Nervozne mame

_{Draga mamica…}

_{se tudi ti, tako kot jaz, včasih počutiš čisto po domače povedano za en d***? Ko se ti zdi, da ne delaš res niti ene stvari tako kot bi bilo treba in se ti podira cel svet?}

Se tudi ti počutiš popolnoma  izmučeno? No, ne samo izmučeno, ampak do konca iztrošeno in izmozgano? Ko veš, da daješ vse od sebe pa še vedno izgleda, da ni dovolj. Da nikoooli ni dovolj. Če se pretrgaš na štiri dele pa ne bo dovolj…

_{Se tudi tebi zdi, da si včasih res popolnoma sama za vse? Da vse kar dobivaš od drugih so neuporabni nasveti, čudne ideje, pridige kako bi morala početi kaj drugače in bi ti bilo pri vzgoji in življenju vse lažje in marsikaj prihranjeno…?}

_{Se ti zdi, da na svetu ni dovolj ur spanca in tudi, če jih je, tebe ne bo doletela čast, da bi si privoščila kako urico ali dve iz tega sanjskega korita?}

_{Imaš občutek, da cele dneve samo kuhaš pa tvojim vse smrdi?}

_{Vidiš kako se je tvoje urejeno stanovanje spremenilo v nekakšno štalo, da ne veš kako bi se iz nje izkopala pa raje kar pustiš vse skupaj in upaš, da bo vse čez noč čudežno izginilo in bo zjutraj vse zglancano?}

_{Se kdaj sprašuješ kako bi bilo lahko vse drugače, če nebi prevzela nove vloge – vloge mame, v kateri se morda še vedno ne znajdeš čisto tako, kot si si mogoče želela in predstavljala (čeprav v tej vlogi neizmerno uživaš)?}

_{Opazuješ svet okoli sebe, meniš da gre vse mimo tebe in ugotavljaš, da je tvoje mesto sedaj čisto nekje drugje kot je bilo denimo še pred letom dni in mogoče celo obžaluješ kakšne odločitve?}

_{Si včasih želiš, da bi s svojo odločitvijo počakala in si privoščila še kako potovanje, noro žurko in veliiiko druženja s prijatelji?}

_{Ustavi konje draga moja!}

_{Dovolj je bilo teh vprašanj! Zakaj sem si/ti jih sploh zastavljala??}

_{No, takole gre…}

_{Dostikrat sem se tudi sama znašla v precepu  in ujeta med čudne, težke in slabe misli. Ko so me (in me še vedno kdaj) preganjali občutki nesposobnosti, jeze in obžalovanj. Starševstvo res ni mačji kašelj pa naj si kdo misli kar si hoče. Razlika je, če si kot mama aktivna  in te vodi usmerjenost v sočutno starševstvo ali pa si pač samo mama malemu bitju. In biti taka mama je težko. Veliko moraš požreti, kdaj pa kdaj (večinoma vedno) moraš pozabiti nase in na svoje želje in se prilagoditi. Prilagoditi otroku, njegovim željam, njegovim zmožnostim, njemu celemu. Lahko nakladam kako je to izpopolnjujoče in kako vse to razdajanje vpliva na to, da je tvoje srce zapolnjeno edino in samo z ljubeznijo. Resnica pa je včasih malce drugačna…}

_{Ne boste verjeli ljudje, tudi mame smo krvave pod kožo. In tudi me smo kdaj žalostne, nesrečne, se v kopalnici jočemo čeprav pridemo ven z nasmehom na obrazu, smo lačne, potrebne masaže, zelo utrujene, tečne, tečne in zoprne, nervozne, cvileče, se pritožujemo in vpijemo. A kljub temu damo vse od sebe. Naši otročki nas vidijo kot najsvetlejšo točko svojega življenja. Pred njimi smo vedno nasmejane, se z njimi stalno pogovarjamo, jih učimo, jim kuhamo, pojemo, z njimi plešemo. Govorimo jim vice, se z njimi skrivamo, jim že četrtič v dveh urah  menjavamo pleničko in se na previjalni mizi z njimi borimo kdo bo močnejši v izmikanju oziroma natikanju pleničke in treniramo kong fu. Jih vozimo na sprehode, jih tolažimo, jih nosimo v naročju cele dneve, jim beremo, jih božamo, jim talamo poljubčke, jih negujemo, jim 15248x na dan rečemo ne, jih umivamo, skrbimo za njih, jih uspavamo in sredi noči umirjamo ter jim govorimo, da jih imamo najraje na celem svetu. Ker jih imamo res.}

_{In čeprav smo včasih na smrt utrujene in si želimo na Mauricius, kjer bi v miru in tišini na plaži srkale hladno pijačo in poslušale valovanje morja, sem prepričana, da te utrujenosti ne bi zamenjale za nič na svetu.}

_{Pridejo dnevi, ko imamo res vsega vrh glave in nam je odveč  vsak mišji kakec…A pridejo dnevi, ko nam je vse poplačano. Ko pozabimo na vse hudo in, ko vidimo, da je naš trud viden in, da naša skrb ni bila brez zveze. Pridejo dnevi, ko posije sonce in polne energije skačemo okrog, prepevamo in se veselimo napredka naših malih sončkov. In v takih trenutkih se moramo zavedati kako smo v resnici močne, kakšen oseben razvoj smo osvojile in koliko zmoremo ter se v slabih dnevih spomniti na to, da smo super mame in dvigniti glavo visoko in pokonci.}

_{Tako…Drage mamice, ki se počutite podobno kot se včasih jaz…} 

_{Pridejo težki dnevi, zagotovo, s tem se je potrebno sprijazniti, s prihodom novega družinskega člana se je naše življenje namreč spremenilo sto na uro. Soočamo se s situacijami, na katere še pred kakim letom, dvema nismo niti pomislile. In res se kdaj pa kdaj počutimo kot najbolj izžeta cunja na svetu, a se vsak dan učimo, rastemo, se utrjujemo. Zagotovo ste danes močnejše kot pred enim mesecem ali tremi  kajne? In pravico imate, da ste kdaj slabe volje, tečne in naporne. Ne sekirajte se še za to… Konec koncev ste na svet pripeljale novega človeka, ki ga vzgajate, ljubite, negujete vsako minuto svojega življenja. In kdor vam očita utrujenost in včasih slabe misli, nima pojma. Ve še naprej delajte tako kot mislite, da je za vas in za male zakladke najbolje in zagotovo bo vse v redu. Za dežjem pa vedno posije sonce. Včasih pa se zraven nariše še mavrica.}