Danes sem se lotila teme, katere sem se kar nekaj časa
otepala z vsemi štirimi. Izogibala sem se jo iz preprostega razloga: do nje
čutim strahospoštovanje. Samozavesti kot materialu za pisanje se namreč približujem
počasi, previdno in z zdravo pametjo, zato, ker je tako zelo vplivna, tako
opevana ter zaželena.
Saj veste, če je
nimaš in si jo preveč želiš – zaradi pomanjkanja nje trpiš. Če jo imaš viška je
pa to lahko pogubno in zaznamujoče, saj hitro izpadeš popolnoma aroganten in
narcisoiden. Najti pravo ravnotežje, no to pa je umetnost. In ljudje, ki to
zmorejo veljajo za najbolj prijetne , uspešne in zaželene. Vsaj z mojega vidika
je temu tako.
Samozavest. Kako bi jo opisala?
Verjetno je res to tisti del človeka, ki ga definira, ki ga
(lahko) spremeni, ki ga položi na poden in, ki mu omogoči, da zasije v vsej
svoji veličini. Brez samozavesti si ne upamo tvegati in raziskati širša
obzorja, ki nas tako privlačijo.
Moram reči, da se dolgo nisem počutila dovolj primerno za
to, da napišem nekaj na to temo. Zakaj? No poglejmo…V osnovni šoli sem imela s
samozavestjo precej težav, ki so mi vztrajno sledile v srednjo šolo. Nekako se v obdobju, ko iščeš
samega sebe in ti ob tem življenje greni par najstnikov, katerim predstavlja
edino in očitno največje veselje to, da drugim, šibkejšim od sebe, otežujejo
življenje, mlad človek pri tem težko postavi zase. Roko na srce, v najstniškem
obdobju nam je v večini pomembno le to kaj si drugi mislijo o nas. Če te
terorizirajo in si te privoščijo dan za dnem težko prikličeš samozavest iz
tistega skritega kotička duše. Prmejduš pa tako brskaš za njo. Na žalost se
samozavest ne odzove na klic takrat, ko jo najbolj potrebuješ. Ampak veste kaj…
Ko dozoriš, ko dojameš (oziroma si po svoje predstavljaš) kako svet deluje in
ga enostavno sprejmeš takšnega kot je in, ko vidiš sebe kot najboljšega
prijatelja sebi, takrat se marsikaj spremeni in vsekakor se ti delček
samozavesti prikrade v tvoj vsakdan. Danes vem kaj imajo in čutijo tisti, ki te
tunkajo, ki največ opravljajo, ki so naduti in radi kritizirajo. Tisti, ki
stalno iščejo izgovore, so nevoščljivi ali delajo stvari le zato, da jih drugi
sprejmejo. No takšni ljudje imajo zelo nizko samopodobo in majhno samozavest.
Čutijo pomanjkanje notranje izpolnitve in zato frustrirajo druge. Simpl.
Dolgo časa sem potrebovala, da sem odkrila, da se da z močno
voljo in pripravljenostjo marsikaj spremeniti. V bistvu je res vse odvisno samo
od nas in od tega kako dojemamo okolico. Bolj kot se želimo stopiti z njo
slabše je za naš neponovljivi jaz. No povejte po pravici. Koliko nas je, ki smo neštetokrat rekli: »Joj,
da bi bila takšna kot je ona«, »če bi imela toliko denarja, bi bilo vse
drugače«, »če bi, bi…«. Slavni ČE…
V resnici ne bi bile stvari čisto nič drugačne, kar se tiče
našega dojemanja, če bi ta »ČE« postal »JE«. Materialne stvari res lahko
marsikaj spremenijo, a ne vplivajo prav dosti na naš notranji glasek. Kvečjemu
ga, po mojih izkušnjah, pokvarijo. Če imamo o sebi slabo samopodobo bo ta prej
ali slej zopet udarila na plano, ko se bodo stvari umirile. Človek, ki nima
razčiščenih stvari s samim seboj bo težko sklenil spravo z doživljanjem samega
sebe.
Zato je tako zelo pomembno, da (s)poznamo samega sebe in
premislimo kaj si zares želimo, kaj nas osrečuje, kaj radi počnemo in na
podlagi tega naredimo seznam talentov in področij na katerih blestimo in tudi
tistih, ki nam ne gredo najbolje od rok in se na podlagi ugotovljenega
priznamo.
Sprejeti se moramo točno takšnega kot smo. Iz tega sledi, da
nas sprejmejo tudi drugi ljudje, saj navzven izražamo posebno energijo, ki se
ji reče –imeti sebe rad. Ko imaš rad
sebe imaš lahko tudi druge.
Ko se sprejmeš znaš ločiti konstruktivno kritiko od
neutemeljenih obtožb. Znaš se ravnati v družbi. Sprejeti napake. Sprejemaš svet
tak kot je, si bolj odprt, nisi negotov.
Veš kako zadovoljiti svoje potrebe in delaš v tej smeri.
Znaš reči NE.
Se znaš odločati zase in ne slediš drugim. Ne kopiraš
drugih. To je najpomembnejše. Bodi unikat!
Živiš v realnem in ne domišljijskem svetu.
Pomeni, da znaš misliti s svojo glavo, tega ne opravičuješ
pred drugimi, sprejmeš kritiko in dejstvo, da tudi ti narediš kdaj napako in se
zavedaš, da s tem ni nič narobe.
Veš…Samozavest ima osnovo le v tvojem lastnem jazu. Torej
tiči v tvoji notranjosti in v rokah drži napis na katerem piše, da zmoreš vse
kar si zastaviš. Včasih rata, drugič ne. In s slednjim ni nič narobe.
Samozavest temelji na tem kdo si in ne
toliko na tem kaj si dosegel. Pomeni, da si zvest sam sebi in, da vase
zaupaš.
ZATO naj te vodi skozi življenje cilj, da si:
Probleme zastaviš kot
izzive. Ne glej nanje kot na ovire ampak kot na priložnosti, ki ti
omogočajo, da rasteš in se učiš.
Govori o sebi dobro in
se vzpodbujaj. Pozitivno mišljenje pa to, saj veš ;)
Ne omahuj in ne
prepuščaj se mnenju okolice. Sploh npr. ob zavrnitvi ne misli, da si slab
ali, da je kaj narobe s teboj. Stvari se pač ne morejo vedno izteči tako kot si
zaželimo. To je lekcija, ki ti jo življenje nalaga z razlogom.
Ukrepaj. Naredi.
Spremeni. Ne čakaj (razen, če je nujno potrebno za izpolnitev cilja). Sicer
je tako…Če samo čakamo nam to ubija samozavest prav tako pa nas ubija tudi
strah. Stvar je tudi takšna, da večje kot so sanje večji je strah. Zato
izkoristimo ta strah v svoj prid. Ko naredimo nekaj česar se bojimo ali nekaj
kar smo pustili nedokončano lahko to zagotovo pripomore k občutku samozavesti.
Odkrij tudi to kaj te
zavira in zakaj se postavljaš tja kamor ne sodiš – v ozadje. Tam nimaš kaj
iskati saj si glavni akter svojega življenja ravno TI. Zato bodi najsvetlejša
zvezda na odru svojega življenja in zablesti, da se bo iskrilo vse počez. Prmejduš, da se mora iskriti!
Verjemi, da bo
življenje teklo v pravo smer in bodi prepričan, da si tukaj na tej točki
kot si, z razlogom.
Pa veš kako še lahko prelisičiš samega sebe in hitreje
prikličeš samozavest, da zasede svoj prestol? Uredi se. Počuti se dobro v svoji koži – to se vidi navzven. A veš
tisto, ko obuješ krasne salonarje ali oblečeš tisto obleko za katero veš, da ti
paše, pa se kljub temu ne upaš z njo pokazati v javnosti? No, obuj jih, obleci
jo. Pocrkljaj se z novimi hlačami, z novo šminko, z novo frizuro oz. s tistim
kar te pač veseli. In potem se, ko se boš počutil slabo, spomni kako si se
počutil v »novi« koži. Opri se na te občutke, ko si se počutil močnega in
samozavestnega.
In pri tem sledi svojemu stilu. Ne kopiraj sosedinega
izgleda. Bodi sam svoj in se pri tem ne primerjaj z drugimi.
Pa še to…
Pohvali sebe in druge.
Ko daš komu pohvalo se bo tudi v tebi nezavedno gradilo pozitivno mnenje o
sebi.
Ne skrivaj se ampak
se izpostavi. Ko ti v zadnji klopi noro bije srce in ne upaš povedati
svojega mnenja…Pojdi prek sebe in povej. Povej jasno in glasno in se tega ne
sramuj.
In veš kaj…Tisti, ki zaupa vase, se spoštuje, ni sebičen,
želi drugim dobro, je skromen…Tisti je samozavesten. In sicer zato, ker ve, da
se mu ni potrebno dokazovati pred drugimi in delati na druge vtis. Zato reci zbogom
svojim dvomom, posveti se sebi, naredi nekaj zase in ponosno zakorakaj v svet v
vsej svoji veličini.
In evo me, na koncu popisanega lista papirja. Tako
prepričana sem bila, da ne zmorem. Da nisem dovolj dobra za kakšno stvar, da
česa ne zmorem, da je pač življenje odločilo kdo je za kaj dober. Prepričana,
da ne morem napisati nič na temo samozavesti. Ja dolgo je trajalo…In kaj me je
najbolj spremenilo? Martin. Od njegovega rojstva naprej na stvari gledam
drugače.
Vsem malenkostim, ki so me prej nervirale, se danes smejim.
Kar mi je prej jemalo energijo in mi vzbujalo strah danes
opravim z levo roko.
Če mi gre kdo na živce mu to povem (oziroma obrazložim zakaj
se mi zdi njegovo dejanje absurdno).
Če se ne počutim v redu, tega ne skrivam.
Pokažem svoja čustva in povem svoje mnenje.
Vem, da sem v redu oseba in mnenja drugih me v nasprotno ne
prepričajo.
Mali moj, hvala ti, da si mi razjasnil sliko, mi pokazal kaj
je v življenju res pomembno in me naredil takšno kot sem si vedno želela biti –
zadovoljna s tem kar imam in s tem kar sem.
Mami te ima najraje na svetu <3
Ni komentarjev:
Objavite komentar