nedelja, 16. julij 2017

Vzgoja tvojega otroka ni moja naloga


Avtoritativni, kaotični, permisivni način pa sočutno starševstvo…Vzgojni stili. Verjetno jim dela družbo še kak, ki mi trenutno ne pride na misel ampak to pravzaprav v tej zgodbi sploh ni pomembno.
Vzgoja je pomembna. To pa. Ne pa njeno poimenovanje. Lahko si še tako načitan in obvladaš vse kar opisuje npr. sočutno starševstvo, ampak, če v resnici teh načel ne ponotranjiš je tako ali tako brez veze, da definicijo streseš iz rokava.
Važen je način, praktični in ne teoretični, ker teorija in praksa pri vzgoji žal ne gresta z roko v roki.

Pri vzgoji je pač tako…Vsak človek je poseben in unikaten in nikomur ne moreš vsiljevati načina vzgoje, ki njemu ni blizu. Vsak starš svojega otroka najbolje pozna in ve kako z njim in pri njem postopati. Zato tukaj ne bom pametovala kaj in kako morajo početi vsi starši na svetu saj se dobro zavedam, da so stvari različne od družine do družine. Če bi se tega zavedala vsaka mama in oče bi se izognili marsikateri debati in vroči krvi…

Dejstva so jasna…

Vsak človek oblikuje v svoji notranjosti referentni okvir, ki ga sestavljajo izkušnje (beri čustva, komunikacija, samopodoba ipd.), ki sestojijo iz njegove primarne družine in njegovih prirojenih in pridobljenih znanj. Ta okvir potem vsak posameznik »priprtljaga« s seboj v svojo novo družino, ki si jo postavlja z izbrancem.
No, ko se partnerja odločita za otroke se morata zavedati, da jima otroka ne bo vzgajal nekdo tretji ampak bosta onadva tista, ki bosta morala zadovoljiti njegove najbolj osnovne potrebe pa varnost in tudi tiste potrebe, ki se navezujejo na graditev otrokove osebnosti in samopodobe.

Kako bosta vse skupaj speljala, nadzorovala in kakšna pravila bosta pri tem postavila pa je odvisno od njun pripravljenosti, osebnosti in seveda od odnosa kakršnega imata. Npr. če se ne spoštujeta bosta spoštovanje težko privzgojila svojemu potomcu.

V glavnem, point je, da otroka vzgajata oče in mama, ali mama ali oče, pač odvisno od tega kdo sestavlja družino. Vzgajajo ga lahko tudi drugi družinski člani in ljudje, ki so vključeni v njegovo življenje.  Nikakor pa otroka ne vzgaja neka tretja oseba, ki z našim življenjem v bistvu nima nič.

Kam pes taco moli?

Ko sem na igrišču ali v parku in opazujem posameznike in posameznice, ki v rokah držijo telefon in pričakujejo, da bo na njihovega otroka pazila neka druga mama mi grejo kar kocine pokonci. 

Oprosti, na igrišče sem prišla s svojim otrokom, ne s tvojim.

Ko nek drug malček udari mojega ali mu kaj vzame pričakujem, da mu bo situacijo obrazložila njegova mama. Ali oče.  Konec koncev kdo pa sem jaz, da bom učila tujega otroka manir? Brez problema mu lepo razložim a vem, da bom v vsakem primeru potegnila ta kratko – če mu kaj rečem bom vtikljiva in tečna, če mu nič ne rečem pa ne dajem dobrega zgleda svojemu otoku.

Ko neka druga mama, ki jo poznam samo na videz vidi, da se njen otrok zaigra z mojim in na skrivaj, brez besed, odide opravljat sosedovo Micko ali preverjati telefon in sem potem jaz primorana ždeti v peskovniku in animirati dva lumpa, čeprav bi šla raje domov ali kam drugam in ob omembi tega pokasiram še grd pogled? Ok?...

Najbolj, res najbolj mi pa dvigne pritisk stavek: »Saj si delala v vrtcu, boš že znala odreagirati.« Halo?? Potem naj na igriščih tudi jaz iščem vzgojiteljice ali ljudi drugih podobnih poklicev, ki znajo delati z otroci in jim prepustim svojo nalogo, ker pač imajo oni za to uradno znanje?

Ojoj...

Otroka si ne želiš zato, da ga pač imaš ali ker je to moderno in ga ima skoraj vsak in potem pač popušiš pri vzgoji.

Jaz…

Otroka sem si zares želela, iz ljubezni. Zato si ga želim tako tudi vzgajati. Želim mu pokazati, da mi je veliko do njega, da mi pomeni vse, da ga spoštujem kot svojega otroka in kot osebo. Želim, da vidi, da čutim do njega neomajno ljubezen. Hkrati pa se bo moral zavedati, da sem njegova mama. Da nima samo pravic ampak tudi dolžnosti, ki jih mora spoštovati in sprejemati. Moja naloga je, da ga vzgojim v pošteno in odraslo osebo, ki bo znal ceniti in vrednotiti sebe in druge ter svet.

Ceniš pa se lahko samo takrat, ko si dobil izkušnjo biti cenjen.
Ljubiš lahko le, če si bil ljubljen.
Spoštuješ lahko samo, če si bil spoštovan.

Zato dragi moji…Postavite se v kožo majhnega otroka. Tako zares si zamislite, da ste stari npr. 4 leta ali pa 9 let. Kako doživljate svet? Kaj vidite? Kaj si želite? Kako si želite, da se do vas obnašajo? Na kak način si želite, da se z vami pogovarjajo?

Mislim, da se včasih prav s težavo zavedamo, da otroci niso neumni. Ta mala bitja dobro vedo kaj se dogaja okrog njih, na koga se lahko zanesejo in pri kom se počutijo dobro. Seveda jim moramo kakšno stvar razložiti več stokrat, da razumejo, jih opozarjati ter opominjati. A če to počnemo dosledno, prijazno, srčno, dobronamerno in z mirnim tonom si zapomnijo prej kot, če nanje kričimo (seveda v takem primeru kakšno stvar naredijo prej a kaj pri tem čutijo? – strah, jezo, zaskrbljenost…). Zavedajo pa se tudi kdo je za njih tukaj in kdo malo manj.

ZATO…

Bodite otroku vzgled. Vi sami in ne tam neka soseda, ki ima diplomo iz vzgoje.

Otroka je treba naučiti lepih navad. Tega se uči od nas. Zato bodite prijazni, spoštljivi, dajte otroku čas, da se navadi in nauči. Pokažite mu kako je treba postopati, saj se uči preko dejanj. Zaupajte mu, pogovarjajte se z njim, razlagajte, otroka ne določajte ampak ga spoznavajte. 

Bodite ob njemu, ko vas potrebuje in mu pustite, da izraža svoja čustva. Otroka motivirajte, ga spodbujajte, vanj verjemite. Dovolite mu da je kar je. Kar pa ne pomeni, da mu zaradi tega ni potrebno upoštevati zdravih mej, ki sta jih postavila starša (ali en od njiju, če nista skupaj).

Vse torej temelji na odnosu in na tem kakšni smo en do drugega, kako se odzivamo in kaj v odnos dajemo ter koliko časa vlagamo v našo družino. A ni to največ kar šteje v tem življenju?

Izbrati pravi način, prave besede je umetnost. Je učenje.
Dosledni način vzgoje je zagotovo najtežji, saj se je potrebno ves čas opominjati, se učiti tudi sam, biti pri stvari in pozoren. Biti otroku zgled. Zgled! 

Vsekakor bo moj mali skakal okoli kot zmešan tako kot njegova zmešana mama. Verjetno bo neštetokrat ušpičil kakšno neumnost, se skril in se glasno hihital pri tem pa mislil, da ga nihče ne sliši. Pa kaj oziroma super! Naj bo otrok, naj se veseli, naj zganja norčije, naj uživa v svetu v katerega je prišel. In skupaj z njim uživajte tudi vi! 

Pa še to.
Če si pravičen, pošten, prijazen in spoštljiv do otroka bo ta prav takšen. 
Tako, da… Garanje, neprespane noči, veliki podočnjaki, stalno kontroliranje, ko bi najraje znorel…Se izplača. Je vredno. Dolgoročno gledano ni boljše investicije kot je ta, da v odnos vlagaš in vlagaš in vlagaš. Sadovi, ki jih bo tak način obrodil pa bodo slajši od česarkoli na tem planetu.


Malega sladkosneda lahko spremljaš tudi na Facebooku :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar