sreda, 12. april 2017

Dva!!! dneva za mami (brez slabe vesti)


Dan za mami. Se to res sliši kot, da sem na tak dan deležna razvajanja, počitka in relaksacije? Hahah bi se sprva temu reklo. Že en tak dan bi bil luksuz, kar dva pa meji na znanstveno fantastiko. No, in to znanstveno fantastiko sem se odločila uresničiti in zagrabiti priložnost. Nikoli ne veš kdaj se ponudi naslednja ;) Tudi mami rabi vsaj kakšen dan (v mojem primeru dva) na off :)
No že res, da v ta dva dneva ni zajetih vseh 48 ur na frej. A dva dneva z veliko vmesnimi pavzami samo zame je več kot dovolj. In točno to sem potrebovala. Imeti vse na očeh a hkrati imeti čas zase.

Prvi mamin dan je tako zaznamovala uradna podelitev magistrskih nalog. V bistvu me je bilo te prav grozljivo strah. Ne, nisem se bala tega, kako bom v petah (ki jih mimogrede nikoli ne nosim) odmaširala tistih 5 metrov po listino, s katero dokazujem svoje znanje. Strah me je bilo, da bo moj mali sladkosned priredil solo koncert in cirkus obenem. Huh, kakšno presenečenje sem doživela, ko je bil celi čas miren in je samo opazoval. Večkrat med nagovorom dekanje sem morala prečekirati, če je sploh še v dvorani saj je bila tišina res sumljiva. A bil je tam. Moj lepi mali fant. Sedel je v naročju babice in z zanimanjem gledal dogajanje okoli sebe. No bil je tudi pod stolom in vse naokoli a bil je res olikan za enoletnika. Neverjetno res.



Hvaležna, ker je bila podelitev hitro končana sem se parkrat nastavila fotografskemu objektivu. Enkrat z najboljšo prijateljico, drugič z mojima fantoma, tretjič s staršema. Slike so res za album. Tak, ki ga zakleneš in skriješ, da ga slučajno kdo kdaj ne najde. Na večini fotk se namreč trudimo malega prepričati, da pogleda v ptičko, a njemu je bilo vse ostalo dosti bolj zanimivo kot poziranje. Enkrat ima tako en odprta usta, drugič drug miži, tretjič se en histerično smeji, četrtič nekdo zavija z očmi in stoji trdno kot kip, petič se mali plazi po tleh, šestič sedi pod stolom….

Po podelitvi smo se odpravili na kosilo. Spet akcija in lovljenje tamalga, ki ima vseskozi mravlje v riti. A očitno se je danes odločil, da bo pustil družbo malce pri miru in je lepo sedel v stolčku in čakal »ama ama«. Izbrali smo si restavracijo Boccaccio v Šentjakobu. Nad hrano in postrežbo sem bila navdušena! Njihove pice so itak zakon in najboljše a tokrat so se mi prikupili še zaradi pozornosti in prijaznosti do mojega malega čmrlja. Samoiniciativno je natakar prinesel krožniček in žličko še zanj. Ko je mali potegnil z mize prt in je atijevo pivo letelo in se odkotalilo je brez zavijanja z očmi pobrisal polito (jap to je res redkost). Ko je opazil, da se juha hladi zelo počasi, mali je pa lačen je prinesel še en krožnik, da sem tja prelila malo juhe, da se je hitreje ohladila. Res prijazen možakar, ki je ogromno pripomogel k temu, da se je kosilo zaključilo super fino fajn. Tek je bil dober in polizali smo krožnike.

Po prihodu domov sem malega in atija spravila spat (spala sta dve uri in vmes sploh nisem vedela kaj početi :S ), sama pa sem se lotila priprave torte za moj rojstni dan.

To je bil uvod v še en mamin. Spekla sem si okusno tortico, ki je izgledala takole:

Biskvit : 
200 g moke, 100g sladkorja, 5 jajc, žlica nutele, 100g masla, 10 žlic mlačne vode, 120 ml mleka, vrečkica bourbonskega vanilijevega sladkorja, pol pecilnega praška 
Postopek: 
Maslo in rumenjake penasto umešamo. Dodamo vanilijev sladkor in sladkor. Masi dolijemo vodo in mleko ter premešamo. Dodamo še nutelo. Beljake stepemo v trd sneg in ga dodamo tekoči zmesi. Nazadnje pa ročno vmešamo še moko skupaj s pecilnim praškom.Pečemo na 160 stopinjah. Ohlajenemu biskvitu odrežemo 1/3, ki jo uporabimo za vmesno plast med kremama. 
1 plast: 
Kozarec vloženih razkoščičenih višenj zmečkamo ali zmiksamo in pogrejemo ter dodamo želatino (6 lističev). 
2 plast:Stepena sladka smetana (200 ml) + maskarpone (250 g) + 200g stopljene 70%  čokolade in dodana 2 Kremfixa 
Vmes je bila 1/3 prvotnega biskvita. 
3 plast 
Stepena sladka smetana (300 ml) + maskarpone (100g) + 200g stopljene mlečne čokolade in dodana 2 Kremfixa.


Tortica je bila res njama njama. Malce sem jo ponudila tudi malemu sladkosnedu, ki je ob tej priložnosti prvič okusil čokolado in višnje.

Tako, mamina dneva sta minila in sedaj sem nazaj. Malce bolj spočita, vesela, starejša in zrelejša. Pripravljena na nove izzive in v pričakovanju še kakšnega maminega dneva. Po teh 48 urah, ko so me nosili po rokah in me crkljali se takšnim radostim enostavno nisem pripravljena kar odpovedati brez boja. Moj dragi me je zmasiral, pospravil je celo stanovanje, malega je previjal, bil z njim zunaj, medtem, ko sem jaz ležala in brala super bloge svojih kolegic ter se relaksirala.

Mame smo super in dejstvo je, da potrebujemo dan, ki je namenjen samo nam. Res je, da prav pride tudi tiste pol ure ali ena ura na dan. A to je premalo, da prideš zares k sebi. 

Zato si zavestno vzemite ali izterjajte urice, ki bodo samo vaše in boste počele točno tisto kar si že dolgo želite. Sama sem se po pravici povedano kar težko sprijaznila, da nisem bila ves čas ob sinu. Nekakšna slaba vest me je žrla, češ da sem slaba mama, ker ure preživljam po svoje, mali pa z drugimi člani družine. A sem hitro zatrla takšno razmišljanje in ga nagnala klečat v kot. 
Vsak rabi čas zase! Da zafunkcionira in si nafila baterije, da lažje in poln energije stopi v nov dan. 

Energijo pa mame rabimo bolj kot karkoli drugega, ni tako?


Ni komentarjev:

Objavite komentar