»Draga, boš pripravila kaj okusnega?«
»Ne vem, imaš kak predlog?«
»Ne vem, imaš kak predlog?«
»Ammm ne, kar preseneti me ;)«
»Oooooh brez skrbi, da te bom!«
»Oooooh brez skrbi, da te bom!«
»Mami, kaj boš skuhala?«
»Ne vem srček, imaš kako idejo?«
»Nimam.«
(Sicer naš mali še ne govori ampak si v bodoče zelo
enostavno predstavljam ta scenarij.)
»Hej koka, ti, imaš kak fajn recept za kakšno ekspresno sladico, ki bo goste
vrgla na rit?«
»Hm, odvisno, kaj si si pa zamislila?«
»Ne vem, predlagaj.«
»Hm, odvisno, kaj si si pa zamislila?«
»Ne vem, predlagaj.«
*tuhtanje, tuhtanje, tuhtanje*
Vedno eno in isto. Vsi bi jedli, nihče pa ne bi pomagal.
Niti z idejami kaj šele s pripravo. Tako sem vedno jaz tista, ki mora poskrbeti
za plan, logistiko in izvedbo česarkoli kar se dogaja v naši (ali kateri drugi)
kuhinji.
Pa ni bilo vedno tako…
Ko sem bila še doma, ni bila mama tista, ki je imela čez vsakodnevno
kuho, ampak oče. Idejni vodja in izvajalec odličnih kosil. Nisem se veliko
mešala v njegovo delo ampak sem raje zmazala vse kar mi je prišlo pod roke in
pred usta. Od kod mu zamisli za vsa kosila se nikoli nisem spraševala…
Včasih pogrešam tiste brezskrbne čase.
Neizpodbitno dejstvo je, da je bilo življenje
pri starših dosti bolj simpl, ko se mi ni bilo potrebno ukvarjati z nabavo
živil, njihovo kombinacijo, kuhanjem in vsem kar spada zraven. A seveda se tega ne zavedamo takrat, ko to
živimo ampak nas življenje s tem seznani, ko zapustimo varno gnezdece in smo
primorani sami poskrbeti za VSE.
Vsako življenjsko obdobje ima za nas
pripravljenega nekaj posebnega.
Ok, priznam. Na začetku mi je bilo precej težko. Nov kraj,
novi ljudje, novo življenje, plačevanje položnic, skrb za notranjost in
zunanjost hiše, delo, pozneje otrok in za piko na i vsak dan sestavljanje
obrokov, kuhanje, vožnja do trgovine in nazaj, pa še enkrat tja in nazaj, ker
vedno kaj pozabiš. Da ne govorim o še dodatni organizaciji, ko se lotiš
projekta: uvajanje goste hrane. Imela sem občutek, da sem bila cel dan samo za
štedilnikom. Kako je moral biti ubogi revež srečen, ko smo se spokali kam za
kak dan ali dva. In ja, bil je edini, ki se je zares spočil.
Pa saj ni tako hudo oziroma vse je za nekaj dobro.
V življenju je tako, da se je potrebno znajti in si olajšati
nekatera opravila. Z dobro organizacijo ugotoviš, da lahko narediš veliko več
kot prej in se ob tem še zabavaš in prihraniš čas. In denar. Dejansko. Ker, ko
si narediš, če se navežem na hrano, plan
obrokov avtomatsko narediš še seznam za trgovino. Tako kupiš res tisto kar
potrebuješ in se izogneš nepotrebnim gostom, ki skačejo v nakupovalni voziček
in ti na blagajni povzročijo mini infarkt.
Zadnje dni zato uvajam v svoje življenje spremembe. Takšne
organizirane. Ta odločitev je bila nenadna a ena izmed najboljših, ko sem se
dejansko začela držati obljub, ki sem si jih zadala. Večkrat sem si sicer že
rekla na primer »od zdaj naprej bom res pojedla manj čokolad« a sem čez 5 minut
že veselo mljaskala in skrivala dokazni material. Teh obljub sebi je bilo malo
morje in nisem jih več jemala resno. V bistvu nisem več jemala resno niti same
sebe. In takrat sem ugotovila, da to ne pelje nikamor.
Pa sem si rekla: »Prvo kar boš naredila je red v kuhinji.
Nered boš uničila tako, da se bo v kuhinji znašel tudi moški.«
Zakaj prvo ravno v kuhinji? Ker tam preživim veliko časa,
ker pogosto iščem stvari, ki sem jih odložila in jih najdem po parih dneh in me
to zelo jezi, ker je nekje pač treba začeti in ker uživam v kuhanju, če vse
poteka gladko. Tako.
Poleg tega pa sem v roke dobila še priročnik za organizirano
in zabavno pripravo obrokov. Tako nisem imela več izgovorov.
Priročnik se imenuje Slasten vsakdan in ga uporabljam za zapis
tedenskih načrtov za obroke (kar se pri nas super obnese saj mi tako nikoli ne
zmanjka idej, ker so te skrbno zabeležene, hkrati pa, kadar pride dan, ko
pospim malo dlje (aleluja) ali sem za čas Martinove večerje zunaj, Rok brez
težav pripravi zajtrk ali večerjo za tamalga, saj je v priročniku zapisano vse
kar mora vedeti).
V Slasten vsakdan pridno zapisujem tudi recepte, trgam ven
listke, ki so namenjeni seznamu za trgovino ali preizkušam okusne recepture, ki
so priročniku dodani.
No, te dni pa sestavljam še poseben meni za Rokovo 30.ko :)
Ne morem verjeti kako čas beži... Ko sva se spoznala jih je imel 21!
In zakaj sem se sploh odločila za takšno pomoč organizatorja
prehrane? Enostavno, zaradi tega:
Ena, dva, tri, štiri zvezčiči in kup listkov. Se iz tega
znajdem? Saj se človek navadi na vse ampak mi vsakič vzame veliko časa, da
izbrskam tisto kar rabim. In ne, ne bom se izgovarjala na organiziran kaos, ker
to to res ni.
In vso to zgornjo navlako, plus seznam najljubših
restavracij in HALO dostav imam sedaj varno pospravljenih v tem miškotu, ki ga
lahko spoznate tudi na tej povezavi: Slasten vsakdan.
Odličen se mi zdi tudi zato, ker si lahko zapišem recepte in
ideje za obroke, ki so primerni za malega. V primeru, če bi bil otrok alergičen
na katero živilo pa je več kot dobrodošlo, da imamo seznam njemu primernih
receptov vedno in povsod pri roki.
Načrtovanje obrokov in pregled zaloge bom pa vsake toliko
časa prepustila tudi Martinu, ker mu gre očitno več kot odlično od rok.
Objava je nastala v sodelovanju s kulinaričnim portalom T as Tasty
Ni komentarjev:
Objava komentarja