Spanje,dojencki in epigenetika

OK, priznam. Preden sem se lotila pisanje tega zapisa sem na vse skupaj gledala malce čukasto. Dokler nisem rekla ajde, da vidim, če je to res možno...

...in prebrala par zadev, se pomenila s kakim človekom ali dvema, razmislila malo pri sebi in pobrskala po moji in Rokovi družinski zgodovini.

Pa sem rekla, no, pa bom napisala nekaj o tem. O epigenetiki, za katero sem par mesecev nazaj prvič slišala, in o spanju dojenčkov. Spet :) o spanju sem sicer pisala že tukaj.

O otroškem NE-spanju se pač veliko govori, piše in išče rešitve. A včasih starši naredimo res vse kar znamo, slišimo, preberemo, pa zato noči niso nič daljše ali mirnejše.

Nedolgo nazaj sem našla na temo motenj spanja dojenčkov še en potencialni odgovor – malce drugačen, zanimiv in vsekakor možen. Tega vsekakor možen se oklepam sama predvsem zato, ker smo še vedno v klubu tistih, ki ne spimo. S to razliko, da sem sedaj na takšno stanje že navajena :)

Naj najprej poudarim, da tu, pri tem pisanju, ne gre za moje izmišljotine ali spodbujanje nadnaravnega ali pametovanje, saj za napisanim stojijo dejstva, ki jih je mogoče preveriti z branjem raziskav :)

Dokazano in zato čisto mogoče je, da za nespečnostjo otroka stoji nekaj globljega in pogosto nerazumljivega, kar lahko spoznamo preko epigenetike, področja molekularne biologije. 

Po navadi je v naši naravi, da o takšnih stvareh ne razmišljamo, se jih bojimo ali pa se nam zdijo čista neumnost, ampak roko na srce, bolje bi bilo, če bi vsake toliko malce pobrskali v preteklost in razvozlali kakšne, predvsem nakonstruktivne vzorce vedenja, ki so nam osebno bolj v škodo kot v korist...

Človeško bitje je, kot vemo, precej zakomplicirano in težko bomo prišli do vseh odgovorov, ki jih postavlja, zastavlja in nanje odgovarja stroka in znanost.

Če pogledamo skozi epigenetiko, si poskusimo predstavljajti, da so celice v različnih tkivih našega telesa medsebojno različne, čeprav imajo enak genski zapis (DNK). Samo sestava in delovanje teh nevronov in dvojnih vijačnic bom izpustila, saj slednje v tem zapisu ni pomembno, niti nimam pojma kako te stvari potekajo. 

Pomembno je, da vemo, da se lahko določeni občutki in čustva dedujejo tudi do 7 generacij nazaj. Ja, resno, za toliko nazaj. Svašta.

En od teh dednih občutkov je tudi strah pred osamljenostjo oziroma strah pred tem, da ostaneš sam in pomanjkanje občutka varnosti.

Omenjena čustva nam vzbujajo nelagodje, po navadi zato, ker jih ne poznamo, se jih bojimo in se jih želimo na vsak način odkrižati, saj predvidevamo, da nam ne bodo prinesla nič dobrega.

In bolj, ko od njih bežimo, bolj nam ta sledijo. In zgodi se, da jih nevede prenesemo celo na naslednjo generacijo. Doslej se o tem ni govorilo, še manj pa razpravljalo ali povezovalo z otroškim spanjem, saj se nam takšne stvari zdijo preveč »za lase privlečene«. Ampak kot pravim…Enostavno nisem mogla mimo tega, da stvari naše nespečnosti ne pridem do dna.

Torej…Dojenček in spanje.

Je za slabo spanje dojenčka kriva mama? Je krivo okolje v katerem otrok živi? Je kriv otrok sam in njegove lastnosti? Ali pa je za vse to kriva narava in dedovanje? Kaj pa, če je oboje in skupek vsega naštetega?

DNK vsebuje nekaj več, nekaj dodatnega, pritikline na nespremenjeni DNK, da ta dejansko ve katere gene mora prekopirati. In epigenetske spremembe se lahko prenašajo iz roda v rod. Če v to vključimo obnašanje in psihologijo govorimo o vedenjski epigenetiki.

To pomeni, da ima dejansko lahko zanemarjanje ali stres vaših prednikov vpliv na vaše obnašanje ali vedenje vašega malčka. Zanimivo kajne? To, da v sebi ne nosimo le spominov ampak tudi biološke spremembe na ravni DNK se na nek način sliši kot znanstvena fantastika. Pa sploh ni. Vsaj tako menijo strokovnjaki.

Strokovnjaki pravijo tudi, da lahko poleg zelenih oči, kakršne ima npr. vaša babica, podedujete tudi  npr. strah pred tem, da ostanete sami (kot je to mogoče čutila ona v otroštvu). Glavni vpliv pri tem ima družinsko okolje v času otroštva.

Podam še en primer:  če prababica ni skrbela za svoje otroke je velika verjetnost, da bo tudi babica ali pa kasneje mama neskrbna. Stvari seveda potekajo tudi v pozitivno smer in v raznorazne druge komplesnosti...

Verjetno se sprašujete zakaj pišem o tem tukaj, če pa je naslov povezan s spanjem dojenčka. O tem pišem zato, ker je vse povezano. Naša življenja. Naše dojemanje, vpliv okolja. Vse skupaj je ena velika psihologija.

Ko sem se tako še enkrat vrgla v raziskovanje in opazovanje spanja malih človečkov sem ugotovila, da je možno, da je za zbujanje otroka kriv strah, ki so ga doživljali njegovi predniki in seveda tudi (in predvsem) starši. Malega je lahko strah pred tem, da ostane sam, da ni zaščiten, zato se v obupu zbuja in stalno preverja kje so njegovi starši. Po pogovorih z drugimi sem prišla do spoznanj, da ima zadeva neko podlago in sedaj mi je marsikaj bolj jasno tudi pri spanju našega fanta, če gledam z vidika omenjenih ugotovitev

Zato mogoče premislite, ali je tudi v vaši družini kdo, ki se je v otroštvu ali pa v odraslem obdobju počutil samega, zanemarjenega in je krčevito potreboval občutek varnosti pa ga ni dobil. Potem dobro opazujte vašega otročka. Kak je njegov odziv, ko vas ni poleg, ko ostane sam? Kak je njegov odziv, ko se zbudi sredi noči? Ga lahko pomirite zgolj z dojenjem ali trdnim stiskanjem k sebi?

Mogoče odgovor najdete sami pri sebi ali s pogovorom s partnerjem ali drugimi družinskimi člani. V takih primerih je takšno zbujanje težko odpraviti, sploh pa ne na hitro. Se ga pa da!

Sama sem se odločila, da dam zato svojemu malemu vedno občutek varnosti, ljubezni in ga imam pri sebi, da to začuti. Govorim mu, da ga imam rada in, da bom vedno ob njem. 

IN… ZATO...

Poskušam biti takšna mama, ki prekine slabe vzorce preteklih družinskih struktur. 

Nočem biti mama, ki pušča otroka, da sam joče v sobici, sama pa si medtem zatiskam ušesa, saj vem, da bo na tak način otrok nad mano zgolj obupal. 

Poskušam biti srčna in čudovita mama, ki ve, da ni nič narobe, če tu in tam naredi napako. Tako bo sinovo otroštvo veselo in se ga bo rad spominjal. V dobrem in slabem.

Tako bo moj potomec od mene prejel le najboljše, saj bodo strahovi, jeza, žalost spolzeli skozi sito neznano kam.

Ker je človeška psihologija in vse kar spada zraven tako kompleksno, enostavno ne moreš vsem stvarem priti do dna. In težko je vedeti kaj je res in kaj ne in kaj je čisto mimo in kaj drži kot pribito. Ljudje smo si med seboj različni in vsak deluje na svoj način.

Mogoče je epigenetika na tem področju možna, lahko, da ni, vsekakor pa nič ne škodi, če se razgledamo po družinskem drevesu, spoznamo o svojih prednikih nekaj česar še nismo vedeli in se pogovarjamo o vsem - o sebi, o čustvih, o vzgoji, o vzorcih vedenja.

Konec koncev, pa je to le ena izmed številnih teorij. Lahko, da se otrok prebuja zaradi izraščanja zobkov ali pa česarkoli drugega ;)

Vesela bom tudi tvojega obiska na Facebooku  :) klik na --> Mali sladkosned