Včasih
se mi zdi, da je naša družba močno skrenila s poti. Da je v kakšnih pomembnih
zadevah precej zafrknila in napačno zvozila kak ovinek. Gibljemo se v nekakšnem
paradoksu današnjega časa, katerega zaznamuje to, da:
želimo
stalno povečati naše imetje, vendar smo zmanjšali naše vrednote.
Govorimo preveč, ljubimo premalo, pogosto sovražimo.
Naučili smo se preživeti, ne pa živeti.
Dodali smo leta življenju, ne pa življenje letom.
Potovali smo tudi že na Luno, problem pa imamo, ko je treba iti čez cesto
in spoznati novega soseda.
Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega.
Naredili smo velike, vendar ne boljše stvari.
Očistili smo zrak, vendar onesnažili našo dušo.
Razbili smo atom, ne pa tudi svojih predsodkov.
Pišemo več, naučimo se manj.
Načrtujemo več, dosežemo manj.
Naučili smo se hiteti, a ne čakati.
Imamo večje dohodke, vendar nizko moralo.
Imamo več hrane, pa smo še vedno nehvaležni.
Gradimo večje računalnike z večjim spominom,
komuniciramo vse manj in manj. Prizadevamo si več kvantitete, pozabljamo na kakovost.
In še marsikaj bi lahko dopolnjevalo ta seznam.
Naša družba pogosto tudi pozablja. Pozablja na
določene ljudi, ki so prav tako del nje, čeprav jih (kot se zdi) vse bolj vztrajno
izrinja iz svojih vrst.
Govorim o starejših ljudeh.
Zakaj to počnemo je največkrat povezano z izgovorom,
da enostavno nimamo časa, ki bi ga namenili njim. Njim, ki so nas učili, ki so
nas uvajali v svet, nam pripovedovali zgodbe ter vedno primaknili kak bombon
ali dva, ko mama ni opazila. Vse večkrat slišim tudi tarnanje čez stare ljudi,
da so itak preveč sitni, tečni, zoprni in vsiljivi. Da zaradi bolezni niso več
takšni kot so bili. Da se lahko naši otroci ob stiku z njimi še kaj nalezejo.
Hmmm…
Biti star je daleč od biti neuporaben, kot se v
današnjem času nehvaležno predstavlja starejšo populacijo. Biti star pomeni
imeti zakladnico izkušenj in spominov, ki lahko ob predpostavki, da se mlajši
zavedajo, da jih staranje ne bo zaobšlo, bistveno vpliva na usodo vseh.
Svojega sina zato želim naučiti, da starost ni bav
bav, da je le še eno obdobje, ki ne bo prihranjeno nikomur. Želim mu pokazati
čim več in ga seznaniti z življenjskimi situacijami, ki so pač neizogibne. In ja,
začenjam že zdaj, ko je še mali. Po mnenju nekaterih čisto premali. Mislim, da
nikoli nisi premajhen, da si v stiku z vsem kar ti življenju ponuja in daje. In
nikoli nisi premajhen, da spoznaš tudi tisto kar mnogi starši svojim otrokom
prikrivajo. Življenje – z vsemi svojimi lepotami in tegobami. Kar iz tega prikrivanja
nastane je najpogosteje strah. Strah pred stvarmi, ki jih nisi doživel. A proti
temu obstaja zdravilo, ki je v bistvu čisto na dosegu rok. Imenuje se učenje
skozi izkušnje. Več kot spoznaš kot otrok lažje to ponotranjiš in bolje znaš s
tem spoznanjem rokovati.
Zato greva s tamalim vsake toliko časa (a premalokrat)
v dom za stare ljudi. Obiskat greva mojega dedka - sinkotovega pradedka in vse
ostale stanovalce. Težko opišem občutke, ki se mi porajajo, ko vstopiš v
stavbo, ki jo mnogi enačijo z zadnjo postajo človeka. Ko sem tja prihajala sama
sem velikokrat opazila ogromno zasanjanih obrazov, ki so si želeli biti nekje
drugje. Ki so si želeli obiska ali pa zgolj prijazne besede. Žal mi je, da v
domovih zadeve ne funkcionirajo tako kot jo zastavlja teorija in stroka in, da
so tam ljudje, ki ne delajo tako kot bi se od njih pričakovalo. A to v tem
zapisu ni pomembno. Povedati želim, da ko vstopim z malim v dom vidim nasmehe,
vidim radost, veselje. Ko mali koga pogleda in se mu z ljubkim škrbastim
nasmehom iskreno nasmeje vidim solze. Pristne solze, ki verjetno pridejo iz
kotičkov očes ob spominu na njihovega vnuka ali otroka. Zgolj ugibam. Dnevi v
domovih so bolj ali manj vsak dan isti in, ko pride tja nek mali pobalinček se
jim dan spremeni. V minuti, ko sva bila v recepciji se je vzdušje spremenilo iz
0 na 100. Moj sine je bil v središču pozornosti. Vsi so mu nekaj kazali in se
smejali ob njegovih lumparijah. Hkrati pa so se spomnili na otroštvo svojih
otrok in si začeli izmenjevati zgodbe.
Kako malo je treba, da nekomu polepšaš dan, kajne?
In kakšno energijo lahko sproži čudovita otroška
navihanost.
In kaj ima od tega malček? Sedaj mogoče še ni vidno, a
še bo.
Moj mali bo imel rad stare ljudi. Ne bo se jih bal. Cenil
jih bo in spoštoval. Kako to vem? Enostavno. Sama mu bom vsak dan povedala in
razlagala kako zelo pomembni so, kaj vse so doživeli in kako zelo si zaslužijo,
da imajo v našem življenju prav posebno mesto.
Razložila pa mu bom tudi, da bolezen ni najhujša stvar, ki se
človeku lahko zgodi (po navadi res v starosti), ampak, da je hudo zlo naše družbe osamljenost (ki je vse pogostejša). Da pa smo lahko zdravniki za to
prav vsi.
Ni komentarjev:
Objava komentarja