petek, 12. maj 2017

"A pa se ti ne zdi, da se z njim ukvarjaš malo preveč?"



Nekaj dni nazaj sva z malim sedela ob potki in se igrala. Z vozičkom nama je uspelo priti 300 metrov od hiše. Potka poteka med travniki in tam je res luštno. Luštno, ker lahko mali veselo teka gor in dol, nabira in trga rože in travo. In vse ostalo kar najde.

Mimo naju je hitela mamica z vozičkom. Hitro je pozdravila in odšla naprej. Midva pa sva ostala tam. Zlagala sva kamenčke enega na drugega in jih metala v plastenko z vodo, ki sva jo imela s seboj, kopala po blatu, nabirala travo za koze, veliko govorila in se premikala po polžje. Mamica z vozičkom je šla zopet mimo naju, kar pomeni, da sva bila na tistem mestu sigurno več kot 45 minut. To mamico sem videla prvič. Malce je ustavila korak nato pa dejala: 

»da se vama da. Meni bi se zmešalo, da bi tukaj sedela pol dneva«

Nato je odhitela še preden sem imela sploh možnost kaj odgovoriti.

Zato ti mamica, ki se ti tako mudi odgovarjam tukaj.

Seveda da se mi da. Saj je moj otrok. Obožujem, ko gledam kako raziskuje, kako odkriva njemu zelo pomembne in še neznane predmete. Kako me z vzklikom pokliče, ko vidi neko čudno bibo in mi jo hoče pokazati. Pa kaj, če sem jo videla že tisočkrat! On jo prvič in z veseljem bom zaigrala največje navdušenje nad njegovim odkritjem. Z rahlim nasmeškom in skritim veseljem ga objamem, kadar se ne počuti sigurnega in išče mojo bližino in varnost. To pomeni, da sem mu pomembna in mu predstavljam varen pristan. Z zaupanjem pustim, da gre svojo pot in opazujem kam se nameni. Pri tem seveda spremljam vsak njegov korak. Z iskrenim smehom pospremim njegov padec v travo in nasmeh, ko pokuka iz šopa bilk. Kako je ljubek tam med rožicami. Radovedno se mu pridružim, ko z vejico dreza po zemlji in išče..pač nekaj. Rada mu razlagam in opisujem stvari. In čeprav poteka pogovor enosmerno vem, da me razume in me rad posluša.

Kako se mi ne bi dalo, ko pa je tako lepo? Tako pristno in tako posebno. Ne rečem, saj pridejo trenutki, ko bi bila raje doma na kavču in pride tak dan, ko se mi res ne da, ampak…

...ko pa tako hitro zrastejo. Nočem zamuditi njegovega odraščanja in vseh tistih malenkosti, ki pridejo zraven. Ja, da se mi, ker si to želim. Resnično želim in pri tem uživam. Ko bo nekoč velik fant mu bom ponosno pripovedovala o najinih dogodivščinah, s katerimi se tebi mamica, ki hitiš, mogoče ne da ukvarjati. Ampak te kljub temu ne obsojam. Ne obsojam nobeno mamo in nobenega očeta, saj razumem, da ima vsak svoj ritem, želje in prioritete in prav je, da počnete tisto kar vam ustreza.

Kakšno leto nazaj se tudi meni ne bi dalo marsikaj kar danes počnem z veseljem. Rojstvo mojega prelepega otroka me je spremenilo. Zavedam pa se tudi tega, da bom v svet poslala poštenega, pridnega in samozavestnega otroka le tako, da mu bom posvetila svoj čas in pozornost.

Na začetku tega zapisa sem želela povedati čisto nekaj drugega. Pa bom to prihranila za kdaj drugič, saj me je tipkovnica zanesla na to pot pisanja…

14 mesecev nazaj je bilo marsikaj drugače. Danes pa ga imam tukaj. V svojem naročju. Svojega sina.

In včasih še vedno ne morem verjeti, da je tu. Da je moj. Da lahko rečem, da sva skupaj z njegovim očkom ustvarila tako popolno malo bitje kot je on. Ne predstavljam si niti minute življenja, ko ne bi bil v mojih mislih, v mojem srcu. Ko bi le vedel kako zelo me je obogatil. No, saj nekoč bo. Nekoč, ko bo zrasel in bo razumel...

In, ko ga danes gledam kako že šestnajstič preureja predal s piskri in, ko se spomnim s kakšno hitrostjo sem včeraj v glavo dobila žlico rdeče pese in, ko sem ga našla v WC-ju ko si je s straniščno ščetko brusil zobe, se čudim.  Čudim se in razmišljam kako je mogoče, da takšne nenavadne stvari in dejanja večajo prostor mojega srca in ga napolnjujejo z veseljem, čisto srečo, ponosom in seveda začudenjem od koga in kdaj je pobral vse te neumnosti, ki mu švigajo po mali ljubki glavici.

Moje življenje je vsekakor napolnil s čisto radostjo in me naučil mnogih stvari. Naučil me je, da človek lahko preživi čeprav več ne spi. Naučil me je brezpogojne ljubezni in iskanja veselja v majhnih stvareh. Naučil me je potrpežljivost. Zaradi njega sem začela na svet gledati z drugačnimi očmi in mnogo tistega kar je bilo do takrat spregledanega je sedaj vidno jasno in tudi glasno (zelooo glasno).

In, ko ga gledam danes po trinajstih in pol mesecih najinega skupnega druženja ostajam odprtih ust in s solznimi kotički očes. Njegov prelep nasmešek s šestimi zobki. Njegov izraz, ko mu kaj ne odgovarja. Njegovi navihani učki, ki kar kričijo od navdušenja, da zopet ušpičijo kakšno neumnost. Njegov »uh«, ko se dvigne na prstke, da bi bil malo večji in bi lahko dosegel ključe, ki bingljajo iz ključavnice. Njegovo metanje name, kot bi bila blazina. Njegov pogled, ko me vidi in njegov objem, ko se stisne k meni…

Brez njega jutrišnji dan ne bi bil vreden čakanja in včerajšnji dan ne omembe in spomina.

Čeprav sem mu dala življenje, na svet ni prišel z navodili za uporabo. Vem, da sem storila in še bom naredila marsikatero napako, a teh nisem storila zaradi pomanjkanja ljubezni ampak zato, ker nisem vedela in znala. Ker sem se učila skupaj z njim. In ker se učiva skupaj vsak dan.

Od trenutka, ko sem ga zagledala pa je bila jasna in razumljiva ena stvar. Moje srce je njegovo. Ko ga danes gledam vidim v njem vse moje sanje in upanja, ki so se uresničila. In rada ga imam bolj kot bo kdaj koli vedel.  Zdaj in za vedno.

Definitivno in z gotovostjo lahko rečem, da sem zanj pripravljena dati življenje. In, če bi morala izbirati med dihanjem in ljubeznijo do njega bi mu s svojim zadnjim dihom povedala kako nepredstavljivo  mi je obogatil življenje.

Ponosna sem nanj in rada ga imam. Z vsem srcem. Z vso dušo. Z vsem telesom.

In zaradi tega se mi da. Vedno!











Ni komentarjev:

Objavite komentar