Naj na začetku poudarim, da nisem ena izmed tistih mam, ki mislijo, da vedo vse in, ki so vsevedne postale s trenutkom, ko so v porodni sobi zaslišale jok svojega otročka. Daleč od tega.
Nimam nobenih težav prositi za nasvet, prebrati kako čtivo, se posvetovati s kakšno mamico, družinskim članom, strokovnjakom…Vse to za to, da mojemu otročku ne bi kaj manjkalo in pa zato, ker sem mnenja, da so nekateri pač bolj izkušeni in njihova priporočila z veseljem poslušam ter jih potem preizkusim pri nas doma.
So pa stvari, ki jih tekom učenja pri negi in vzgoji otroka poslušamo in
poslušamo in poslušamo in pride trenutek, ko se jih res že preposlušamo.
Definitivno mi ni jasnih par stvari. Kot na primer:
- Preveč se ukvarjam s svojim otrokom?
Hm? Ne razumem…Če sem na porodniškem dopustu naj potem počnem kaj, če ni
dobro veliko pozornosti namenjati otroku? Če si preveč z otrokom ni OK in, če
si premalo tudi ne, AAAA… Absolutno si moramo tudi mamice vzeti nekaj časa zase
in se pustiti malce razvajati, ampak od kdaj za božjo voljo je narobe, če
malemu bitju posvetiš svoj čas in svojo energijo. S trudom in časom, ki ga
deliš z otrokom se razvije pristen odnos, otrok pa se skozi interakcijo tudi
uči in spoznava svet ter ljudi okoli sebe. Ljubezen in pozornost ter namenjen
čas pa ne povzročata razvajenosti ampak občutek varnosti in spoštovanja, ki sta
odlična popotnica za samostojno življenje.
-Ja zakaj pa tvoj otrok noče biti pri meni? (vprašanje človeka, ki je otroku popoln tujec).
Hmmm kaj pa jaz vem, tudi jaz ne skočim v naročje vsakemu tujcu, ki bi me
rad popestval XD.
-Tvoj otrok pa ni ravno priden.
Zakaj že? Ker je živahen, ker ga vse zanima, ker je povsod (tudi tam kjer
včasih res ne rabi biti), ker noro rad opazuje svet okoli sebe, ker želi vse
prijeti s svojimi ljubkimi rokicami??? Pridnost je pogojena s čim? Pridnost pri
9 mesečnem otročku je kaj?
-Vaš otrok se ne plazi pravilno. Otroka ne nosiš pravilno.
Dobro. In kako naj ga naučim, da se bo plazil »pravilno«? Kako naj ga nosim v »lunici«, če tuli kot zverina v tem položaju?
Vsako minuto popravljam njegove gibe? Ga jokajočega nosim naokoli? Samo zato,
da se zadosti nekim pravilom?
Naš mali je skakal kot zajček. Sama pri tem nisem komplicirala in sem ga
pustila. Pač, če mu tako paše pa naj počne kot hoče. Nisem se plazila z njim (no ja :P ) in mu popravljala nogic. In nekaj
neverjetnega se je zgodilo. Po dveh mesecih se je čez noč sam od sebe začel
plaziti tako kot velevajo pravila plazenja. Nosila sem ga v bolj pokončni legi
in v takem položaju je užival. Vsak otrok se razvija drugače hitro in
spravljati se v stres zato, ker nekaj počne drugače kot sosedov nima smisla.
-HRANA. Zakaj to, zakaj ne tega, kako pa to, kaaaaj nič frutkov in
čokolinota, zakaj ne soliš, zakaj ne sladkaš, taka hrana je brez okusa in je
zanič, nič čudnega, da noče jesti.
No, imate mogoče vi predstavo kakšen okus ima prava čokolada? Tista res
prava? Se mi je zdelo, da ne. Otrok pač ni rojen z znanjem kak okus ima
določena hrana in zagotovo mu nič ne fali, če poskusi vse pristne okuse
zelenjave in sadja in ostalih zadev. Takšna hrana IMA okus. Dodatek začimb in
evo ga odlično kosilo. Soli je v hrani tako ali tako dovolj in mislim, da malih
ledvičk ni potrebno dodatno obremenjevati. Pa še potrebno ni. Mislim tudi, da
je logično, da 6 mesečni otrok ne more uživati enako hrano kot 40 letnik. Ne
razumem zakaj je mnogih tako zelo pomembno kako je moj otrok (ki ima mimogrede
odlično in pestro prehrano). Pa še to: včasih sol in sladkor nista bila
dosegljiva za par centov kot je to danes…Verjetno jim je šlo bolj v nos to, da
nekdo hrano dosoli ali posladka kot obratno. Narobe svet v katerem nikoli ni
nič prav.
-Tvoj otrok še ne zna govoriti?
Menda pri 9 mesecih še nimajo sposobnosti sestavljanja večstavčnih povedi
:)
-Daj pojdi ga preoblečt, glej kako je umazan.
Jaaa vem, da je umazan. Malo prej je odkril, da so rože posajene v zemlji,
ki je odlična za raziskovanje ali pa je segel v skledico s hrano in je kak
flekec ostal na bodiju. Je pa tudi pomagal mamici pri čiščenju tal in s
kolenčki pobrisal vse kotičke, ki jih naš sesalec ni dosegel. Če ima kdaj in
kdaj kako packo kje se res ne bo podrl svet (vsaj naš ne). Da se razume, saj se
ne plazi okoli ves umazan. Ampak nekatere zmoti že micena pikica.
-Našega oblačim samo v S Oliverja ali Benettona.
Ok, super. Naš pa nosi tudi kaj iz Lidla ali Kika. Oblačilce, ki mu bo čez
en mesec premajhno zame nima neke blazne pomembnosti. Res je, da tudi jaz rada
našega fanta lepo oblečem, ampak mi je znamka oblačila pri tem res zadnja
briga. Važno, da je oblačilo udobno in zračno ter otroku dovoljuje gibanje.
-Mi smo dali za voziček skoraj tisoč evrov.
Aha, in? Naš voziček je bil dosti cenejši pa lahko kljub temu otročka
pripeljem od točke A do točke B in mislim, da pri tem res ni pomembno koliko
evrov je bilo odštetih. Ali pa cena vozička kakorkoli vpliva na otrokov razvoj
in osebnost pa s tem nisem na tekočem?
-Stalne primerjave.
Kamorkoli prideš se najde nekdo, ki ima povedati ogromno in še več in
včasih izgleda prav hecno kako pride do enosmernega tekmovanja kako je njegov
otrok ali otrok njegovega znanca najboljši v vseh možnih kategorijah. No, moj
otrok ni krava na sejemskem tekmovanju, z njim se ne ponašam, ga ne primerjam
ampak ga imam samo rada takšnega kot je ker je tak najbolj popoln – z vsemi
svojimi »napakami«.
Tako. Dejstvo je, da ko imate malega nadobudneža so pojavi en kup ljudi, ki
vam hoče pokazati kaj vse počnete narobe in vam dajejo nasvete kako bi morali
rokovati z dojenčkom. Pravilen handling je zagotovo pomemben ampak, če tu in
tam naredite kaj po svoje, poslušate svojega otročka kot vam veleva boste
naredili uslugo tako sebi kot njemu. Dojenčku materialne stvari ne pomenijo
NIČ. So predmet tekmovanja mater in žal mi je, ko gledam, ko si lahko nekateri privoščijo
vse (s čimer, naj poudarim ni nič narobe) in potem spravljajo v stisko tiste,
ki morajo res gledati na to kam dajo kak evro.
Vsaka mama je svojemu otroku najboljša mama, ne glede na to kakšna je in ne
glede na to kaj mu da. Mama je ena sama in nihče in nič na svetu je ne more
nadomestiti. Delamo pa si mame probleme – same sebi in sicer s tem, ko preveč
poslušamo druge in premalo zaupamo svojim instinktom. Ko tekmujemo in
preverjamo kaj imajo drugi in primerjamo s tem kar imamo me. A se ne sliši to
malce…Patetično? Prvi meseci našega dojenčka so postali boj in tekmovanje…
Zato je najboljše kar lahko naredite zase in za druge, da enostavno njihove
čudne nasvete preslišite, se ne živcirate, si ne delate gore nepotrebnih
informacij za predelat in predebatirat s prijateljicami.
Če vas kaj moti povejte. Če se s čim ne strinjate izrazite svoje mnenje. Če
si česa ne morete privoščiti se ne obremenjujte. Če menite, da je vaš način
najboljši potem to drži.
Še prej kot v letu dni se bodo stvari popolnoma spremenile in verjetno si
ne želite imeti slabih spominov na prve mesece življenja vašega malčka zaradi
mnenj in pričakovanj drugih? Ali pač?
Ni komentarjev:
Objava komentarja