Namigi za srečno partnerstvo

Izbrala sem tebe. In vedno te bom. Vedno, vedno, vedno boš moja in edina najboljša izbira. Brez pavze, brez dvomov, v enem samem utripu srca. 

Že nekaj časa nazaj sem pisala in se spraševala ali je otrok za partnersko zvezo blagoslov ali preizkušnja. Pisala sem s svojega vidika, torej kako kot ženska dojemam novo nastalo situacijo in se ji (dokaj uspešno) prilagajam in jo krotim. Ta zapis lahko najdete TUKAJ

Sama lahko definitivno rečem, da je najin mali čmrlj blagoslov za zvezo. Normalno, da včasih pridejo trenutki, ko ti en ali drugi dvigne pisker z glave in zavijajoče oči, ob včasih totalno nepotrebnih komentarjih ali dejanjih, so neizogibne. Spremembe vedno prinesejo določene preizkušnje. Kako se jih partnerja lotita pa je odvisno zgolj in samo od njiju.

Po večini, vsaj upam tako, se zavedamo, da nam najpomembnejše stvari v življenju, med katere absolutno spada ljubezen, zaupanje in spoštovanje, niso kar podarjene. No, če so podarjene je velika verjetnost, da jih po navadi ne cenimo s tako zagretostjo kot bi jih, če v njihovo pridobitev vložimo večji del sebe in svoj trud ter čas.

Zato danes, ko že tretjič poslušam (ali iz čisto naključnega pogovora v banki med prijateljicama ali po tv ali na sprehodu) kako je »dec trapast do amena in ga je najbolje dati na čevelj«, se sprašujem, če se dejansko zavedamo, da sta v zvezi dva, ki morata zadevam priti do dna, jih razrešiti in iti naprej? Pri tem pa vztrajati, se pogovarjati, prilagajati in iskati ter sklepati kompromise…Hm..Enim to ni čisto jasno, saj pričakujejo predvsem, da morajo v zvezi dobivati ne pa tudi kaj prispevati.

Večkrat se moram opomniti tudi sama, da dober zakon oziroma razmerje ni samoumevno in ti ni dano kar tako na lepe oči. Če te ima nekdo nepopisno rad še ne pomeni, da bo šla njegova ljubezen z roko v roki s potrpežljivostjo in vztrajanjem za prazen nič.

Zato se tudi sama poskušam (kolikor se le da) držati parih zapovedi in na tak način ohranjati v zvezi toplino, veselje, in iskrico. Sedaj, ko imava novega družinskega člana se mi zdi to še izdatnejšega pomena, saj ti mali človečki iz okolice posrkajo informacije kot gobe vodo. In zadnje kar bi si želela je to, da ima moj malček občutek, da skupno življenje dveh ljudi ne more biti čarobno.

Zato pravim takole:

Biti z nekom v partnerski zvezi ali v zakonu ni (vedno) podobno lično zapakirani škatlici po kateri lahko brskaš in vlečeš ven  večno sočutje, intimnost, prijateljstvo, strast, zvestobo do groba ipd. Resnica je lahko malce drugačna. Potrebno je vlagati energijo, da zadeve tečejo. Res je, da ima vsak od partnerjev prtljago, ki jo nosi in prinese s seboj v skupno življenje ampak na začetku je vsaka zveza kot prazna škatla – nekaj položiš noter preden lahkoo potegneš nekaj drugega ven. In partnerja, ki sta drug do drugega PARTNERJA polagata v škatlo ljubezen, zaupanje, zanašanje en na drugega, radodarnost, ponos en na drugega, pripravljenost reševati težave in neizogibne konflikte itd.. Če obvladata to umetnost je to odlična popotnica, da bo njuna škatla buhtela od polnosti in popolnosti. Če pa ne bosta skrbela en za drugega in za zvezo bo škatla pač…prazna in zaprašena.

In kako skrbeti, da bo ta škatla vedno privlačna za oba? Da bosta z največjim veseljem kopala po njej in vlekla ven radost za radostjo?

Menim, da takole….

Poslušajta se. Poslušajta se brez prekinjanja drug drugega. Pri poslušanju pa ne uporabljajta samo ušes ampak tudi svoje srce.

Opravičita se. Tudi, če se vama kdaj zdi neumno opravičiti se za kakšno stvar. Če je drugemu to pomembno mora biti pomembno tudi vam.

Skrbita en za drugega. Pri tem mislim tudi na zdravje (telesno in duševno).

Pogovarjajta se kot dve razumni odrasli osebi – brez žalitev in udarcev pod pasom.

Med prepiranjem nikoli ne zapustita prostora. Dokler se ne pomenita nimata kam hodit. In, ko se prepirata poskrbita, da zraven ni otrok. Mali ušeski slišijo vse in nič ni hujšega za male srčke kot opazovanje kako se njim najljubši osebi žalita in kregata. Zato: bodita odrasli osebi in tudi prepirajta se odraslo.

Osredotočita se na prihodnost in pustita preteklost pri miru (razen, ko iščeta pozitivne in prelepe spomine).

Ne zahtevajte! Partnerja prosite, da nekaj naredi na lep način. Če tega ne zmorete stvar raje naredite sami. In pomislite na to kako se počutite, ko nekdo nekaj zahteva od vas. Ni prijetno a?

Partnerja pohvalite. Da danes dobro izgleda, da mu tista majica zelo pristoji, da je nekaj naredil super fino fajn. Pohvala vedno dobro dene, kajne?

Ne bodita ljubosumna en na drugega. To je sebično in zagotovo prav nič kulsko.

Ne pozabita na zahvale. Pa četudi za tiste mini mini malenkosti (ki pa v resnici največ štejejo). Ko vas povabi na tortico se mu zahvalite. Ko vam pomaga zvleči štumfe z nog recite hvala. Ko vam prinese pivo ji recite hvala. Saj ni težko reči hvala ali je?

Ne skrivajta stvari en pred drugim (ne ni mišljeno, da ne smete skrivati npr. najljubšo čokolado pred partnerjem, pri hrani so lahko pravila malce prikrojena). Mislim na tiste pomembne stvari, ki naredijo veliko škode v zvezi, če jih prikrivamo.

Čim večkrat si dajta lupčka ali objem, ko gre en ali drugi z doma. Povejta si, da se imata rada.

Vzemita si čas en za drugega. Vedno se najde čas, zato brez izgovorov!

Osrečita drug drugega s stvarmi, dejanji, ki drugemu veliko pomenijo. Poglejte si z njim nogometno tekmo. Peljite jo na izlet nekam kamor si že dolgo časa želi.

Cenita skupne trenutke in se spominjajta nepozabnih momentov. Ne živimo večno.

Ne bodita lena zaljubljenca. Ohranjajta svežino v svojem zakonu. If you know what I mean ;)

Opomnita samega sebe , da je resnična ljubezen redka. Lahko se zgodi, da ne bosta nikoli več našla nekoga, ki vaju bo imel tako zelo rad kot imata vidva rada drug drugega.

In še to. Za ljubezen se je treba truditi. Za ljubezen je treba delati. Zato se ne pritožuj non stop kako je dec hlod ali baba tečna, nehaj sanjati o nerealnem in delaj na tem, da bo vajin zakon najboljši daleč naokoli.

Pa srečno :)