Živi in pusti živeti

Zadnje čase imam občutek, da ljudje med seboj tekmujejo še bolj kot so včasih.

Da si mečejo polena pod noge še bolj kot običajno.

Da nesramnost enostavno nima meja. Prav tako velja tudi za vtikovanje in vsiljevanje mnenj.

Da "biti vesel za nekoga drugega kot sebe" sploh ne obstaja več.

Da večina raje podpre nekoga, ki ga sploh ne pozna kot pa svojega dobrega prijatelja.

Da nevoščljivost raste in raste.

Da ljudje brskajo za negativnim veliko bolj kot za pozitivnim. A se hkrati ob tem sprašujejo zakaj so tako nesrečni (a tega nikoli ne pokažejo navzven).

Na zunaj moramo biti očitno vsi vedno tipi topi, vsi moramo izgledati, da nam gre ves čas vse super od rok. Da pokamo od sreče. Bog ne daj, da pokažemo svojo ranljivost, ker lahko to našo šibkost nekdo izkoristi in se nabaše do sitega z našo nesrečo in trenutki, ko izgledamo bolj bedno kot ne.

Ampak...Življenje ne gre tako. Življenje ni tako. Življenje ni in ne bo tipi topi. Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev in sigurno pademo v ta boben vsi. Ne razumem čemu to skrivanje in prikrivanje ter metanje peska v oči en drugemu.

Kam so zašli dialog, pogovor, razumevanje, sočutje, podpora, pomoč?

Vse izhaja samo iz nas in samo mi lahko vplivamo na potek dogodkov. Odvisno je le od tega kako se stvari lotimo.

Sama se že nekaj časa trudim delati na sebi. Odkar imam otroka še bolj, saj se zavedam, da se mali od mene uči in me posnema. In ja, včasih je res težko, ko si vržen v okoliščine, ki jih ne znaš najbolje handlat. Ko te odziv okolice potre in tolče po prstih kot za šalo. 

In takrat je potrebno, da se ustavimo, zadihamo, premislimo in s trezno glavo polno spoštljivosti nadaljujemo pot.

Kaj čmo. Tukaj smo. Živi, zdravi. Vsega imamo dovolj. Včasih še preveč. Zato pa se po vsej verjetnosti najdejo takšni, ki brskajo tam kjer ni treba in vlečejo iz že zdavnaj pozabljene omaro šaro, ki ni moderna že sto let.
Ljudje so ljudje. Različni. Eni takšni, drugi drugačni. Eni tihi, drugi glasni. Eni vzkipljivi, tretji mirni. Eni radi kuhamo, drugi pesnijo, tretji se izpovedujejo, četrti športajo. Vse to je super, saj vsi skupaj sestavljamo čudovito celoto. 
In vedno se bodo našli takšni, ki bodo iskali in našli iglo v kopici sena. Takšni, ki jim ta paleta različnosti ni všeč saj si želijo, da bi svet deloval bolj monotono.

Želeli se nam bodo zoperstaviti.
Želeli nas bodo prizadeti.

Želeli bodo, da nam gre slabo.

In v takšnih primerih se ne dajmo! Naj nas zloben jezik, sploh, če vemo, da nima temeljnih osnov, ne prizadene. Vrzimo njihove grde namene čez ramo ali pa jim v odgovor povejmo kaj česar ne pričakujejo. Prijaznost je namreč najmočnejše orožje, ki ga nihče ne more uporabiti proti nam. Prijaznost zapira usta. Prav tako strpnost in spoštljivost. Pa sprejemanje drugačnosti in različnosti mnenj.

Včasih se mi res zdi, da živim v nekem narobe svetu, ker nihče ni zadovoljen z ničemer in nikomur, ničemur in nikomer. Stalno poslušaš samo jamranje, pritoževanje, jokanje in stokanje. In to te čisto posrka vase.

Poslušaš kako je oni tam butast in kako ona tam nima pojma.

Poslušaš kako je vse težko in naporno in hudo in brez veze in nesmiselno. Itak. Tudi sama pojamram, kdo pa ne. Ampak ves čas in z nestrpnim tonom pa spet ne.

Mislim HALO? A se nam je čisto odpeljalo? Kamorkoli sem zadnje čase pogledala sem opazila en kup negativnosti, slabe volje, bentenja in blatenja. Nič čudnega, saj negativno rodi še več negativnega. Provokativnost, nagajanje...Ma joj...

Bolj, ko postajamo napredni bolj smo primitivni. Kje je tukaj sploh logika?

Pomembne nam postajajo stvari, ki v resnici nimajo nobene vrednosti. 

Počnemo nekaj kar nočemo. 

Ženemo se za cilji nekoga drugega. 

Želimo si nekaj kar nam v resnici sploh ne ustreza. 

Skrivamo se, ker se bojimo lastne sence. 

Nočemo odpreti Facebooka zato, da ne vidimo kako gre nekomu drugemu dobro. 

Nočemo stisniti enega "LIKE", da tista oseba ne bo mislila, da nam je to zares všeč. 

Za hrbtom govorimo nekaj, v obraz pa nekaj drugega.

Komentiramo, kritiziramo, se prepiramo...

SVAŠTA...

Lahko se še tako trudimo in delamo še tako zelo dobro za godrnjavčke ne bo nikoli dovolj. Pa kaj! Mogoče imajo to v genskem zapisu, mogoče jih je življenje tako razočaralo, da ne vidijo pisane mavrice na nebu, mogoče jim je to celo zabavno, ali pa se na tak način morda tolažijo? 

Si krepijo samozavest, če druge ponižujejo in jih delajo manjvredne? 

Kdo ve… Menim, da takšni ljudje v svojem življenju nekaj pogrešajo, da čutijo ljubosumje, da si želijo spremembe a ne vedo kako se tega lotiti drugače kot s stalnim kritiziranjem. Taki ljudje potrebujejo pomoč. In podporo. Ali pa zgolj brco v rit. 

Žalostno pri tem je, da si pogosto grde komentarje in neprimerna dejanja drugih jemljemo k srcu in iščemo težave v sebi čeprav te tam ni. 

Zato si  nezadovoljene težnje drugih nikar ne ženite k srcu. Sama sem to napako delala dolgo časa in priznam še danes mi za marsikaj ni vseeno. Pogosto se ne znajdem dobro v stresnih situacijah, ne najdem pravega odgovora, sem zmedena in zelo samokritična zato mi gre hitro kaj do živega. Pa kaj. Takšna pač sem. In delam na tem, da bom jutri malenkost boljša. V življenju se pač vsak dan učimo, spreminjamo in dograjujemo.

In zato ja. Verjamem in vem, da je težko. Težko je prvič in drugič, tretjič je že lažje. Četrtič že spregledaš. Petič se na to ne oziraš več.

Vem in razumem tudi, da se včasih vsak od nas znajde v težki situaciji iz katere ne najdemo izhoda.

A izhod vedno obstaja. Ključ do njega pa najdemo v sebi.

ZATO…

Daj, poskusi poslušati svoj instinkt in odločitve osnovati na njem.  Poslušaj sebe, svoje želje, svoje potrebe. Bodi vljuden, prijazen, dober. Dobrota se vrača in dobrota te poplača. 

In zavedaj se: SUPER SI! In v to verjemi z vsem srcem. V to verjemi ne glede na to kako močno se drugi trudijo, da tega ne bi mislil.

Delaj na sebi, gradi svojo samozavest in v svetu ustvari nekaj posebnega – sebe kot edinstvenega in neponovljivega.

Verjamem vate.

Karma pa tako ali tako vedno vzame stvari v svoje roke. Prej ali slej.