Starost NE sme biti tabu: Mali sladkosned na obisku v domu starejših

Včasih se mi zdi, da je naša družba močno skrenila s poti. Da je v kakšnih pomembnih zadevah precej zafrknila in napačno zvozila kak ovinek. Gibljemo se v nekakšnem paradoksu današnjega časa, katerega zaznamuje to, da:

želimo stalno povečati naše imetje, vendar smo zmanjšali naše vrednote. 

Govorimo preveč, ljubimo premalo, pogosto sovražimo.

Naučili smo se preživeti, ne pa živeti.

Dodali smo leta življenju, ne pa življenje letom.

Potovali smo tudi že na Luno, problem pa imamo, ko je treba iti čez cesto in spoznati novega soseda.

Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega.

Naredili smo velike, vendar ne boljše stvari.

Očistili smo zrak, vendar onesnažili našo dušo.

Razbili smo atom, ne pa tudi svojih predsodkov.

Pišemo več, naučimo se manj.

Načrtujemo več, dosežemo manj.

Naučili smo se hiteti, a ne čakati.

Imamo večje dohodke, vendar nizko moralo.

Imamo več hrane, pa smo še vedno nehvaležni.

Gradimo večje računalnike z večjim spominom, komuniciramo vse manj in manj. Prizadevamo si več kvantitete, pozabljamo na kakovost.

In še marsikaj bi lahko dopolnjevalo ta seznam.

Naša družba pogosto tudi pozablja. Pozablja na določene ljudi, ki so prav tako del nje, čeprav jih (kot se zdi) vse bolj vztrajno izrinja iz svojih vrst.

Govorim o starejših ljudeh.

Zakaj to počnemo je največkrat povezano z izgovorom, da enostavno nimamo časa, ki bi ga namenili njim. Njim, ki so nas učili, ki so nas uvajali v svet, nam pripovedovali zgodbe ter vedno primaknili kak bombon ali dva, ko mama ni opazila. Vse večkrat slišim tudi tarnanje čez stare ljudi, da so itak preveč sitni, tečni, zoprni in vsiljivi. Da zaradi bolezni niso več takšni kot so bili. Da se lahko naši otroci ob stiku z njimi še kaj nalezejo. Hmmm…

Biti star je daleč od biti neuporaben, kot se v današnjem času nehvaležno predstavlja starejšo populacijo. Biti star pomeni imeti zakladnico izkušenj in spominov, ki lahko ob predpostavki, da se mlajši zavedajo, da jih staranje ne bo zaobšlo, bistveno vpliva na usodo vseh.

Svojega sina zato želim naučiti, da starost ni bav bav, da je le še eno obdobje, ki ne bo prihranjeno nikomur. Želim mu pokazati čim več in ga seznaniti z življenjskimi situacijami, ki so pač neizogibne. In ja, začenjam že zdaj, ko je še mali. Po mnenju nekaterih čisto premali. Mislim, da nikoli nisi premajhen, da si v stiku z vsem kar ti življenju ponuja in daje. In nikoli nisi premajhen, da spoznaš tudi tisto kar mnogi starši svojim otrokom prikrivajo. Življenje – z vsemi svojimi lepotami in tegobami. Kar iz tega prikrivanja nastane je najpogosteje strah. Strah pred stvarmi, ki jih nisi doživel. A proti temu obstaja zdravilo, ki je v bistvu čisto na dosegu rok. Imenuje se učenje skozi izkušnje. Več kot spoznaš kot otrok lažje to ponotranjiš in bolje znaš s tem spoznanjem rokovati.

Zato greva s tamalim vsake toliko časa (a premalokrat) v dom za stare ljudi. Obiskat greva mojega dedka - sinkotovega pradedka in vse ostale stanovalce. Težko opišem občutke, ki se mi porajajo, ko vstopiš v stavbo, ki jo mnogi enačijo z zadnjo postajo človeka. Ko sem tja prihajala sama sem velikokrat opazila ogromno zasanjanih obrazov, ki so si želeli biti nekje drugje. Ki so si želeli obiska ali pa zgolj prijazne besede. Žal mi je, da v domovih zadeve ne funkcionirajo tako kot jo zastavlja teorija in stroka in, da so tam ljudje, ki ne delajo tako kot bi se od njih pričakovalo. A to v tem zapisu ni pomembno. Povedati želim, da ko vstopim z malim v dom vidim nasmehe, vidim radost, veselje. Ko mali koga pogleda in se mu z ljubkim škrbastim nasmehom iskreno nasmeje vidim solze. Pristne solze, ki verjetno pridejo iz kotičkov očes ob spominu na njihovega vnuka ali otroka. Zgolj ugibam. Dnevi v domovih so bolj ali manj vsak dan isti in, ko pride tja nek mali pobalinček se jim dan spremeni. V minuti, ko sva bila v recepciji se je vzdušje spremenilo iz 0 na 100. Moj sine je bil v središču pozornosti. Vsi so mu nekaj kazali in se smejali ob njegovih lumparijah. Hkrati pa so se spomnili na otroštvo svojih otrok in si začeli izmenjevati zgodbe.

Kako malo je treba, da nekomu polepšaš dan, kajne?

In kakšno energijo lahko sproži čudovita otroška navihanost.

In kaj ima od tega malček? Sedaj mogoče še ni vidno, a še bo.

Moj mali bo imel rad stare ljudi. Ne bo se jih bal. Cenil jih bo in spoštoval. Kako to vem? Enostavno. Sama mu bom vsak dan povedala in razlagala kako zelo pomembni so, kaj vse so doživeli in kako zelo si zaslužijo, da imajo v našem življenju prav posebno mesto.

Razložila pa mu bom tudi, da bolezen ni najhujša stvar, ki se človeku lahko zgodi (po navadi res v starosti), ampak, da je hudo zlo naše družbe osamljenost (ki je vse pogostejša). Da pa smo lahko zdravniki za to prav vsi.