nedelja, 09. april 2017

Dojenček in spanje: gre to sploh skupaj?

Živjo mamica. Kako ste danes spali?

AAAAAAA...Daj no, resno?

Huh, se tudi vam zdi, da vas res nihče več ne zna vprašati čisto nič drugega kot to kako spite, kdaj spite, kje spite? Vprašanje, ki pride pred »Živjo« je: »Kako ste danes spali«? Se dobite s kolegico in prvo kar izusti je: »In,  kolikokrat ste se danes zbudili«? Ok, paaaa dobro, pač ne spimo oziroma spimo bolj slabo, pa kaj, bomo že porihtali, prej ali slej….Upanje konec koncev umre zadnje.

No, da vam najprej sploh razložim zakaj ta tema in zakaj tako obširno o njej. 
Enostavno, pišeš o tistem kar najbolj poznaš ;)
Mi namreč ne spimo. Mi ne spimo že dobro leto. Pa bi radi spali, da se razumemo.
No, saj spimo tako dve, tri ure potem sledi jok, zbujanje vsaj 3x na noč nam ne uide. Zadnje par dni mali kriči od 3-5h. Takšna situacija pa je še kar dobra tako, da sem hvaležna, da ni še slabše saj smo se par mesecev nazaj zbujali tudi po - pazi, da te ne bo kap, po 16x, jap na 20-30 minut.

Spanje v začetku starševstva je zagotovo ena od najbolj obleganih tem daleč naokoli. Glede slednjega pa sta se nekako izoblikovali dve metodi. Ena govori o izjokavanju; o tem, da moramo dojenčka pustiti jokati in na tak način bo sam prišel do spoznanja, da jok nima smisla in bo zaspal (resno?). A zaspal bo od utrujenosti. Zaspal bo z mislijo, da sta starša nad njim obupala. Sama sem kritična do te metode in je ne podpiram, čeprav priznam – dvakrat sem jo preizkusila in še zdaj mi je za to žal. Na drugi strani zaprtih vrat sem namreč jokala skupaj z dojenčkom…

Zato pa bolj podpiram metodo, ki je usmerjena v sočutno starševstvo. A o tem kdaj drugič.

Dejstvo je, da je spanje pomembno, saj se med tem, ko dojenček spi razvijajo njegovi mali možgančki. O tem kako je spanje pomembno za starše pa sploh ne bom ;) Zato je dobro, da delamo vse v smeri, da otročička nežno uspavamo in ga naučimo, da ni spanje noben bav bav.

Kot prvo pa se je potrebno zavedati, da je vsak dojenček zgodba zase. Nekateri so bolj aktivni in ne potrebujejo toliko spanja kot večni zaspančki. Prav tako ni vedno mogoče uspavati vseh otrok na enak način. Prav tako pa je spanje povezano še z navadami družine – če se v družini ves čas nekaj dogaja je velika verjetnost, da bo dojenček bolj dovzeten za stvari v okolici in bo posledično manj spal, saj si ne bo želel ničesar zamuditi.

Druga stvar, ki je zelo pomembna je ta, da svojih pričakovanj o spanju dojenčka ne gradite na mnenju in izkušnjah drugih. Če vam soseda z veseljem razlaga kako njen otrok spi od rojstva celo noč v svoji posteljici in v svoji sobici in ne razume kaj se pri vas dogaja, še ne pomeni, da je narobe nekaj z vašim načinom uspavanja, ampak prej z njenim občutkom za sočutje in realnost. Realnost je namreč taka, da večina otrok ne spi redno, se veliko zbuja in išče stik s starši. Pomislite, preden je dojenček pokukal na svet je bil v varnem zavetju vašega trebuščka. Spal je kadar je želel, kolikor je želel, toplo mu je bilo in bil je na varnem – vedno in povsod. Sedaj pa mora spati v »hladni« posteljici in po navadi brez staršev. Pa še to, dokler se otrok doji (če se doji) je normalno, da se zbuja. To veleva njegova narava in njegov nagon po preživetju, saj se dejansko zbuja lačen. Materino mleko se prebavi v eni uri in pol in seveda se med spanjem oglasi njegov lačen in prazen želodček.

Zato si ne delajte nepotrebnih skrbi, se ne počutite kot, da ste slaba mama in ne biti stalno v stresu zaradi nerednega spanca vašega sončka. Ja, definitivno se strinjam, da je grozno naporno, ampak veste kaj: ni večno. Ko bo otroček postal najstnik, bo do 12h kraljeval v svoji postelji in definitivno ne bo iskal vaše bližine ;)

Proces spanja se ustvarja, se razvija več mesecev in tudi pri vas bo prišla noč, ki jo bo mali mišek ali miška prespal celo.

Ob tem pa vam podajam par nasvetov, vzrokov in posledic do katerih sem se dokopala skozi izkušnje in, ki so mi ostali v spominu od branja člankov in priročnika o spanju – Otroško spanje, brez joka v sanje. V bistvu sem naredila pravo malo raziskavo saj se ponavadi, ko se odločim nekaj ugotoviti za to kar potrudim in poskušam narediti vse, da uspe. 



VZROK - POSLEDICA

Najprej se je treba dokopati do ugotovitev kaj so lahko možni vzroki za ne-spanje dojenčka.
Premislite kaj bi lahko otročka med spanjem motilo – lahko je to mokra plenička, prevelika utesnjenost oblačil, lahko mu je pretoplo/prehladno – primerna temperatura je 18 stopinj. Ob tem je priporočljivo, da dojenček spi v spalni vreči, ki ga greje, saj se lahko v odejico zaplete ali se ustraši brcanja v »prazno« - v trebuščku je namreč vedno brcnil v vaše rebro ali pač kam drugam. Pri nas je bila spalna vreča zakon do 7 meseca, potem pa je očitno malemu kratila preveč svobode gibanja.

Otrok se lahko zbuja tudi zaradi podoživljanja vseh predmetov, ljudi, dogodkov, ki jih je videl, spremljal, opazoval čez dan.

Dojenček v spanju pogosto joka tudi zaradi sanj. To pa ne pomeni nujno, da se je zbudil. Opazujte ga: če joka in ima očke zaprte oziroma vidite, ko ima priprte oči, da izjemno hitro premika zenice, ga ne budite, saj zagotovo le sanja. V tem primeru le nežno položite roko na njegova prsa in roko rahlo pomikajte levo in desno (kot bi ga zares na rahlo zibali). Dojenčki se v spanju tudi oglašajo tako kot nekateri v spanju govorijo, to pa ne pomeni, da so budni.

Otroček lahko čuti vašo napetost, ki jo izražate kot: »daj zaspi že enkrat nooo« in je zato v stresu.

Lahko mu izraščajo zobki, kar ga skrbi in boli.

 Mogoče ga bolijo mišice ali kolenčka in komolčki, če se plazi in so bolečine oz »musklfibr« izrazitejše ponoči.

Če pred spanjem zaužije npr. sadje ga lahko muči napenjanje ali vračanje kisline iz želodčka.

Lahko so krivi krči oz kolike.

Morda čuti strah, ker ni staršev. Predstavljajte si sebe kako bi spali sami na marsu. Ne ravno mirno in brez skrbi a?

Lahko se boji posteljice, ki mu predstavlja neznan prostor. Čez dan se zato večkrat igrajte z njim v njegovem prostoru za spanje, da se ga navadi.

Mogoče mu v posteljici ni udobno.  Jogi mora biti primerno trd, posteljnina pa udobna in mehka – bombažna.

Dojenček lahko s težavo zaspi ali se zbuja tudi, če je preutrujen. Jap preutrujen. Saj veste, včasih ste tako zmatrani, da ste prepričani, da boste v minuti zaspali. Pa ste po uri in pol še vedno kot sova.

Dojite? Pa zaradi pomanjkanja časa in utrujenosti večkrat pojeste kaj sladkega ali spijete kavo? Potem lahko pripišete delež krivde za otrokovo spanje tudi sebi. Vsaj 5 ur preden otroka podojite za večerjo naj ne bi uživali sladkega in hrane, ki vsebuje kofein, saj otročka to drži pokonci.

KAJ PA LAHKO POMAGA?

Ritual uspavanja – uro pred spanjem naj se vzdušje umiri. Vsak večer se poslužite istih dogodkov – branja, petja, kopanja, oblačenja v pižamo, masaže, šepetanje na uho…Otroci imajo radi glas svojih staršev in, če mu govorite pred spanjem ga to pomirja in zaziba v sanje.

Svojega otroka poslušajte, opazujte in tako boste ugotovili kaj ima rad in kaj mu ne ustreza.

Nekateri otroci pač potrebujejo več bližine kot drugi. Čeprav mnogi pametujejo, da pestovanje, ljubkovanje ali spanje otročka s starši ni dobro, ker ga to razvaja, moderni zapisi govorijo nasprotno. Ali boste otroka pustili, da joka dokler ne obupa in od tega zaspi ali ga boste vzeli k sebi v posteljo pa je seveda odločitev vsakega posameznika. Otrok vas pač potrebuje. In pri tem ne gre za izsiljevanje. Pika.

Ne izgubite svojega občutka, starševskega instinkta zaradi mnenj in informacij iz okolice. Sledite sebi, otročku in se mu prilagajajte – drugega vam tako ali tako ne preostane ;)
S tem pa seveda ne trdim, da morate pozabiti na spanje ampak vam samo podajam smernice za razumevanje spalnih navad vašega zakladka. Zato napisano jemljete kot iztočnico kako otroku pomagati, da se spanja nauči.


POSKUSITE:

Ustvarite mu udobno in varno gnezdece za spanje. Sploh na začetku se otročki radi počutijo utesnjene. Primerne so zibke, manjše posteljice ali pa stranice posteljice obložite z vzglavniki in tako zmanjšate spalni prostor. Mehka zaščitna obroba na stranicah posteljice ne sme manjkati, da se otroček pri premetavanju ne poškoduje. Če otročka muči dvigovanje kisline iz želodčka poskusite dvigniti vzglavje (podložite pod jogi pri glavi kakšno odejico, ki bo vzglavje dvignila. Nikakor pa ne dajajte otročku vzglavnika)!

Morda se otroček boji biti v temi. Pomagajte mu z lučko z medlo svetlobo. Nikakor pa ni dobro, da prižigate luč, saj mu na tak način, torej z ustvarjanjem svetlobe, zmanjšujete nivo melatonina - hormona spanja.

Preverite, če je mogoče plenička zapeta preveč tesno in ga to moti. Mogoče uporabljate plenice, ki so neudobne, zamenjajte firmo in boste hitro videli, če je v tem tičal vzrok. Poskrbite tudi, da njegova pižamica ni prevelika (ko brca lahko eno hlačnico sleče in ima potem obe nogici ujeti v eni hlačnici in se počuti neprijetno) ali premajhna.

Otroka navadite na kakšno igračko ali ninico, ki naj jo ima pri spanju pri sebi, da se počuti varnega. To lahko naredite tako, da izbran predmet mama nosi pri sebi, mu tako navda svoj vonj, kar pomeni, da je dobro, da je igračka vsiljivec pri dojenju. Dojenček se tako nanjo navadi, pomirja ga pa tudi vonj, ki ga ima igračka po mami.

Duda je lahko dobro sredstvo za uspavanje. Lahko je pa tudi krivec, da se dojenček zbuja, saj jo lahko išče, ko mu pade iz ust in je ne najde. Takrat vas pokliče z jokom, da mu jo zopet vstavite vi.
Zobki. Pomaga masiranje z mokro tetra pleničko, z grizali, gelom, ki hladi dlesni.

Napenjanje. Pri tem pomaga masaža trebuščka in dvigovanje nogic.

Če zaspi ob dojenju mu dojko nežno izvlecite iz ustk in mu jih zaprite. Če zahlasta za dojko ga nežno s prstom pritisnite za bradico ali na spodnji del lička. Če zajoka mu dojko ponudite nazaj ali pa ga vzemite v naročje in zibajte. Ko zaspi ga položite v njegovo posteljico (če spi v svoji posteljici) in ga še nekaj sekund držite, da se umiri. Najbolje pa je, da ga položite v njegov prostor, ko še ne spi trdno. Saj veste, ko se pozneje zbudi drugje kot je zaspal se lahko prestraši. Tudi vam verjetno ne bi bilo nič jasno, če bi zaspali v eni sobi, zbudili bi se pa v drugi.

Lakota. Žal, ko preidete na gosto hrano ni nujno, da bo otroček spal dlje, kot mnogi pričakujejo.  Otrok je mogoče zares lačen, zato ga ne pustite lačnega. Lahko pa, da se je navadil na ure kdaj je jedel in se tako zbuja iz navade. Takrat mu ponudite vodo (čaj se ne priporoča) ali pa se, če ga dojite, postavite v tak položaj na hrbtu, da se bo malce matral držati dojko v ustih. Počasi se bo navadil, da se mu ne splača tako truditi za par kapljic mleka. Je pa tudi tako, da ob vstopu v svet goste hrane otrok čez dan izgubi tisto bližino in crkljanje na katerega je bil prej navajen. To zato pogosto želi nadoknaditi ponoči.

Ko se dojenček sredi noči zbuja mu ne govorite in se z njim ne igrajte. Nežno mu šepetajte in mu ponavljajte ene in iste besede npr. »nočka je, pančkamo«, ki jih bo začel povezovati s spanjem.
Otrok naj spi čez dan. Vsaj dvakrat ga »prisilite, da zaspi«. Če se zbudi ob 6h zjutraj kot otroci radi počnejo, naj bi bil utrujen že okrog 8h – 9h. Odnesite ga v posteljo in ga umirjajte, da bo zaspal. Skrbno opazujte znake utrujenosti in ga takoj spravite spat, ko zasledite enega od njih. To so lahko: zehanje, mencanje oči, sitnost, nezanimanje za okolico in igračke… Na začetku boste potrebovali kar nekaj časa, a se bo ta čas skrajševal. Preverjeno. Pa tudi po kosilu ga dajte spat. Otroček naj bi (po statistiki, ki seveda ne velja za vse) spal v razmaku 4 ur. Ni pa to seveda nujen razlog. Sama kot otroček nisem spala čez dan nič, a sem ponoči spala celo noč. V mamini in atijevi postelji in z mamino roko v svoji rokici.

Je pa še nekaj...Otroci se prve mesece življenja počutijo tako povezane z mamo, da težko ločijo, da gre pravzaprav za dve različni osebi. Zato tudi izjemno močno čutijo mamino energijo in njeno napetost. Otroci vedo kdaj je mama podzavestno živčna in razburjena kot zmaj.
Zato se, mamica, sprosti, zadihaj, pomiri se. Vzemi si uro zase, meditiraj, delaj tisto kar imaš rada. Če je mama srečna, je srečen otrok. In s tem mislim - če je mama mirna, bo miren otrok. In zagotovo bo tako tudi spal.

Tako, upam, da sem vam s temi nasveti kaj pomagala. Sama sem preizkusila vse in vsekakor je kaj pomagalo. Se pa seveda vedno najde nekaj, da se otrok zbuja. Zakaj mi po vsem preizkušenem še vedno nismo prespali cele noči? Imam še eno teorijo, ki pa je zavitra v malce bolj mistično razlago in sicer jo najdeš s klikom na --> Spanje, dojenčki in epigenetika




Pa čim daljše noči brez številnih vmesnih zbujanj vam želim :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar