Strah. Večni plenilec našega notranjega miru in spokojnosti. Spremlja nas celo življenje in včasih pride na plan zelo odkrito, drugič pa se priplazi čisto po tiho in po etapah.
Mislim, da ni človeka na svetu, ki ne bi začutil
strahu. Tudi najmočnejši in najbolj hrabri so ga izkusili. In čeprav mame
veljamo za temelj hrabrosti v družini (brez smeha in heca!) smo polne strahov.
Vsak dan.
Gre za čustvo, ki ima na naše vedenje in doživljanje
najmočnejši vpliv. Lahko nas namreč popolnoma onesposobi, v nas vzbudi agresijo
ali pa obratno – nas vodi v pasivnost. Lahko nas popelje v popolno paniko, zmedenost,
jezo ali pa v odtujenost in zaprtost vase.
Strah je pravzaprav izvorno gledano (če temu lahko
tako rečemo) povezan s težnjo po preživetju. Saj veste, ko se srna prestraši se
v njej začne bitka za preživetje in urno jo ubriše čez drn in strm. Tako naredi
večina živali, saj ob strahu začutijo potrebo po begu. In takšno potrebo
začutimo tudi ljudje. Namesto, da bi se s strahom soočili pred njim raje
zbežimo. Pred tem pa ga še elegantno zapakiramo in si govorimo, da strah, ki v
nas vse bolj raste v resnici sploh ne obstaja.
Strah ima ogromne razsežnosti in v resnici ne
reagiramo samo na tiste nevarnosti, ki dejansko prežijo na nas ampak tudi na
tiste, ki živijo samo v naših mislih in pričakovanjih. Kolikokrat nas je bilo
strah nečesa kar se je v resnici izkazalo za popolnoma nepomembno in
neresnično? Recimo strah pred tem, da bomo izgubili službo, ker jo je nekdo
drug? Ali pa strah pred tatvino, ker so vlomili k nekomu nam znanemu? Sama se
zadnje dni zelo težko izognem strahu. Odkar se je malemu zataknil košček
jabolka in sem ga panično reševala znorim vsakič, ko mu kdo jabolko samo
pokaže. Kaj se je dogajalo lahko izveš TUKAJ. Noro vem, samo gre res za tako
čustveno situacijo, da jo težko hendlam. Čeprav sem naučena kako brzdati čustva
;)
Strah je nalezljiv. Ko vidimo nekoga, ki je
prestrašen, prestraši njegov odziv še nas. Na tak način pa se že kot otroci
naučimo strahu pred določeno stvarjo, predmetom, živaljo – s posnemanjem
staršev – posebno mame, in njihovih odzivov. Saj veste, ko otrok pade in
pritečemo prestrašeni k njemu – takrat zajoka. Ko pa pade in se odzovemo mirno
ali ga zamotimo pa se obnaša kot, da se ni zgodilo nič.
Strahovi so in strahovi bodo. Strah pred
zavrnitvijo, pred neuspehom, strah pred tem, da izrazimo svoje mnenje, strah
pred konflikti, strah pred delom preteklosti, pred porazom, pred uspehom, pred
živalmi, pred vojno, pred prihodnostjo, pred staranjem, strah pred nami samimi,
strah pred strahom…Cel kup jih je. Da ne začnem naštevati še vseh tistih, ki
jih dobiš v paketu z otrokom: delam sploh kaj prav, kaj, če zboli, kaj, če bo
kaj narobe, kaj, če se začne dušiti, kaj, če dobi klopa, kaj, če ne dobi vrtca,
kaj, če dobi vrtec...
In čeprav pravijo, da je strah od znotraj votel,
zunaj ga ni pa nič, jih imam še vedno celo goro v sebi. Strah živi v nas, v naši domišljiji, v naši
glavi. In od nas je odvisno kako velik bo zrastel in kako debel bo. Gre pa
skoraj vedno za negativne scenarije, ki si jih pišemo sami, saj v današnjem
svetu izjemno težko razmišljamo pozitivno. Žal.
Strah nas ovira in, ko ga začutimo smo prepričani,
da moramo ostati na točki kjer smo in pozabiti na naslednji korak. V resnici je
zadeva lahko popolnoma drugačna. Si kdaj pomislil, da je strah tisti, ki te
žene naprej? Da te preverja kako zrel si, kako pogumen si in koliko si upaš? Si
kdaj začutil kako je, ko si naredil nekaj kar te je bilo groza a ti je na koncu
uspelo? Kak blažen občutek kajne? Kako nepopisno dober občutek, ko premagaš
svojega notranjega sovražnika ane?
Strah
nakazuje na spremembe in teh nas je v resnici strah.
To pa lahko pomeni, da je za njih čas – čas za to, da naredimo nekaj drugače. Da
moraš narediti nekaj drugače. Nikoli nas ne bo strah nečesa kar poznamo, kajne?
Ko stopimo na pot neznanega se počasi učimo novosti in tako se strah zmanjšuje
in prej ali slej ga zmanjka. Torej: strah lahko prinese in po navadi tudi
prinese nekaj dobrega. Zato včasih res ni dobro preveč razmišljati, ker te to
ponese v dvome, dvomi pa hranijo strah.
Zaupaj sebi, svoji intuiciji in naredi nekaj drugače. Bodi sprememba v svojem
življenju. Strah nas namreč omejuje in bolj, ko se tega zavedamo bolj bomo
uspešni, srečni in sproščeni.
Strah
je jedro mnogih naših težav in pride le tako daleč kot mu dopustimo.
Če dobro pomislimo so v sodobnem času mediji tisti, ki najpogosteje hranijo naš
um s strahom saj nam stalno dajejo navodila kako bi morali živeti in kaj je
sprejemljivo. Če na tak ali drugačen način od teh navodil odstopamo se v nas
sprožijo boji, ki jih bijemo sami s seboj in strahovi. To nam povzroča skrbi in
ja = strah.
Zato je res dobro, da ga prepoznamo - že s tem naredimo ogromno. Potem pa je na nas
kaj bomo s tem našim zavedanjem in
znanjem storili. Največkrat nam pomaga, če strah delimo z nekom, ki nam je
blizu ali z nekom, ki ima podobne izkušnje. Pogovor je terapevtsko sredstvo, ki lajša naše skrbi in nas očisti
slabih misli. V prihodnje bom naredila še seznam stvari, ki nam pomagajo
strah zmanjšati :)
Logično je strah obiskal tudi mene. In velikokrat se
me drži kot klop. Zato vem, da je težko in vem kako zoprno se ga je otresti. A
zavedanje in volja naredita veliko. Strahovi se skozi leta spreminjajo in, če
me je bilo še pred desetletjem in nekaj strah nekemu fantu povedati, da mi je
všeč se temu danes le smejim (oziroma me je grozno sram, ko se teh stvari
spominjam haha). Nato so prišli strahovi ali bom naredila faks pa, če bom
dobila službo (no ta strah je tudi še aktualen). Danes me je strah, če sem
dovolj dobra mama. Grozljivo strah. Vsak dan se sprašujem, če je to kar delam v
redu in v dobro mojemu otroku. Kaj, če kje zafrknem? Kaj, če se mu kaj zgodi?
Ali mu dajem dovolj? Ali naredim vse, da bo nekoč iz njega zrastel dober fant? Kaj,
če bo zaradi kakšne moje neumnosti nosil posledice, ko bo večji? In tako
naprej… Sigurna sem, da se s podobnimi vprašanji sooča vsaka mama a se žal o
teh stvareh premalo pogovarjamo, saj v večini tekmujemo v tem kdo je boljši …Vodi
nas popolnost in od tega naj dobra mama ne bi odstopala. Vse naj bi imele vedno
pod kontrolo in na vsako vprašanje odgovor saj naj bi nas vodil materinski
nagon. Ja najbrž, da res…Biti mama je
čudovito ampak to neopisljivo močno ljubezen spremljajo tudi občutki nemoči, ko
je z otročkom nekaj narobe in ne vemo kaj oziroma kako odreagirati.
Spremlja jo tudi stalna skrb, negotovost, zmedenost, neznanje, izguba nadzora,
žalost ob tem, ko otrok odrašča in postaja samostojen…Za vsem tem stojijo
strahovi, ki nas hromijo in iz nas delajo zombije, ki so vse pogosteje slabe
volje. A vsa ta čustva in doživljanja so normalna. Na nas pa je, da to razumemo
in s tem nekaj naredimo.
Da bodo naši dnevi lepši, otročki srečnejši, mame
bolj zadovoljne in svet prijetnejši je potrebno nekaj energije, vztrajnosti,
pozitivne naravnanosti in zaupanja vase.
ZATO:
Brcnimo to slabo energijo pod imenom strah in
naredimo nekaj zase. Pomislimo kaj dejansko stoji za tem čustvom, naredimo
seznam kaj si upamo narediti zoper njega in to tudi storimo. Na tak način se
učimo, krepimo, dvigujemo samozavest in na koncu – USPEMO!
In ZATO: »Ne razmišljaj niti za
nazaj, niti za naprej. Osredotoči se na ta trenutek in vse bo spet steklo.«
Veselim se tudi tvojega obiska na Facebook strani Mali sladkosned :)
Ni komentarjev:
Objava komentarja