ponedeljek, 15. maj 2017

Moj dojenček noče jesti goste hrane. Kaj pa sedaj?


Naš dojenček, prvovrstna aprilska trmica mi dostikrat tudi pri prehrani ni ravno olajševal zadev. Enkrat je zapiral usta čim se je žlica približala cilju, drugič je hrano pljuval vsepovsod, tretjič jo je metal po tleh. Pa se s tem nikoli nisem pretirano obremenjevala ali se sekirala. Če ni hotel jesti sem pač pojedla jaz :)

Kar pa sem poskušala narediti v takem položaju je bilo to, da sem se (in se še vedno) poskusila postaviti v njegove copatke.

Definitivno je hrana za dojenčka prve mesece tista prva potreba, ki ga največkrat spravi v jok, če ni zadovoljena. Verjetno ste milijonkrat poslušale o tem kako je dojenje pomembno, zato o tem ne bom razpravljala. 

Če dojenje steče – super!
Če se odločite, da ne boste dojila – vaša odločitev v katero se pač ne sme nihče vtikati!
Če bi želele dojiti pa ne morete – ne obupajte, ne dajte se, če ne gre ne gre in zato se ne spravljajte v stres, vaš dojenček vas zato ne bo imel nič manj rad. In tudi zrasel ne bo nič manj zaradi tega.

No, saj veste kako meseci kar bežijo in kar naenkrat se znajdemo pred vprašanjem ali je že čas, da svojemu nadobudnežu ponudim še kaj drugega kot mleko ali naj še počakam? Stoletja nazaj so mame dosti bolj upoštevale instinkte kot je to v navadi danes, ko poslušamo vse druge za katere menimo, da so bolj pametni od nas. Zelo realna je misel, da samice sesalcev ne razmišljajo kdaj bodo ponudile svojim zajčkom deteljo ali ptičkom črva, ampak to naredijo nagonsko – ko vidijo, da začnejo mladiči za to kazati zanimanje.

Nekaj časa dojenje enostavno ni bilo moderno, ni bilo zaželeno in bilo je označeno kot nekaj opolzkega (?) in kot nekaj kar mora ostati skrito za domačimi štirimi stenami. No danes se proti temu borimo, saj ugotavljamo, da mlečna formula ne more popolnoma nadomestiti materinega mleka pa, če je še tako dobro pripravljena. Ni ga čez deci mleka pravijo malčki. Poudarjam: če dojenje ne steče in so mački hranjeni z mlečno formulo bodo še vedno zrasti in odrasli v super ljudi.

No kakorkoli, da ne zaidem s teme. Uvajanje goste hrane naj bi se pri dojenčkih začelo med 4. in 6. mesecem starosti. Pri tej starosti namreč mleko nima več takšnega učinka kot v prvih mesecih, saj ne zadosti več vsem potrebam hitro rastočega malega bitja. Zato začnemo otročičku ponujati najprej zelenjavne kašice in ga tako počasi učimo in spoznavamo s prvinskimi okusi njegove prve bolj goste hrane. Uči pa se tudi žvečenja, goltanja, različnih tekstur in barv hrane in na tak način počasi tudi odstavljanja od prsi  in privajanja na to, da bo tudi sam začel jesti tako kot njegova starša. 

In kako ponosen se bo ob tem počutil, ko bo z žličko v rokici mahal v čisto svojem stolčku za tisto taveliko mizo :)

Pri tem pa se lahko starši hitro ujamemo v zanko. V zanko nestrpnosti, prehitevanja in hitenja. 
Ko začnemo z uvajanjem goste hrane ne smemo pozabiti na to, da moramo poslušati otroka in spremljati njegove želje ter pripravljenost na sprejetje novih okusov. Pogosto se dogaja, da mame tako težko pričakujemo nove mejnike dojenčkovega razvoja, da včasih res pretiravamo in hitimo – zakaj? 

Naš dojenček bo ob nas 24/7 samo prvo leto svojega življenja. Še zelo veliko časa bo imel na voljo, da sam drži žlico v roki. Če sosedov dojenček že uživa gosto hrano od 4 meseca in pridno papca, še ne pomeni, da mora naš tudi. 


Čas za prvo žličko ni takrat, ko se mame za to odločimo ampak, ko je naš sonček na to pripravljen; ko mu mleko ne zadošča več; ko obvlada glavico; ko vse pogosteje želi zizati; ko z zanimanjem gleda kaj se dogaja za mizo in, ko imate neprijeten občutek, da vas nekdo veees čas gleda, ko jeste. 

Takrat mu lahko ponudite bučko ali korenček brez občutka krivde. Pri tem pa bodite pazljive, da dojenčka nikoli ne silite, da je – saj veste kako je, ko vas nekdo v nekaj sili, dobite odpor kajne? Dajte dojenčku čas, naj okuša, naj pljuva, naj prijema in naj packa. Tako se uči, spoznava in navaja. Opazujte ga in kmalu boste osvojile njegove gurmanske želje.


Če se dojenček upira, noče jesti, joka in odklanja žlico…Takrat se ne jezite. Zagotovo ni izbirčen. Pač ni še prišel njegov čas. Ni pripravljen. Z mlekom še vedno dobi vse kar potrebuje.  Lahko pa je, po drugi strani preveč lačen in si želi hrane takoj in zdaj in ne po žlici ampak na eks. 


Lahko je tudi preveč zaspan. Mogoče se med hranjenjem dolgočasi in ga pritegnejo stvari v okolici in nima časa za hranjenje – v tem primeru ga lahko prenesete okoli, ko mu pokažete kako bo nek predmet, ki je okoli vas pojedel njegovo hrano. Tako bo hitro odprl usta (vsaj naš jih, ko mu rečem, da bo lučka nad njim pojedla kosilo :) ).


Pomembno je, da pokažete dojenčku, da naj v hrani uživa in je zato, ker je to dobro in ne zato, ker vi tako zahtevate od njega. 

Ko začnete z uvajanjem,  s tem majhnim, a tako pomembnim korakom, ki v vas – v mami, zbuja tudi posebne občutke, saj se začenjate zavedati, da malo bitjece raste in počasi postaja samostojno, bodite res potrpežljive. Hranjenje lahko traja tudi pol ure ali več – kolikor pač potrebujete, a to ne pomeni, da otroka ta čas silite jesti.  Raje mu pokažite kako se to počne, naj vas opazuje. Naj vonja, naj tipa, naj uživa. 

Ponudite mu eno vrsto hrane, da se navadi na okus in, čeprav se bo vam zdelo dolgočasno tri dni kuhati korenček. Dajte dojenčku čas, da se navadi na nekaj. Dovolj časa bo imel, da bo vse sprobal. Če ga namreč preobremenite s stalno novimi okusi se lahko upre in začne štrajkati. Sicer pa pediatri pravijo, da mora otrok živilo poskusiti od 4-11x, da smo prepričani ali ima nekaj rad ali ne.

Hranimo ga vedno ob približno istem času, da si ustvarimo rutino in ga z zmešnjavo ne zmedemo.

Naj vam ne vzame poguma, če bo pljuval ali se kremžil (kaj niso smešni, ko jih prav zategne, ko probajo nekaj novega hih). Govorite mu, prijazno mu pripovedujte kako ste mu to jed skrbno pripravili, kako je vrhunska, samo zanj in, da njegove brbončice tega res ne smejo zamuditi.

Pokažite mu kaj ste zanj pripravili. Naj gleda v skledico, ko iz nje zajemate okusne zalogajčke. Tudi vi radi vidite kaj imate na krožniku in najbrž ne marate, da vam nekdo porine žlico neznane zadeve v usta.

Če začenjate z uvajanjem in se otrok upira ne prenehajte. Poskušajte vsak dan in pri tem ustvarite prijetno vzdušje, ki ne sme temeljiti na osnovi: »No daj pojej že«. Ni pomembno koliko poje, važno je, da se uči kaj naj s tisto stvarjo na krožniku počne.

Če pa je dojenček že jedel pa je nenadoma začel zavračati hrano so lahko za to krivi zobki in posledično pomanjkanje apetita. Razumite, tudi vam ne paše jesti, ko vas nekaj boli. 
Dojenček bo prej jedel, če bo sedel v vašem naročju kot, če bo sedel nasproti vas. A naj bo to raje izjema kot pravilo. Morda mu ne ustreza položaj v stolčku/lupinici in se pri hranjenju ne počuti udobno. 

Poskusite mu ponuditi tisto kar je vam v nosečnosti prijalo (seveda ne sladkarij ali fast fooda ). Prilagojeno in primerno dojenčkovi starosti, da se razume.

Mogoče pa dojenčku enostavno ni všeč žlička, ki mu jo ponujate. Poskusite s kovinsko namesto s plastično. Jaz sem Martina pitala s kuhalnico. S tisto taveliko...In kako pridno je odpiral usta. Otroci so res neverjetni.

Mogoče dojenček noče jesti pasirane hrane, ko pa gleda vas kako žvečite. Dajte mu v rokice večje koščke, ga pri tem skrbno opazujte in boste videli rezultat. 

Ko otroka hranite jejte tudi vi. Otroček vas bo želel posnemati.

Lahko pa je obratno in noče jesti koščkov saj mu to predstavlja dodatno in nepotrebno breme. Najlažje je hrano kar spiti. 

Postopoma mu uvajajte koščke. Začeli ste s čisto pasirano hrano. Naslednjič jo spasirajte malce manj. Drugič jo le pretlačite. Kasneje jo nasekljajte. Na koncu pa naj sledijo še večji koščki.

Polemika glede animiranja med hranjenjem. 
Eni so za drugi odločno proti. Jaz pravim: vi najbolje veste, odločite se po svoji vesti. Jaz sem svojemu sinu dala v roke žlico ali kos kruha, da se je zamotil in sva pripravljeno pojedla (kolikor pač sva). Včasih je pojedla kako žličko hrane tudi lučka ali ovčka. Brez tega ne bi spravil vase nič. Pomembno mi je bilo, da je vsaj nekaj pojedel. Ni pa to potekalo med celotnim obrokom. Morate vedeti, da otroci nimajo takšne koncentracije kot odrasli in, da jim po večini hranjenje predstavlja dolgčas. Vsaj na začetku. Pozneje postanejo pravi mali gurmančki :)

Pri vsem tem pa je pomembno, da dojenčku ponujajte raznovrstno, hranljivo in uravnoteženo hrano bogato z vitamini, minerali, beljakovinami..

Pa še nekaj, bodite pozorne na morebitne alergije.

Želim vam čim več packanja, osvojenih brbončic in zadovoljnih rigcev ter ne preveč smrdljivih pleničk :D

Če ti je članek všeč, nas lahko spremljaš tudi na Facebooku :) klik na --> Mali sladkosned

Mamica, kako pa kaj spite? :P Nekaj o spanju dojenčka lahko najdeš tudi tukaj --> Dojenček in spanje: gre to sploh skupaj? ali pa še ena druga spalna tema, zavita v meglico skrivnosti: Spanje in epigenetika


Ni komentarjev:

Objavite komentar