Nekaj dni nazaj sva z malim sedela ob potki in se igrala. Z vozičkom nama je uspelo priti 300 metrov od hiše. Potka poteka med travniki in tam je res luštno. Luštno, ker lahko mali veselo teka gor in dol, nabira in trga rože in travo. In vse ostalo kar najde.
Mimo naju je hitela mamica z vozičkom. Hitro je pozdravila
in odšla naprej. Midva pa sva ostala tam. Zlagala sva kamenčke enega na drugega in jih metala v plastenko z vodo, ki sva jo imela s seboj, kopala po blatu,
nabirala travo za koze, veliko govorila in se premikala po polžje. Mamica z vozičkom je šla
zopet mimo naju, kar pomeni, da sva bila na tistem mestu sigurno več kot 45
minut. To mamico sem videla prvič. Malce je ustavila korak nato pa dejala:
»da se vama da. Meni bi se zmešalo, da bi tukaj sedela pol dneva«
Nato je odhitela
še preden sem imela sploh možnost kaj odgovoriti.
Zato ti mamica, ki se ti tako mudi odgovarjam tukaj.
Seveda da se mi da. Saj je moj otrok. Obožujem, ko gledam
kako raziskuje, kako odkriva njemu zelo pomembne in še neznane predmete. Kako
me z vzklikom pokliče, ko vidi neko čudno bibo in mi jo hoče pokazati. Pa kaj,
če sem jo videla že tisočkrat! On jo prvič in z veseljem bom zaigrala največje
navdušenje nad njegovim odkritjem. Z rahlim nasmeškom in skritim veseljem ga
objamem, kadar se ne počuti sigurnega in išče mojo bližino in varnost. To pomeni, da sem mu pomembna in mu predstavljam varen pristan. Z
zaupanjem pustim, da gre svojo pot in opazujem kam se nameni. Pri tem seveda
spremljam vsak njegov korak. Z iskrenim smehom pospremim njegov padec v travo
in nasmeh, ko pokuka iz šopa bilk. Kako je ljubek tam med rožicami. Radovedno
se mu pridružim, ko z vejico dreza po zemlji in išče..pač nekaj. Rada mu razlagam in opisujem stvari. In čeprav poteka pogovor enosmerno vem, da me razume in me rad posluša.
Kako se mi ne bi dalo, ko pa je tako lepo? Tako pristno in
tako posebno. Ne rečem, saj pridejo trenutki, ko bi bila raje doma na kavču in
pride tak dan, ko se mi res ne da, ampak…
...ko pa tako hitro zrastejo. Nočem
zamuditi njegovega odraščanja in vseh tistih malenkosti, ki pridejo zraven. Ja,
da se mi, ker si to želim. Resnično želim in pri tem uživam. Ko bo nekoč velik
fant mu bom ponosno pripovedovala o najinih dogodivščinah, s katerimi
se tebi mamica, ki hitiš, mogoče ne da ukvarjati. Ampak te kljub temu ne obsojam. Ne
obsojam nobeno mamo in nobenega očeta, saj razumem, da ima vsak svoj ritem,
želje in prioritete in prav je, da počnete tisto kar vam ustreza.
Kakšno leto nazaj se tudi meni ne bi dalo marsikaj kar danes
počnem z veseljem. Rojstvo mojega prelepega otroka me je spremenilo. Zavedam pa
se tudi tega, da bom v svet poslala poštenega, pridnega in samozavestnega
otroka le tako, da mu bom posvetila svoj čas in pozornost.
Na začetku tega zapisa sem želela povedati čisto nekaj
drugega. Pa bom to prihranila za kdaj drugič, saj me je tipkovnica zanesla na
to pot pisanja…
14 mesecev nazaj je bilo marsikaj drugače. Danes pa ga imam
tukaj. V svojem naročju. Svojega sina.
In včasih še vedno ne
morem verjeti, da je tu. Da je moj. Da lahko rečem, da sva skupaj z njegovim
očkom ustvarila tako popolno malo bitje kot je on. Ne predstavljam si niti
minute življenja, ko ne bi bil v mojih mislih, v mojem srcu. Ko bi le vedel
kako zelo me je obogatil. No, saj nekoč bo. Nekoč, ko bo zrasel in bo razumel...
In, ko ga danes gledam kako že šestnajstič preureja predal s
piskri in, ko se spomnim s kakšno hitrostjo sem včeraj v glavo dobila žlico
rdeče pese in, ko sem ga našla v WC-ju ko si je s straniščno ščetko brusil
zobe, se čudim. Čudim se in razmišljam
kako je mogoče, da takšne nenavadne stvari in dejanja večajo prostor mojega
srca in ga napolnjujejo z veseljem, čisto srečo, ponosom in seveda začudenjem
od koga in kdaj je pobral vse te neumnosti, ki mu švigajo po mali ljubki
glavici.
Moje življenje je vsekakor napolnil s čisto radostjo in me
naučil mnogih stvari. Naučil me je, da človek lahko preživi čeprav več ne spi. Naučil
me je brezpogojne ljubezni in iskanja veselja v majhnih stvareh. Naučil me je potrpežljivost. Zaradi njega
sem začela na svet gledati z drugačnimi očmi in mnogo tistega kar je bilo do
takrat spregledanega je sedaj vidno jasno in tudi glasno (zelooo glasno).
In, ko ga gledam danes po trinajstih in pol mesecih najinega
skupnega druženja ostajam odprtih ust in s solznimi kotički očes. Njegov prelep
nasmešek s šestimi zobki. Njegov izraz, ko mu kaj ne odgovarja. Njegovi
navihani učki, ki kar kričijo od navdušenja, da zopet ušpičijo kakšno neumnost.
Njegov »uh«, ko se dvigne na prstke, da bi bil malo večji in bi lahko dosegel ključe,
ki bingljajo iz ključavnice. Njegovo metanje name, kot bi bila blazina. Njegov
pogled, ko me vidi in njegov objem, ko se stisne k meni…
Brez njega jutrišnji
dan ne bi bil vreden čakanja in včerajšnji dan ne omembe in spomina.
Čeprav sem mu dala življenje, na svet ni prišel z navodili
za uporabo. Vem, da sem storila in še bom naredila marsikatero napako, a teh
nisem storila zaradi pomanjkanja ljubezni ampak zato, ker nisem vedela in
znala. Ker sem se učila skupaj z njim. In ker se učiva skupaj vsak dan.
Od trenutka, ko sem ga zagledala pa je bila jasna in
razumljiva ena stvar. Moje srce je njegovo. Ko ga danes gledam vidim v njem vse
moje sanje in upanja, ki so se uresničila. In rada ga imam bolj kot bo kdaj
koli vedel. Zdaj in za vedno.
Definitivno in z gotovostjo lahko rečem, da sem zanj pripravljena
dati življenje. In, če bi morala izbirati med dihanjem in ljubeznijo do njega bi mu s svojim zadnjim dihom povedala kako nepredstavljivo mi je obogatil življenje.
Ponosna sem nanj in rada ga imam. Z vsem srcem. Z vso dušo.
Z vsem telesom.
In zaradi tega se mi
da. Vedno!
Ni komentarjev:
Objava komentarja