ponedeljek, 01. maj 2017

Ati in mami gresta po svoje


Huh, odkar je bila posneta zgornja slikica se je v najinem življenju spremenilo ogromno stvari. Oba sva se postarala za 8 let in pol. Na Rokovo srečo je moj fru fru zrastel. Vsak od naju je nekaj dosegel. Šla sva skozi vzpone in padce. Dobila sva Martina.


Odkar je mali v najinem življenju pa imava redko čas zase. Tako zares čas zase. Tisti dve uri zvečer, ko si crknjen od celega dneva ne štejeta.

Zato sva enega od teh prazničnih dni mami in ati, postala Rok in Katja in ga izkoristila za naju. Da sva se spomnila na čase kot sva bila dva, jaz in on, midva. Takšnih dni je bilo v 13 mesecih zelo malo. Tako malo, da jih lahko preštejem na prste ene roke. In, če iz preštetega izločim obveznosti, ki sva jih opravila brez otroka je bilo časa namenjenega samo nama res malo. Zelo malo.

"To ni preveč v redu"

To, da partnerja ne preživita, po rojstvu otroka, dovolj časa, skupaj, sama. Na tak način se oddaljita, pozabita en na drugega in se imata samo še za starša. Pozabita na to, da sta partnerja. Iz tega potem zrastejo prepiri, nesoglasja, slaba volja, zamera, žalost in osamljenost.

Kaj, ko otroci zapustijo gnezdo in ostaneta sama? Se bosta sploh še lahko prenašala, če sta prej vso energijo in čas posvečala otrokom?

Kompleksna vprašanja in enostavna rešitev:

Pojdita vsaj enkrat na teden nekam. Na sprehod, v kino, na pico, na ekstravagantno večerjo, v lunapark, lovit ribe ali pa na pivo. Kar pač vama paše in kar ustreza vajinemu življenjskemu stilu.

Midva sva se odločila, da skupen čas izkoristiva tako, da se odpraviva razvajat, crkljat. Da ne bo potrebno nobenemu od naju niti mignit s prstom.

Najprej sva se šla basat. Z burgerji. OMG kako sem jih pogrešala! Cel teden se me je držala močna želja po pici a, ko sem na meniju zavohala burgerje se jim nisem mogla upreti. In pivo. Mislim halo, kaj je z mano? Leto in pol nazaj so bili to običajni dnevi, danes pa jim pravim luksuz. Super dobro sva se najedla v Kuhli, v mojih domačih krajih, kamor me pot res rada zapelje.



Nato sva se s polnima želodcema odpravila proti Rimskim Toplicam oziroma natančneje v Rimske terme. Tamkajšnje vzdušje, umirjenost in prijaznost človeka res sprosti in napolni z energijo. Čas tam dejansko teče čisto drugače. In čeprav se me je fejst držalo, da bi se šla kopat sva se odločila za dvo urni program sproščanja. Paket imenovan cesarjeva kopel je vključeval zasebno savno, na katero je Rok mahnjen, dišečo masažno kopel, penino in prostor za počitek. Če povem po pravici - lahko bi ležala tudi na hodniku v tamkajšnjem masažnem stolu in preprosto samo zrla skozi okno v naravo - in bila bi zadovoljna.

Celotne terme so nekakšen tempelj mirnosti in dobre volje. Kamorkoli se zazreš vidiš na stenah latinske napise pospremljene s prevodi. Skrbno izbrane misli za lepši vsakdan. Pa vmes je tudi kakšna ornk za razmislit.

Čas tam je res minil čisto prehitro - če me to vprašaš sedaj. Iskreno povedano mi je bilo na začetku, ko sva se odpravljala težko pustiti malega v varstvu, pa čeprav pri babici. Pogrešala sem ga! Ful. 
Neverjetno kako močno ljubezen čuti mama do otroka.
Ja res je, nič ne uboga, sredi noči mi prdi v glavo ali se mi na glavo preprosto uleže, ves čas ima mravlje v riti in šiba sem in tja, razmetava in meče iz predalov karkoli mu pride pod roke, na koncu dneva sem čisto crknjena in si želim samo eno uro zase. A, ko imam to uro zase ga pogrešam. In preden zaspi ga gledam. Gledam ga kako mirno spi, kako ljubko diha in kako vsake toliko smrči kot mali polhek.

"Najraje ga imam na celem svetu"

A najraje na svetu imam tudi Roka. Zato se zavedam kako pomembno je, da čas preživiva skupaj. Da se pogovarjava, da sva tukaj en za drugega, da se imava rada in, da čas aktivno preživljava skupaj.

In ja, lahko rečem, da je rojstvo definitivno velika preizkušnja za partnerski odnos. Pokaže namreč kako blizu sta si dva, koliko si v resnici pomenita in kaj sta pripravljena narediti en za drugega. Zato se spomnita, ko sta jezna, besna, razdražena in prepričana, da sta en za drugega najslabša izbira na svetu, kaj sta čutila drug do drugega preden je na svet privekal otrok. 

Se še spomnita kako zelo sta ljubila vse  "napake" en na drugem, kako sta se šalila in hodila po mestu z roko v roki? 
Ne pozabita teh trenutkov v navalu obupa in se iz sovražnika spremenite v življenjskega sopotnika v pravem pomenu besede, ki bo z vami v dobrem in slabem. 
Pri tem pa igrata pomembno vlogo oba in sicer s tem, ko se odločita ali si boste namenila čas in voljo in prijazno besedo ter razumevanje in seveda pripravljenost del odgovornosti prevzeti tudi nase.





No, najin dan je bil lep. In komaj čakam, da vidim kam naju bo pot zapeljala naslednjič :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar