nedelja, 21. maj 2017

Prababica

Sem ena od tistih srečnežev, ki so imeli priložnost poznati svoje prastarše. Ljudi, ki so doživeli tako veliko. Huda pomanjkanja, vojne, velike in zaresne skrbi (pa ne pravim, da naše niso prave, so le drugačne sorte).

Eno prababico se spomnim po mnogih stvareh, saj sem z njo živela. V spomin pa se mi je pa najbolj vtisnilo to, da je na Miklavžev večer preganjala parkeljne, ki sem se jih bala, da je s sekiro odbila košček zamrznjenega mesa, da sem lahko muckam kuhala juhice (ja, že kot majhna sem imela to žilico) in, da sem jih včasih, ko sem zganjala lumparije dobila s palico čez rit.

Pradedka se najbolj spomnim po tem kako rad je jedel govejo juho in se grel na krušni peči.

Drugo prababico...No, o drugi prababici bom pa pisala...


Včasih se poskušam postaviti v njihovo kožo in se čudim.

Kako za vraga jim je uspelo? Kako so zmogli?

Danes imam občutek, da se vsi na vsakem koraku samo še pritožujemo, čeprav imamo vse. Leta nazaj so ljudje skrbno shranjevali sol in sladkor, ki ga danes dobimo za par centov. Včasih so si ljudje stali ob strani in si pomagali, danes pa sledimo misli sosed sosedu največji sovražnik. Včasih so ljudje cenili delavce in delo, danes pa delavci niso vredni počenega groša.

Časi se drastično spreminjajo in ja, mora biti tako. Ustvarjeni smo, da napredujemo, da rastemo in se razvijamo in odkrivamo nove stvari in raziskujemo nove poti. Marsikaj se je spremenilo na vseh področjih našega življenja in proti temu se ne moremo boriti. V bistvu se niti ni treba boriti, potrebno se je prilagoditi in (pre)živeti tako kot si zadamo.

Malce sem zalutala s teme zato naj začnem tako kot sem si na začetku zadala….

Moja prababica je imela 20 otrok.

Ne, nisem se zatipkala.

Moja prababica je res vzgojila 20 otrok. 11 jih je rodila, 9 pa jih je sprejela z odprtimi rokami, saj jih je moj pradedek pripeljal s seboj, ko mu je umrla prva žena.

Predstavljajte si vzgojiti 20 otrok v času hudega pomanjkanja! Jaz si resnično ne morem. Jamram že, ko mi en mali navihanček skače po glavi… Da bi jih imela zraven še 19 (pa odmislimo, da je realno med prvim in zadnjim res velika starostna razlika) bi bil velik ojoj. Ne glede na starost je otrok vedno otrok. 
Ampak to je otrok za cel razred!

***

Spomnim se pripovedovanj babice, ko mi je opisovala kakšno je bilo njihovo življenje. Ona je bila med najmlajšimi. 

Življenje je bilo skromno, naporno a lepo, pestro in polno pristnih stikov med sorojenci in med tistimi iz pradedkovega prvega zakona. 
Starši so bili strogi in prevladovala je avtoritativna vzgoja. Mogli so se boriti in dobesedno životariti iz dneva v dan.

Otroci so pri vsem pomagali. Delali so na njivi, hodili sami, pogosto bosi, nabirati borovnice in maline in jih potem prodajali za majhen denar. Garali so. Vedno in povsod. Dela na kmetiji nikoli ni manjkalo.

In, ko sem se kot majhna punčka sprehajala po prababičini hiši mi nikoli ni bilo jasno par stvari…

Kje imajo kopalnico? Oziroma zakaj je nimajo in kje so se umivali?

Zakaj je wc tako čuden (bil je na štrbunk)?

Kaj je fora tiste črne sobe?

Kako so lahko vsi otroci spali v eni sobi. Svoje sobe ne bi delila za nič na svetu. Ta njihova soba pa je bila na podstrešju in po celi dolžini je bila opremljena z jogiji. 
Jogi soba, v kateri so se vsi otroci stiskali in se greli.

Radiatorjev ni bilo. Jih ni nikoli zeblo? Seveda jih je. In kako jih je zeblo. Edino kar je pozimi grelo je bila krušna peč. In moč pesmi in družinske vezi, ko so bili skupaj.

Vprašanj je bilo seveda še veliko, a sem jih dosti pozabila, res pa je, da se z drugimi stvarmi niti nisem obremenjevala, saj so mi bile zgodbe enostavno preveč fascinantne.

Ko sva se s sestro kregali za čokolade, od teže katerih je predal kar pokal po šivih, saj sem jaz hotela jagodno s krispiji in ne samo jagodne, se mi je velikokrat utrnila zgodba in videnje kako so si babica in njeni bratje in sestre delili vse. Ko je kateri izmed njih dobil bombon (kar je bilo več desetletij nazaj redko) ali kak drug priboljšek so jih skrbno shranili in vedno pravično razdelili. Seveda sem babico ob tem spraševala kaj so storili v primeru, da so dobili Tik Tak bombon ali pa kak drug majčken sladkorček. Takrat takih bombončkov seveda ni bilo, a so starejši bratje in sestre te sladkosti vedno privoščili mlajšim, da so jim naredili veselje. Kako lepo kajne? 
Danes se otroci kregajo za čokolade kot za stavo. Še vedno jih je veliko, ki radi delijo…A dosti jih tega ne zmore. Niti noče.

Časi so pač drugačni. Na voljo imamo vse in postajamo vse bolj…Požrešni. Pozabljamo na tiste pomembne stvari, na malenkosti, ki ljudi med seboj povežejo. A to ni krivda otrok. Otroci so pač otroci. 

***

Da spraviš h kruhu 20 ljudi moraš biti res nekaj posebnega. Močna ženska s karakterjem. Čeprav v tej ogromni družini niso imeli nič (materialnega) je vsak od otrok naredil nekaj iz sebe. Vsak  je šel svojo pot, se na njej tako ali drugače izpopolnjeval, učil in se vedno znova srečen vrnil na domačijo, kjer so živeli, delali, veliko peli in rasli. Vsi so zrasli v super ljudi, ki so cenili življenje in še vedno so (tisti, ki so še živi) močno povezani.

In takšne zgodbe so tiste, ki me ganejo. Ki mi dajo vedeti, da se vse da. Da je vse mogoče in, da se da preživeti še tako težke in naporne mejnike otrokovega odraščanja. In življenja nasploh.

Vsekakor so se vzgojne metode od takrat korenito spremenile in v tedanjih časih niso imeli starši pojma kaj je to permisivna vzgoja ali sočutno starševstvo in jih po vsej verjetnosti to niti ni prav veliko brigalo. Pomembno je bilo to, da se otroke vzgoji v ljudi. V Ljudi z veliko začetnico, ki se bodo v življenju znašli in znali preživeti in živeti.

In kljub vsem tegobam takratnega časa je moja prababica v svet poslala 20 ljudi. Vse lepo vzgojene. S srcem na mestu. Polne zgodb. Polne upanja in vedno pripravljene, da si priskočijo na pomoč. 
Ne glede na vse.

Brez izgovorov. Brez denarja.

Srečna čeprav zgarana.

Moja prababica. Ženska z velikim srcem.

Ženka, ki ji je uspelo, da se še danes, po vseh teh letih, dobi zelo, zelo razširjena družina na kupu in se malce podruži. S svojo himno, s svojim grbom, s svojo knjigo.
Pa si zamislite koliko je to ljudi. In absolutno si ne moreš zapomniti imena vseh, saj je družina vsako leto spremenjena. Eni odidejo, drugi pridejo. A spomini in zgodbe ostanejo.

Za večno!





Ni komentarjev:

Objavite komentar