sreda, 05. april 2017

Mit o idealnem materinstvu


Kako hitro čas beži. Lani točno tak čas sem odhajala iz porodnišnice. Danes pa oborožena z vsemi možnimi potrebščinami tekam za svojim malim lumpom.

Obožujem svojega otročička in za nič na svetu ne bi zamenjala trenutkov, ki so mi bili podarjeni z njegovim rojstvom. Nič, ampak res nič ne more nadomestiti občutkov, ko se te malo bitjece dotakne z drobnimi ročicami, se oklene tvojega prsta ali, ko ti pritisne najbolj moker poljubček, ko ga najmanj pričakuješ.

Kljub temu pa vse le ni tako idealno in pravljično. Lani sem prvič postala mama in pričakovala sem marsikaj, pa se je le malo od tega uresničilo oziroma izkazalo za čarobno. Dejstvo je, da ti skozi celo nosečnost polnijo glavo s tem kako naj bi se ženska po porodu počutila, ko bo zagledala malo bitjece, pa s tem, da vsaka ženska v sebi nosi materinski čut oziroma nagon in, da se hitro naučiš kaj tvoj otroček želi. Mogoče je to res, tega ne vem, lahko pa, da sem pač ena izmed tistih, ki rabijo kar nekaj časa, da dojamejo kaj ji mali človeček joče na uho. Sedaj se lahko malo pošalim na svoj račun brez slabe vesti, pred enim letom pa sem tulila skupaj s svojim otrokom, kot, da sva oba padla iz Marsa v najbolj okruten svet daleč naokoli. Resno mislim. Ni bilo mitično, ni bilo obkoljeno z metuljčki niti postlano z rožicami. Na momente je bilo pravzaprav prav peklensko.

Težko sem pričakovala ta magični trenutek, ko bom svojo dišečo štručko stisnila v objem in je nikoli več izpustila. In prišel je. Prišel je dan, ko sem tudi jaz postala mami. Dan od katerega naprej bom lahko rekla, da imam sinčka na katerega sem ponosna ne glede na vse neumnosti, ki jih bo ušpičil in dan, ki je za vedno spremenil moj brezskrben svet.

Ko sedaj pomislim za nazaj kako je bilo, kakšna sem bila in kako sem se počutila…Huh. Človek postane prav čustveno našpičen…

Torej, začelo se je…Popadki, ki so trajali dva dni, bolečine, skrbi, neprespanost, razdražljivost… Zakaj me nočejo sprejeti v porodnišnico za vraga? Moram res trpeti dva dni in čakati na tistih »na 5 minut gospa in nič prej«. Po tečnarjenju v porodnišnici so me le vzeli na pregled in glej ga zlomka rekli so, da sem nared za v porodno sobo. Po tamkajšnjih ceremonijah, izredno težavnem porodu in hudih bolečinah pa le zaslišim jok. Oh kako čaroben zvok in ja konec muk, konec bolečin, končno se bom lahko malo spočila, končno bom lahko cele dneve v porodnišnici gledala, crkljala in ljubkovala mojega popolnega fantička.

In BAAAAAM hladen tuš.

Zakaj se samo moj otrok ves čas joka, zakaj nič ne spi, kdaj me bo obiskala tista vila Blaženka in me poštupala z blaženostjo in svetostjo, ki naj bi me sedaj spremljala??? Kaj se dogaja? Zakaj mi nihče ničesar ne pove, razloži? Zakaj mi nihče tam nič ne pomaga? Samo dve uri, samo dve uri spanja si želim. Dobro mogoče tri, ampak podpišem za dve. Ni mleka…dojenček je lačen, kaj naj??? Zakaj mu ne dajo malo mlečne formule pod dlesen, samo, da se malo nasiti, samo, da malo neha jokati, saj po 1524x pristavljanjih žal še vedno nimam mleka…

Noro je bilo. Res noro. Pravzaprav se šele sedaj zavedam kako zelo sem bila takrat močna, da nisem znorela od vsega skupaj. Pa od vseh očitajočih pogledov, blesavih nasvetov in pomanjkanja sočutja.

Ampak drage mamice in bodoče mamice, veste…Pred nosečnostjo si nisem niti predstavljala, da se bo vse tako obrnilo. V času nosečnosti še manj. Takrat so s tabo vsi prijazni, vsi te vsiljivo božajo po trebuščku in sprašujejo kako si, kako napreduje dojenček, kako bo vse lepo in mavrično. Ko pa bitje pride na svet vsi na lepem pričakujejo, da obvladaš stvari, saj si konec koncev le postala mama in zato moraš vedeti vse in svašta. Bog ne daj postaviti kakšno vprašanje, ki se zdi malo čudno. Boljše po spletu prebirati forume in misliti, da bo iz malega mozoljčka nastala vsaj še ena glava in se tako izogniti zdravničinemu ahhh-dajte-no-nehat-komplicirat izrazu.  Pa ni tako in tudi ne more biti tako. Včasih je več družin živelo skupaj in ženske so imele več otrok. Tako so imele tiste, ki so rodile podporo in več znanja, saj so videle kako so njihove predhodnice rokovale z dojenčki in si med sabo pomagale.

V porodnišnici sem bila sama. Nikoli v življenju še nisem bila tako osamljena in tako nemočna ter nesrečna. Komaj sem čakala, da grem domov, kjer bom imela partnerja, obiske in kdaj pa kdaj kakšno roko za pomoč. Želela sem nekoga za pogovor pa ga nisem dobila… Jeza in nemoč se je nalagala in prepričana sem bila, da bom nekomu tam še kaj naredila. Kaj se res delajo norca iz nas ali kaj? Brez mojih dveh super »cimric« bi se mi zagotovo utrgalo. In verjamem vsem mamicam, ki potarnajo, da jim je težko in kristalno jasno mi je kako te lahko vse to hitro zapelje v depresijo. Ampak mamice ne skrbite, vse mine in vse se poštima in spremeni. Če ste v dilemi kaj narediti, ko se počutite drugače kot naj bi se, najdite nekoga in se z njim pogovorite. Če v porodnišnici ne veste kaj lahko oziroma vas je strah kaj vprašat in prosit, ne belite si glave z nepotrebnimi vprašanji kaj narediti, naredite točno tisto kar si želite in zahtevajte tisto kar potrebujete ne glede na to kako grdo vas kdo od osebja pogleda.

Prvi dnevi so težki in naporni in razumljivo je, da potrebujete čas, da se na novo nastalo situacijo navadite, da se spočijete. Naloga osebja je, da vam pri tem pomaga in stoji ob strani. Moja izkušnja je bila žal zelo slaba a sem se iz tega naučila ogromno in spoznala marsikaj tako o sebi kot o drugih. Narava mi je podarila krasnega otročka, ki pa je bil v času, ko se je privajal na nov svet hudooooooo naporen. No, saj tak je še danes. A sem zmogla, in zmoreš tudi ti. Čas pa tudi tako hitro mineva, da se prej ali slej pozabiš na vse tegobe in v ospredje se pririnejo nepozabni trenutki sreče.


Aja…In vila Blaženka je prišla. Ne takoj, je pa :D

Ni komentarjev:

Objavite komentar