torek, 29. avgust 2017

Ko kar naenkrat ni več dojenček...


 Kar naenkrat. No, čisto v resnici ni kar naenkrat. Včasih je bil ta »kar naenkrat« dolg kot ponedeljek in večkrat mučen ter naporen. A, ko se ozrem nazaj je bila vsaka minuta vredna. Težka, a dragocena.

Moj dojenček ni več dojenček. Je malček, ki bo v petek prvič prestopil prag vrtca.


Zlagala bi se, če bi se delala mrtvo hladno in trdila, da ob tem ne čutim ničesar posebnega in, da je to pač nekaj normalnega. V resnici mi je hudo. Vsake toliko bi se najraje zjokala. Da, nekateri pravijo, da sem sebična, ker ga želim prikleniti nase (pa ga ne) in, da delam dramo (ki jo v resnici ne, saj tega ne kažem navzven), a enostavno povem svoja čustva in mislim, da s tem ni nič narobe. Tako pač predelujem najino ločitev. 
Najin tandem bo doživel novo prelomnico…

V bistvu sem bila jaz tista, edina, ki je bila z malim vsak dan. Vsako noč. Vsako sleherno uro njegovega življenja (par urc varstva pri babicah gor ali dol). Zato res ni na mestu, da mi nekdo drug sugerira kako naj se počutim.

-------------------------------

Še ne dolgo nazaj sem mu napisala to pismo:

29.10.2015
Preljubi moj otroček,
pridno rasteš in počasi se navajava en na drugega. Skupaj jeva, telovadiva, kričiva na očija, se smejeva, pleševa, se baševa s čokolado, se sprehajava…Vse delava skupaj. Moja ljubezen do tebe narašča vsak dan in, čeprav se ustrašim, imam rada, ko mi z brco iz trebuščka pokažeš svoje akrobacije. Do sedaj sem že ugotovila, da si aktivno dete, da se lepo razvijaš in presrečna sem, ko mi zdravnica reče, da je vse v redu :)
Do sedaj sem ugotovila tudi, da si fantek! Moj mali nagajivi pobček! Presrečna sem in komaj čakam, da te spoznam!
Zanima me kako se počutiš in kako doživljaš svoje življenje pod mojim srčkom. Sprašujem se, če čutiš, ko te nežno frcnem nazaj v odgovor na tvoje brcanje in kolovratanje. Sprašujem se tudi, če slišiš moje petje in, če te ob moji telovadbi premetava z ene strani trebuha na drugega. Ali te moje božanje po trebuhu pomirja? Ga čutiš?
Veliko sprememb si mi prinesel in vsak dan znova se naučim kaj novega. Zlasti se privajam na različne, tako fizične kot čustvene spremembe. 
Sicer pa, pikec moj mali, ti si moja največja ljubezen, edini, ki ve kako se sliši moj srček od znotraj. Zelo, zelo te imam rada <3
Tvoja mami.

---------------------------------

Prav čustveno doživljam vse skupaj in, čeprav se mi po eni strani trga srce, ker gre moj mali v veliki, širni svet (pretiravanje whatever) se skupaj z njim veselim njegovih novih korakov, uspehov, prijateljev, znanj.

Vstop v vrtec si zaenkrat težko predstavljam, čeprav sem dolgo delala v vrtcu. Ko gre za tvojega je marsikaj drugače.
Ne vem ali mu bo težko, ali bo jokal, ali bo kričal, ne vem kako se bo navadil na spanje, kako se bo obnašal za mizo...
Vem pa nekaj. Da mu bom pri vsem tem stala ob strani, mu pomagala in naredila vse, da mu ta prehod ne bo predstavljal prevelikega stresa.

Ta moj načrt vsebuje:


*Veliko mu razlagam o vrtcu, kako bo, kaj bo tam počel, koga bo spoznal.
*Vsaj enkrat na dan pogledava knjigico Medo Jaka v vrtcu.
*Skupaj gledava njegov nahrbtniček v katerem bodo njegova dodatna oblačila. Nad njim je navdušen. Sploh, ko ga razpakira in vsebino razmeče po celi hiši.          
*Skupaj sva sortirala vsa oblačila. Ob tem sem mu razlagala zakaj to počneva – ker mami ve, da se bo moral v vrtcu velikokrat preobleči.
*Pustim mu, da pije in je sam. Že kak mesec obvlada, čeprav je bil na začetku kot mali pujsek.
*Ne uvajam sprememb. Nobenih. Dudo mu zato ponoči pustim, čeprav mi ni všeč, da jo ima. Do prvega leta je namreč ni uporabljal.
*Skupaj smo odšli nabavit copatke in čeveljčke. Takšne za v vrtec.
*Najljubše igračke nima, mu bom pa s seboj spakirala nekaj poznanega in njemu ljubega. Da bo imel občutek, da ima s seboj nekaj svojega. Delček doma.
*Držala se bova neke rutine, da bo vedno vedel kaj ga čaka.



 Pripravljam pa tudi sebe. Psihično. Rada ga imam in želim mu le najboljše zato vem, da se mora družiti z vrstniki, da mora spoznavati svet okoli sebe, da se mora naučiti prilagajanja, deljenja. In vem, da mu je doma z mano včasih res dosadno. Ne bo večno moj mali sinko (bo pa večno moj sinko :P) in prav je, da popustim vrvico…Naj odleti in naj ob tem ve, da bo vedno, vedno, lahko prišel nazaj. Kadarkoli. 
Mamina sreča, mamin ponos. Mamin veliki fant.



Ni komentarjev:

Objavite komentar