Da nesramnost
enostavno nima meja. Prav tako velja tudi za vtikovanje in vsiljevanje mnenj.
Da "biti
vesel za nekoga drugega kot sebe" sploh ne obstaja več.
Da večina raje
podpre nekoga, ki ga sploh ne pozna kot pa svojega dobrega prijatelja.
Da
nevoščljivost raste in raste.
Da ljudje
brskajo za negativnim veliko bolj kot za pozitivnim. A se hkrati ob tem
sprašujejo zakaj so tako nesrečni (a tega nikoli ne pokažejo navzven).
Na zunaj
moramo biti očitno vsi vedno tipi topi, vsi moramo izgledati, da nam gre ves
čas vse super od rok. Da pokamo od sreče. Bog ne daj, da pokažemo svojo
ranljivost, ker lahko to našo šibkost nekdo izkoristi in se nabaše do sitega z
našo nesrečo in trenutki, ko izgledamo bolj bedno kot ne.
Ampak...Življenje
ne gre tako. Življenje ni
tako. Življenje ni in ne bo tipi topi. Življenje
je sestavljeno iz vzponov in padcev in sigurno pademo v ta boben vsi. Ne
razumem čemu to skrivanje in prikrivanje ter metanje peska v oči en drugemu.
Kam so zašli dialog, pogovor, razumevanje, sočutje, podpora, pomoč?
Vse izhaja samo iz nas in samo mi lahko vplivamo na potek dogodkov. Odvisno je le od tega kako se stvari lotimo.
Sama se že nekaj časa trudim delati na sebi. Odkar imam otroka še bolj, saj se zavedam, da se mali od mene uči in me posnema. In ja, včasih je res težko, ko si vržen v okoliščine, ki jih ne znaš najbolje handlat. Ko te odziv okolice potre in tolče po prstih kot za šalo.
Kaj čmo. Tukaj smo. Živi, zdravi. Vsega imamo dovolj. Včasih še preveč. Zato pa se po vsej verjetnosti najdejo takšni, ki brskajo tam kjer ni treba in vlečejo iz že zdavnaj pozabljene omaro šaro, ki ni moderna že sto let.
Ljudje so ljudje. Različni. Eni takšni, drugi drugačni. Eni tihi, drugi glasni. Eni vzkipljivi, tretji mirni. Eni radi kuhamo, drugi pesnijo, tretji se izpovedujejo, četrti športajo. Vse to je super, saj vsi skupaj sestavljamo čudovito celoto.
In vedno se bodo našli takšni, ki bodo iskali in našli iglo v kopici sena. Takšni, ki jim ta paleta različnosti ni všeč saj si želijo, da bi svet deloval bolj monotono.
Želeli se nam bodo zoperstaviti.
Želeli nas bodo prizadeti.
Želeli bodo,
da nam gre slabo.
In v takšnih primerih se ne dajmo! Naj nas zloben jezik, sploh, če vemo,
da nima temeljnih osnov, ne prizadene. Vrzimo njihove grde namene čez ramo ali
pa jim v odgovor povejmo kaj česar ne pričakujejo. Prijaznost
je namreč najmočnejše orožje, ki ga nihče ne more uporabiti proti nam.
Prijaznost zapira usta. Prav tako strpnost in spoštljivost. Pa sprejemanje drugačnosti
in različnosti mnenj.
Včasih se mi
res zdi, da živim v nekem narobe svetu, ker nihče ni zadovoljen z ničemer in
nikomur, ničemur in nikomer. Stalno poslušaš samo jamranje, pritoževanje,
jokanje in stokanje. In to te čisto posrka vase.
Poslušaš kako
je oni tam butast in kako ona tam nima pojma.
Poslušaš kako
je vse težko in naporno in hudo in brez veze in nesmiselno. Itak. Tudi sama pojamram, kdo pa ne. Ampak ves čas in z nestrpnim tonom pa spet ne.
Mislim HALO? A
se nam je čisto odpeljalo? Kamorkoli sem zadnje čase pogledala sem opazila en
kup negativnosti, slabe volje, bentenja in blatenja. Nič čudnega, saj negativno
rodi še več negativnega. Provokativnost, nagajanje...Ma joj...
Bolj, ko
postajamo napredni bolj smo primitivni. Kje je tukaj sploh logika?
Pomembne nam
postajajo stvari, ki v resnici nimajo nobene vrednosti.
Počnemo nekaj
kar nočemo.
Ženemo se za
cilji nekoga drugega.
Želimo si
nekaj kar nam v resnici sploh ne ustreza.
Skrivamo se,
ker se bojimo lastne sence.
Nočemo odpreti
Facebooka zato, da ne vidimo kako gre nekomu drugemu dobro.
Nočemo
stisniti enega "LIKE", da tista oseba ne bo mislila, da nam je to
zares všeč.
Za hrbtom
govorimo nekaj, v obraz pa nekaj drugega.
Komentiramo,
kritiziramo, se prepiramo...
SVAŠTA...
Lahko se še tako
trudimo in delamo še tako zelo dobro za godrnjavčke ne bo nikoli dovolj. Pa kaj! Mogoče
imajo to v genskem zapisu, mogoče jih je življenje tako razočaralo, da ne
vidijo pisane mavrice na nebu, mogoče jim je to celo zabavno, ali pa se na tak
način morda tolažijo?
Si krepijo
samozavest, če druge ponižujejo in jih delajo manjvredne?
Kdo ve… Menim, da
takšni ljudje v svojem življenju nekaj pogrešajo, da čutijo ljubosumje, da si
želijo spremembe a ne vedo kako se tega lotiti drugače kot s stalnim
kritiziranjem. Taki ljudje potrebujejo pomoč. In podporo. Ali pa zgolj brco v
rit.
Žalostno pri tem je,
da si pogosto grde komentarje in neprimerna dejanja drugih jemljemo k srcu in
iščemo težave v sebi čeprav te tam ni.
Zato si
nezadovoljene težnje drugih nikar ne ženite k srcu. Sama sem to napako
delala dolgo časa in priznam še danes mi za marsikaj ni vseeno. Pogosto se ne
znajdem dobro v stresnih situacijah, ne najdem pravega odgovora, sem zmedena in
zelo samokritična zato mi gre hitro kaj do živega. Pa kaj. Takšna pač sem. In delam na tem, da bom jutri
malenkost boljša. V življenju se pač vsak dan učimo, spreminjamo in
dograjujemo.
In zato ja.
Verjamem in vem, da je težko. Težko je prvič in drugič, tretjič je že lažje.
Četrtič že spregledaš. Petič se na to ne oziraš več.
Vem in razumem
tudi, da se včasih vsak od nas znajde v težki situaciji iz katere ne najdemo
izhoda.
A izhod vedno
obstaja. Ključ do njega pa najdemo v sebi.
ZATO…
Daj, poskusi
poslušati svoj instinkt in odločitve osnovati na
njem. Poslušaj sebe,
svoje želje, svoje potrebe. Bodi vljuden, prijazen, dober. Dobrota se vrača
in dobrota te poplača.
In zavedaj se: SUPER SI! In v to verjemi z
vsem srcem. V to verjemi ne glede na to kako močno se drugi trudijo, da tega ne
bi mislil.
Delaj na sebi,
gradi svojo samozavest in v svetu ustvari nekaj posebnega – sebe kot
edinstvenega in neponovljivega.
Verjamem vate.
Karma pa tako
ali tako vedno vzame stvari v svoje roke. Prej ali slej.
Ni komentarjev:
Objava komentarja