Hej ti, ne pozabi na otroka v sebi!

»No, ko boš postala mama se ti bo življenje obrnilo na glavo. Spoznala boš kaj je to real life in dokončno se boš morala zresniti«.

Hja…Delno ja, delno pa ne.

Življenje se mi je res obrnilo na glavo odkar mi ga bogati moj Martinček, a medtem, ko tičim skrita v škatli polni igrač in vpijem »ku – ku kje je mami« se nekako ne morem poistovetiti z "biti resna".

V bistvu imam občutek, da sem postala še bolj zmešana kot sem bila. Po vseh štirih kolovratim po stanovanju in enkrat mukam, drugič kikirikam tretjič skačem kot zajček ali pokam najbolj čudne grimase, ki se jih lahko zamislim. Včasih kak prizor res meji na  »wtf«.

A rezultat vsega tega…Ja, ta je neprecenljiv.

Neprecenljiv zato, ker iz malega fantiča vedno izvabim smeh, ki me gane skoraj do solz. 

A veš tisti pristen otroški smeh, ki ga vrže na rit, ker enostavno ne zmore držati krohota na dveh nogah? Ko se kar meče po tleh in se smeji na vsa usta…. 

To je tisto neprecenljivo, neopisljivo in iskreno, ki je tudi v meni zbudilo otroka, ki je bil nekaj časa pozabljen in potisnjen na stranski tir.

Vsak otrok ima sanje, želje, brezmejno domišljijo, ki mu obarva dan in mu daje občutek in zavedanje, da zmore doseči vse na svetu. Njegova neponarejenost je tista, ki ga varuje in mu pravi, da nič na svetu ni nemogoče. Da je življenje čudovito plesišče na katerem kraljuje on. Kjer je srečen, vesel, kjer se lahko preobrazi iz kraljične v vilo in iz princa v viteza...

Odrasli pa…Počasi gradimo okrog sebe zid in za velikimi betonskimi vrati pustimo svoje sanje, domišljijo, fantazijo in občutek, da smo mi tisti, ki vladamo svetu in iz njega izganjamo zlobne zmaje... 

Pozabimo na življenje in se preprosto vdamo v usodo. Ne vedno, pogosto pa.

Preden sem postala mama sem bila kar malce…Tako no, brezvezna, zaskrbljena, nisem upala narediti koraka v neznano in vedno sem bila pri vseh stvareh zelo previdna. Razlog za to sem našla v porazih, v izgubah, v nesporazumih, v prepirih. Nisem bila več prepričana vase in v svoje sanje. Slednje sem odrinila stran in postala ena izmed mnogih, vržena v vsakdan in čakajoča na dan, ko bo vse drugače.

Kruta realnost: če ne vplačaš lota ne pričakuj, da boš zadel glavni (ali katerikoli) dobitek ali drugače: če nekaj ne narediš sam ne bo nihče namesto tebe. Nihče te ne bo rešil in nihče ti ne bo spremenil življenja, če na ta korak nisi pripravljen.

Skoči! Ne boj se, da boš padla!

Tamali mi je pokazal marsikaj. No, v bistvu mi on ni pokazal ničesar ampak sem dojela sama. 

Dojela to, da nesrečna mama ne bo nikoli vzgojila srečnega otroka.

Da zaskrbljena mama ne bo otroku privzgojila občutek, da je vse mogoče.

Da opravljiva mama otroku ne bo vcepila zaupanja v ljudi.

Da mama, ki ne spoštuje drugih ne more pričakovati, da bo njen otrok spoštljiv in prijazen.

Zato sem se odločila vzeti v roke namišljeni kramp in začela podirati navidezni zid, ki sem ga gradila dolga leta in tako odkrila širno polje neskončnih možnosti, veselja in konec koncev tudi samo sebe.

Zato se držim »pravil«, ki so nekako takšna:

BODI RADOVEDNA, VEDNO IN POVSOD

Sprašuj, raziskuj, pristno se zanimaj za ljudi, stvari, živali, rastline. Odkrivaj neodkrite kotičke in odpri vrata v neznano, ker te tam čaka nepredstavljiva lepota, uspeh in sreča.

PLEŠI KOT, DA TE NIHČE NE VIDI

Preden sem postala mama si niti na plesišče nisem upala, če prej nisem spila dva ali tri takratke. Danes zasukam tamalga na vsako pesem. On mi je dal pogum. Na plesišču sva prva in čeprav izgledam kot izgubljen žrebiček na poledenelem jezeru skačem, se vrtim in uživam. Uživam skupaj z njim in vseeno mi je za to kaj si o mojem nesojenem talentu mislijo drugi. Otroku je pa konec koncev tako ali tako vseeno kakšna sva na pogled. In to mi daje misliti in vedeti, da res ni pomembno kakšno mnenje imajo drugi ljudje o meni.

CENI MALENKOSTI KOT ZLATA VREDNE TRENUTKE, KER TUDI SO

Kapljice dežja, ki te nepričakovano pobožajo po licih, mucki, ki se simpatično igrajo, sladke jagode, ki jih najdeš med potepom, prijateljica, ki je že dolgo nisi videla in si jo nepričakovano srečala med nakupovanjem, sporočilo tvojega dragega, ki ti sporoča, da si najlepša in te ima najraje na svetu, moker poljubček tvojega malčka, prvič izgovorjena beseda MAMA...

Je še kaj lepšega?

POJ KOT, DA TE NIHČE NE POSLUŠA

Preden sem postala mama je bil moj okus za glasbo zelo drugačen. Nikoli nisem poslušala domače glasbe a usoda je želela, da je tamal nor na harmoniko. Svašta res. Tako so v najinih ušesih vsakodnevno melodije Modrijanov, Kvartopircev in ansambla Stil. Zarečenega kruha se največ poje prav zares. Še zdajle, ko to pišem ne morem verjeti, da je to res in, da sem to jaz :P

DOVOLI SI BITI OTROČJA

Hodi bosa, skači po trampolinu, čofotaj z malčkom v njegovem mini bazenčku, guncaj se, poj, pleši, bodi vesela kar tako.

NIČ NI NAROBE, ČE GRE KAJ NAROBE

V življenju se stvari nikoli ne vrtijo samo v dobro. Nikoli ni vse tako kot bi moralo biti in na svoji poti vedno naletimo na ovire. S tem ni nič narobe. Ljudje delamo napake ampak, če smo pripravljeni iz njih potegniti najboljše in se iz njih nekaj naučiti smo na dobri poti k sreči in seveda tudi osebnosti rasti.

Za konec pa dodajam misel, ki je bila pravzaprav povod za ta zapis:

Pleši, kot da te nihče ne gleda, 

ljubi, kot da ti nič ne bo ranilo srca, 

poj, kot da te nihče ne posluša, 

in živi, kot da si v raju na zemlji. 

(In govori iz srca, da bi te slišali.) 

William Watson Purkey

prev. Zardéas