Današnji dan je bil kot naročen za izlet, saj ga je
spremljal sonček, toplo vreme in nebo na katerem so se igrali ljubki puhasti
oblački. Skoraj, da ne kičasto je bilo tole sobotno spomladansko vzdušje, zato
ga je bilo potrebno izkoristiti v vsem njegovem sijaju.
No, ker smo predvidevali, da bo večina zavila proti obali
smo se mi odločili, da gremo na obisk Arboretuma. Smo družina, ki rada veliko
časa preživi v naravi in se rada izogni gneči, če je le mogoče, zato je bila
takšna odločitev super dobra izbira. Če ji dodaš družbo prijateljev je pa dan sploh
dosegel vrhunec.
Arboretum je res super kraj tako za vozičkarje kot za malčke
in večje otroke. Pa tudi odrasle seveda.
Potke so krasne za sprehode, vožnjo s takšnimi in drugačnimi vozički, številni
travnati kotički pa ponujajo sprostitev in počitek v mirnem vzdušju dišečih in
pisanih cvetlic s pogledom na zasnežene vrhove.
No, če imaš eno leto starega
malčka lahko na ta počitek kar pozabiš, saj čas porabiš, da mu poskušaš dopovedati,
da kamenčki niso za v usta, da tulipanov in ostalih rastlin ne sme puliti, da
je za tobogan še čisto premajhen, da ne mora kar lutati sam po svoje, da
fontana ni za čofotanje in, da absolutno ne sme cukati psov ali slednje in
njihove lastnike preganjati s palico.
Izleti z malimi otroki res niso mišljeni, da si odpočiješ in
napolniš baterije a imajo svoj čar in so po svoje dosti bolj zabavni kot so
bili preden smo postali starši. Ko malega navihančka opazuješ kako mu predstavljajo, nam čisto običajne stvari, čisto
nov svet in z žarečimi očki raziskuje svet okoli sebe ne moreš mimo tega, da ne
potegneš iz globine duše tudi otroka v sebi. Ko potem gruliš in oponašaš
dinozavre, skačeš okoli z malim, mu razlagaš najbolj enostavne stvari in ga
seveda nosiš stran vsega razjarjenega, brcajočega in jokajočega od stvari, ki
so zanj nevarne, požanješ veliko začudenih in tudi očitajočih pogledov. A to –
zavijajoče oči in stran obrnjen smeh, enostavno (očitno) spada k starševstvu. Žal
nikoli ne moreš zadovoljiti meril vseh ljudi tega sveta in tega že dolgo časa
niti ne poskušam več. Moja naloga je sedaj, ko sem mama, da vzgojim
poštenega, vljudnega in srečnega otroka. Na svoj način in tako kot sama (in
malo tudi partner) mislim, da je prav.
Če torej komu ne paše, da se pogovarjava
o buhtečem tulipanu na katerem je ravnokar pristala čebela naj gre mimo. Če
komu ne ustreza, da oponašam dinozavra, naj si pokrije ušesa. Če se komu zdi,
da majhen otrok nima kaj delati na toboganu (ko ga ti po njemu spuščaš), ker tam dela gužvo, nima pojma. Če se komu zdiva s partnerjem neodgovorna, ker pustiva malčku, da se
sprehaja naokrog (pod budnim očesom mame sokolke) tudi prav. In, če se komu
zdim nora ok. Pač sem. Pa kaj!
Glavno, da smo mi zadovoljni, srečni in
nasmejani. In, če bi tako razmišljali vsi starši, ki jim je nerodno, ko njihov
mali ušpiči kako »neumnost«, ko spoznava lepote sveta v javnosti in bi se ob
tem le nasmejali in se zavedali, da je to pač del odraščanja, bi bilo marsikdaj
in marsikomu lažje.
V glavnem, mi smo se imeli super. Naužili smo se sončka. Se
nahodili. Spili smo odlično kavico in malčka tako zmatrali, da je drnjohal kot
mali polhek.
Ko smo prišli domov pa smo si privoščili nekaj super njami
okusnega in zdravega :)
In, da ne mešam besedičenja z recepti lahko Medeno rolado z
jagodami najdeš tukaj: Medena rolada z jagodami
Ni komentarjev:
Objavite komentar