Draga mamica…
se tudi ti kdaj počutiš tako kot da ne delaš res niti ene
stvari tako kot bi bilo treba in se ti podira cel svet?
Se tudi ti počutiš popolnoma izmučeno? No, ne samo izmučeno, ampak do konca
iztrošeno in izmozgano? Ko veš, da daješ vse od sebe pa še vedno izgleda, da ni
dovolj. Da nikoooli ni dovolj. Če se pretrgaš na štiri dele pa ne bo dovolj…
Se tudi tebi zdi, da si včasih res
popolnoma sama za vse? Da vse kar dobivaš od drugih so neuporabni nasveti,
čudne ideje, pridige kako bi morala početi kaj drugače in bi ti bilo pri vzgoji
in življenju vse lažje in marsikaj prihranjeno…?
Se ti zdi, da na svetu ni dovolj ur
spanca in tudi, če jih je, tebe ne bo doletela čast, da bi si privoščila kako
urico ali dve iz tega sanjskega korita?
Imaš občutek, da cele dneve samo kuhaš
pa tvojim vse smrdi?
Vidiš kako se je tvoje urejeno
stanovanje spremenilo v nekakšno štalo, da ne veš niti kaj se bo čez noč iz tistega kupa tam izkopalo pa
raje kar pustiš vse skupaj in upaš, da bo imela noč vendarle svojo moč in bo
zjutraj vse zglancano?
Se kdaj sprašuješ kako bi bilo lahko vse
drugače, če nebi prevzela nove vloge – vloge mame, v kateri se morda še vedno
ne znajdeš čisto tako, kot si si mogoče želela in predstavljala (čeprav v tej
vlogi neizmerno uživaš)?
Opazuješ svet okoli sebe, meniš da gre
vse mimo tebe in ugotavljaš, da je tvoje mesto sedaj čisto nekje drugje kot je
bilo denimo še pred letom dni in mogoče celo obžaluješ kakšne odločitve?
Si včasih želiš, da bi s svojo
odločitvijo počakala in si privoščila še kako potovanje, noro žurko in veliiiko
druženja s prijatelji?
Ustavi konje draga moja!
Dovolj je bilo teh vprašanj! Zakaj sem
si/ti jih sploh zastavljala??
No, takole gre…
Dostikrat sem se tudi sama znašla v
precepu in ujeta med čudne, težke in
slabe misli. Ko so me (in me še vedno kdaj) preganjali občutki nesposobnosti,
jeze in obžalovanj. Starševstvo res ni mačji kašelj pa naj si kdo misli kar si
hoče. Razlika je, če si kot mama aktivna in te vodi usmerjenost v sočutno starševstvo
ali pa si pač samo mama po nazivu malemu bitju. In biti taka prva mama je težko. Veliko moraš
požreti, kdaj pa kdaj (večinoma vedno) moraš pozabiti nase in na svoje želje in
se prilagoditi. Prilagoditi otroku, njegovim željam, njegovim zmožnostim, njemu
celemu. Lahko nakladam kako je to izpopolnjujoče in kako vse to razdajanje
vpliva na to, da je tvoje srce zapolnjeno edino in samo z ljubeznijo. Resnica
pa je včasih malce drugačna…
Ne boste verjeli ljudje, tudi mame smo
krvave pod kožo. In tudi me smo kdaj žalostne, nesrečne, se v kopalnici jočemo
čeprav pridemo ven z nasmehom na obrazu, smo lačne, potrebne masaže, zelo
utrujene, tečne, tečne in zoprne, nervozne, cvileče, se pritožujemo in vpijemo.
A kljub temu damo vse od sebe. Naši otročki nas vidijo kot najsvetlejšo točko
svojega življenja. Pred njimi smo vedno nasmejane, se z njimi stalno
pogovarjamo, jih učimo, jim kuhamo, pojemo, z njimi plešemo. Govorimo jim vice,
se z njimi skrivamo, jim že četrtič v dveh urah menjavamo pleničko in se na previjalni mizi z
njimi borimo kdo bo močnejši v izmikanju oziroma natikanju pleničke in
treniramo nežen kong fu ko jim čistimo noske. Jih vozimo na sprehode, jih tolažimo, jih nosimo v naročju
cele dneve, jim beremo, jih božamo, jim talamo poljubčke, jih negujemo, jim
15248x na dan rečemo ne, jih umivamo, skrbimo za njih, jih uspavamo in sredi
noči umirjamo ter jim govorimo, da jih imamo najraje na celem svetu. Ker jih
imamo res.
In čeprav smo včasih na smrt utrujene in
si želimo na Mauricius, kjer bi v miru in tišini na plaži srkale hladno pijačo
in poslušale valovanje morja, sem prepričana, da te utrujenosti ne bi zamenjale
za nič na svetu.
Pridejo dnevi, ko imamo res vsega vrh
glave in nam je odveč vsak mišji kakec…A
pridejo dnevi, ko nam je vse poplačano. Ko pozabimo na vse hudo in, ko vidimo,
da je naš trud viden in, da naša skrb ni bila brez zveze. Pridejo dnevi, ko
posije sonce in polne energije skačemo okrog, prepevamo in se veselimo napredka
naših malih sončkov. In v takih trenutkih se moramo zavedati kako smo v resnici
močne, kakšen oseben razvoj smo osvojile in koliko zmoremo ter se v slabih
dnevih spomniti na to, da smo super mame in dvigniti glavo visoko in pokonci.
Tako…Drage mamice, ki se počutite
podobno kot se včasih jaz…
Pridejo težki dnevi, zagotovo, s tem se je potrebno sprijazniti,
s prihodom novega družinskega člana se je naše življenje namreč spremenilo sto
na uro. Soočamo se s situacijami, na katere še pred kakim letom, dvema nismo
niti pomislile. In res se kdaj pa kdaj počutimo kot najbolj izžeta cunja na
svetu, a se vsak dan učimo, rastemo, se utrjujemo. Zagotovo ste danes močnejše
kot pred enim mesecem ali tremi kajne?
In pravico imate, da ste kdaj slabe volje, tečne in naporne. Ne sekirajte se še
za to… Konec koncev ste na svet pripeljale novega človeka, ki ga vzgajate,
ljubite, negujete vsako minuto svojega življenja. In kdor vam očita utrujenost
in včasih slabe misli, nima pojma. Ve še naprej delajte tako kot mislite, da je
za vas in za male zakladke najbolje in zagotovo bo vse v redu. Za dežjem pa
vedno posije sonce. Včasih pa se zraven nariše še mavrica.
<3
Tudi na Facebooku me najdeš :) - > Katja - hrana in zapisi
Ni komentarjev:
Objava komentarja