalih udeležencev, ko se usedemo za volan?

-          Nepremišljenost

-          Nesigurnost

-          Pomanjkanje predvidevanja

-          Zagledanost vase

-          Nespoštljivost

-          Z glavo skozi zid za vsako ceno

-          Neznanje

-          Nepoznavanje prve pomoči

-          Pomanjkanje sočutja

-          Pasenje firbca ob nesrečah

Seveda nas tekom življenja doletijo dogodki, ki so neizogibni. Morda celo usojeni ali pa zgolj naključni, tega ne vemo in zato težko rečemo in komentiramo ter se delamo pametne kaj bi če bi... Žal pa je tako, da nas pogosto neka nesreča pretrese, o njej govorimo, veliko debatiramo in bentimo a kljub temu, ko se neurje poleže, na vse skupaj pozabimo. Mi pozabimo. Kaj pa družina/e, ki je/so to doživela/e? Ta ne bo pozabila nikdar in nikoli. Njihovo življenje nikoli več ne bo isto. Zakaj? Zaradi starčka, ki ne zna voziti (roko na srce teh je ogromno in nikoli ne ocenjujem sposobnosti glede na starost a zadnje čase je to postalo tako očitno, da enostavno ne morem mimo tega), zaradi mulca v fotrovem BMW-ju ki ga simbolni status dvigne v višave, zaradi bejbe, ki je spila preveč in ji je s tem narastel pogum za vožnjo v takšnem stanju, zaradi ljudi, ki jim vožnja v nasprotno smer dviguje adrenalin, zaradi vseh tistih, ki precenijo svoje sposobnosti in to ugotovijo prepozno, zaradi tistih, ki jih zabava, ko ogrožajo druge, zaradi tistih, ki jim pravila ne pomenijo nič in jih lastna »pamet« potem kaznuje. Če jih.

In kdo po navadi nasrka? Tisti, ki ni nič kriv.

Dejstvo pa je, da so to stvari na katere imamo vpliv. In ena teh je definitivno varna in pravilna vožnja. Ne razumem kako lahko človek pijan sedi za volanom. Zakaj je tako pomembno med vožnjo držati telefon v roki. Zakaj je potrebno loviti zeleno luč za vsako ceno ali prehitevati v škarje. Se oseba, ki to počne ne zaveda da ogroža neko drugo življenje? Mu to ni pomembno? Mu je res čisto vseeno? Se ljudje ne zavedajo, da, ko nekomu škodujejo zaradi svoje neumnosti, da ne škodujejo samo človeku ampak osebi, ki je nekomu mama, sin, brat, punca, babica …? S tem, ko brezglavo dirja nekomu uniči življenje. To so stvari, ki bi nam morale biti pomembne. Življenje bi morali ceniti in ga častiti, ne pa brezglavo ogrožati! Kdaj smo ljudje postali brezbrižne živali, popolnoma zagledane samo vase in se ne brigamo za drugega kot samo zase in dajemo samo nekaj nase.

Sicer pa, je bilo tistih 5 minut, ko smo prej na cilju res vrednih? Če kaj zakrivimo lahko še naprej mirno živimo?

Kot mamica se zaradi vseh tistih, ki jim je vseeno kaj se na cesti počne, skoraj da ne tresem, ko se usedem v avto. Pa ne zato, ker ne bi znala voziti ampak zato, ker enostavno več ne zaupam ostalim voznikom.  Sama se držim vseh pravil, navodil. Se mi zdi, da sem v manjšini (a bom sigurno prej dobila kazen kot kak bedak). Sem kulturna voznica, ki v gneči spušča ljudi, ki se težje vključijo, ki ne kaže sredincev, ki se nasmeje ljudem, ki stojijo pred zebro, seveda se tudi jezim (na vse tiste, ki počnejo na cesti neumnosti) a dosti manj (vidno v resnici pa čedalje več). Če je gneča ne prehitevam za vsako ceno. Če pridem na cilj 5 minut kasneje moje življenje ni nič slabše. Ne rabim se dokazovati s hitro vožnjo in ne rabim biti »džekica« ker s čikom v eni roki in telefonom v drugi prevozim rdečo luč.

Hkrati opažam tudi dosti več parkiranj na prostorih za invalide in prostorih, ki so namenjeni mamicam z otroki. Pa ne parkirajo tisti, ki jim je prostor namenjen. Ne dolgo nazaj sva šla z malim v trgovino. Sama. Ker sta bila oba prostora za mamice zasedena sem iskala takšnega kjer sta bili dve mesti prosti, da sem malega lažje spravila ven. No ko sva se vrnila se je »sosed« parkiral tako blizu, da sem morala Martina riniti v sedežek z druge strani. Hvala gospod voznik! O tem, kako glasno se je govorilo o dveh avšah, ki sta prav tako zasedli takšni mesti, ker sta imeli v svojih štiklih bližjo pot do trgovine ne bom komentirala.

Ko se kot mama vozim bolj počasi kjer presodim, da ne bo šlo po omejitvah (in ko mali spi, da ga ne premetava) pa ob prehitevanju voznikov opažam zamahovanje z roko in utišano kričanje češ kaj delaš baba nesposobna za volanom. Varno vozim svojega otroka, kaj je pa tvoj izgovor, da si kreten? Varno v svojem dragem oklepniku se počuti kot v milnem mehurčku ubogo revše, ki ne verjame v karmo.

Danes je tako, da če nekdo presodi, da ga malce čudno pogledaš izza volana si že vse drugo kot pa človek. Kdaj in kako smo prišli do te točke mi ni jasno. Nekaj pa je kristalno čisto. Kultura voznikov je na čisti nuli. Kaj na nuli, v minusu. In to bomo spremenili le na en način. S tem, ko se vsak pri sebi odloči, da bo ravnal pametno in pravilno. Vprašaj se, če želiš svojemu otroku privzgojiti kretenski vzgled ali pa ga naučiti pametne in olikane vožnje. Ker mali navihančki poberejo in posrkajo vse kar jim starši dajo zavedno in tudi nezavedno.

Sicer pa pravijo: kot se obnašaš za volanom pove veliko o tvoji osebnosti.

Če ti je pa že vseeno zase, dragi nabildan in arogantski voznik. Se zabij v drevo. Ne ogrožaj mene, mojega otroka, moje družine. Pusti ostale, da živijo. Da ljubijo. Da dihajo. Da se smejijo. Da se veselijo.

Življenje izgubljeno na cesti je vedno krivda nekoga. Naj to ne bo tvoja krivda!

Če pa, bog ne daj, naletiš na nesrečo POMAGAJ. Pomagaj po svojih najboljših močeh.