petek, 21. julij 2017

Otroka imaš, službe pa ne?


Ja, res je. otroka imam, službe pa ne.

Kaj mi ni jasno? Kako lahko? Nisem prej res nič razmišljala?

Kako boš otroka preživljala? Kako mu boš nudila vse kar rabi? To pa ni bila najbolj pametna odločitev, kajne? Sta res dobre premislila preden sta šla v to?

To je bilo le nekaj komentarjev oziroma vprašanj pred katerimi sem stala, kot bi bila obsojena na vislice, ko sem izvedela, da sem noseča. Čas, ko bi ga morala preživeti (in sem na začudenje mnogih tudi ga) vesela, v pričakovanju in mirna je bil bombardiran s pričakovanji družbe o idealnem (ki pa je v resnici daleč od tega): končana šola, služba, poroka, hiša z vrtom, otrok, pes. Ideal, ki si ga vsak želi a je v teh časih tako oddaljen. Zakaj? Zaradi nas in naše lenobe? Ali zaradi celotnega sistema, ki nas sili v življenje, ki ni takšno, kot bi ga resnično radi živeli.

Pa bom povedala malce drugače: želim si službo. Službo iščem. Že kar nekaj časa sem na preži za njo. Poslala sem že na stotine prošenj. Dobila pa par zavrnjenih odgovorov in en razgovor. Živčna sem. Včasih se počutim nesposobno. Ni mi všeč, da je tako kot je. Pa lahko kaj naredim? Ja in ne.

»Lenuhinje lene ste takšne mame. Preveč luštno vam je doma. Služba vam ne diši.« Ne sodi drugih po sebi, pravim. Če ne poznaš njihove zgodbe drži svoj umazan jezik za zobmi!

Kdo sem jaz, da pametujem?

Sem socialna delavka. Magistrica. Biti to po poklicu prvotno ni bila moja želja. Vedno pridna, delavna in brihtna so mi zmanjkale 3 pike, da bi bila sprejeta na želeno fakulteto.  T-r-i pike, so me ločile od življenja, ki sem si ga želela. Razpis za želeno šolo je bil na dve leti, izrednega študija ni bilo mogoče vpisati, sprejeli so jih 20. Kaj lahko narediš? V bistvu nič, pač greš na faks, ki si ga vpisal na drugo mesto.

Socialno delo sem sprejela. Sprva stežka. Zaključila sem ga prekleto dobro, odlično. Profesorji so me spodbujali in mi govorili, da naj vztrajam pri svojem načinu in bom dosegla zelo veliko. Pa sem že na prvem in edinem razgovoru v tem fohu doživela hladen tuš in poslušala kaj nam je študentom, da pišemo komplicirane naloge (med drugim sem raziskovala delo direktorjev domov za stare ljudi kar je šlo mnogim v nos), da ni v redu, da smo samozavestni, da bi morali biti malo bolj podredljivi in poslušni pa bi nam bilo lažje. Lažje sploh za državo, ki z ljudmi, ki ne upajo biti samosvoji pometa po svoji volji. Ja.

Zdaj imam pa počasi že vsega dovolj! Kratko pojasnilo: če delaš  ZA ljudi, delaš v njihovo dobro. Vodje socialno varstvenih ustanov se očitno tega ne zavedajo, saj zastavljajo pogoje dela, ki so usmerjeni v njihovo dobro in ne v dobro uporabnikov. Ko bi vedeli na kak način deluje večina ustanov, hjoj….

Moje izkušnje: bolj, ko si priden, inovativen, daš nekaj od sebe in si pri tem še samozavesten, prej se te bodo odkrižali. Realnost, ki ima podlago, ki si jo udobno oblikuje sam vrh.

Vem, da sem pri svojem delu dobra, to mi pokažejo in povedo tisti katerim je moje delo namenjeno, žal pa je tudi tako, da se takih delavcev delodajalci radi izogibajo. Sama takšne logike ne podpiram in je ne razumem. Včasih se sprašujem ali delodajalci res raje zaposlujejo ljudi, katerih se ne bojijo in vedo, da lahko z njimi prostoročno manipulirajo? Namesto, da bi se dvignili eno ali dve stopnički višje na osebnostni rasti, ostajajo na istem mestu leta in leta. Delavce ponižujejo, se delajo iz njih norca in jih imajo za popolne ničle.  A kdo je tu v resnici ničla?

Ustanova kjer sem več let opravljala prakso je čudovit primer kako se stvarem NE streže. Kako se ljudi ne vodi. Kako se do ljudi ne obnaša. V ustanovi nisem srečala enega samega delavca, ki bi bil zadovoljen. In to se mi zdi grozno. 200 zaposlenih. 200 ljudi. 200 sreč je zaradi 1 človeka postalo 200 nesreč. »Kaj češ, delati je treba, se preživi, mogoče bo kdaj boljše.« Mogoče. Res mi je hudo, ko poslušam in slišim takšne komentarje. Komentarje zasekiranih ljudi, ki komaj čakajo, da gredo domov, ker se na delovnem mestu počutijo grozno. In takih je vse več in več.

Želim si, da se to kdaj spremeni. Vem, da je veliko podjetij, ki svoj kapital – delavce, ne cenijo. Želim si, da na takšna mesta stopijo pravi ljudje s srcem na mestu.

A kaj, ko je vse vkovano v izobrazbo. Lahko si še tako priden,  pameten, željan učenja, pripravljen na učenje pa ne dosežeš niš, če na svojem papirju nimaš pravega štemplja. Bedno. Želim si, da se sistem spremeni in se izvije iz te nesmiselne ozkoglednosti, ki nam mladim (in malo manj mladim) kravžlja živce in nas sili v manipuliranje samega sebe in vseh okrog nas. Stvari so v resnici tako zelo preproste, zakaj jih kompliciramo?

In še to. Če imaš otroka ne pomeni, da si kužen, veste to delodajalci? Se še spomnite, ko ste vi postali starši? Se kdaj postavite v kožo mame z otrokom, ki pride na razgovor? Zakaj vse kvalitete, znanja in izkušnje izgubijo pomen, ko slišite, da ima otroka?

In komentar, ki se lepo zlije s tem zadnjim: »Si zmešana, da poveš, da imaš otroka, zlaži se! Ko podpišeš pogodbo je itak služba že tvoja.« Huh, ja. Na svojega otroka sem ponosna bolj kot na vse drugo na tem svetu. Da ga bom zanikala? Nikakor. Nobena služba na tem svetu ni vredna, da zatajim sebe in svojo ljubezen, svojo srečo. 
Vem, da je težko, da je hudičevo naporno dobiti službo v tem času (sploh v socialnem delu, ki imamo zakonsko zanko okrog vratu zaradi pripravništva, ki ga ni, strokovnega izpita na katerega ne moremo pristopiti brez pripravništva in neumnega sistema, ki se z nami igra), ampak delodajalcu, ki se obnaša na način, ki zakonsko niti ni dovoljen in izrablja uboge ljudi v svoj prid ne mislim služit. Če se vse zgodi z razlogom sem prepričana, da se bo tudi zame našla služba, ki bo meni pisana na kožo.

Nočem pametovati in nikomur nočem soliti ničesar, ampak, če se bo tako nadaljevalo se ne bo dobro končalo. Delavniki, ki so namesto od 8:00-16:00 potegnjeni do 18:00. Delodajalci, ki zahtevajo nemogoče. Neplačane nadure. Mobing. Otroke nam vzgaja država, vidimo jih 3 ure na dan. Postajamo sužnji za minimalca in se ob tem kljub temu nasmejimo vsakič, ko vidimo šefa, ki naš nasmeh smatra kot: »huh všeč mu je, mu bom naložil še malo dodatnega dela«…

Te stvari se bodo morale spremeniti. In srčno upam, da se bodo. Sicer se nam ne piše dobro.


Aja, še to. VSAKO delo je častno. Ampak, da socialni delavec lahko opravlja to delo MORA narediti pripravništvo, ki mu predstavlja pogoj za pristop k strokovnemu izpitu. Če pripravništva ni, ni službe. In, če študiraš 5 let si logično želiš svojo izobrazbo kronati z zaključenim strokovnim izpitom. Začaran krog iz katerega, upam, se bomo kdaj izvili.

Kako pa vi gledate na te stvari in na trenutno situacijo v naši družbi?


Vesela bom tudi vašega všečka na Facebook strani Mali sladkosned :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar