sobota, 12. avgust 2017

Mami, kaj bomo jedli?


»Draga, boš pripravila kaj okusnega?«
»Ne vem, imaš kak predlog?«
»Ammm ne, kar preseneti me ;)«
»Oooooh brez skrbi, da te bom!«

»Mami, kaj boš skuhala?«
»Ne vem srček, imaš kako idejo?«
»Nimam.«
(Sicer naš mali še ne govori ampak si v bodoče zelo enostavno predstavljam ta scenarij.)


»Hej koka, ti, imaš kak fajn recept  za kakšno ekspresno sladico, ki bo goste vrgla na rit?«
»Hm, odvisno, kaj si si pa zamislila?«
»Ne vem, predlagaj.«


*tuhtanje, tuhtanje, tuhtanje*


Vedno eno in isto. Vsi bi jedli, nihče pa ne bi pomagal. Niti z idejami kaj šele s pripravo. Tako sem vedno jaz tista, ki mora poskrbeti za plan, logistiko in izvedbo česarkoli kar se dogaja v naši (ali kateri drugi) kuhinji.

Pa ni bilo vedno tako…

Ko sem bila še doma, ni bila mama tista, ki je imela čez vsakodnevno kuho, ampak oče. Idejni vodja in izvajalec odličnih kosil. Nisem se veliko mešala v njegovo delo ampak sem raje zmazala vse kar mi je prišlo pod roke in pred usta. Od kod mu zamisli za vsa kosila se nikoli nisem spraševala…

Včasih pogrešam tiste brezskrbne čase.  
Neizpodbitno dejstvo je, da je bilo življenje pri starših dosti bolj simpl, ko se mi ni bilo potrebno ukvarjati z nabavo živil, njihovo kombinacijo, kuhanjem in vsem kar spada zraven.  A seveda se tega ne zavedamo takrat, ko to živimo ampak nas življenje s tem seznani, ko zapustimo varno gnezdece in smo primorani sami poskrbeti za VSE. 

Vsako življenjsko obdobje ima za nas pripravljenega nekaj posebnega.

Ok, priznam. Na začetku mi je bilo precej težko. Nov kraj, novi ljudje, novo življenje, plačevanje položnic, skrb za notranjost in zunanjost hiše, delo, pozneje otrok in za piko na i vsak dan sestavljanje obrokov, kuhanje, vožnja do trgovine in nazaj, pa še enkrat tja in nazaj, ker vedno kaj pozabiš. Da ne govorim o še dodatni organizaciji, ko se lotiš projekta: uvajanje goste hrane. Imela sem občutek, da sem bila cel dan samo za štedilnikom. Kako je moral biti ubogi revež srečen, ko smo se spokali kam za kak dan ali dva. In ja, bil je edini, ki se je zares spočil.

Pa saj ni tako hudo oziroma vse je za nekaj dobro.

V življenju je tako, da se je potrebno znajti in si olajšati nekatera opravila. Z dobro organizacijo ugotoviš, da lahko narediš veliko več kot prej in se ob tem še zabavaš in prihraniš čas. In denar. Dejansko. Ker, ko si narediš, če se navežem na hrano,  plan obrokov avtomatsko narediš še seznam za trgovino. Tako kupiš res tisto kar potrebuješ in se izogneš nepotrebnim gostom, ki skačejo v nakupovalni voziček in ti na blagajni povzročijo mini infarkt.

Zadnje dni zato uvajam v svoje življenje spremembe. Takšne organizirane. Ta odločitev je bila nenadna a ena izmed najboljših, ko sem se dejansko začela držati obljub, ki sem si jih zadala. Večkrat sem si sicer že rekla na primer »od zdaj naprej bom res pojedla manj čokolad« a sem čez 5 minut že veselo mljaskala in skrivala dokazni material. Teh obljub sebi je bilo malo morje in nisem jih več jemala resno. V bistvu nisem več jemala resno niti same sebe. In takrat sem ugotovila, da to ne pelje nikamor.

Pa sem si rekla: »Prvo kar boš naredila je red v kuhinji. Nered boš uničila tako, da se bo v kuhinji znašel tudi moški.«



Zakaj prvo ravno v kuhinji? Ker tam preživim veliko časa, ker pogosto iščem stvari, ki sem jih odložila in jih najdem po parih dneh in me to zelo jezi, ker je nekje pač treba začeti in ker uživam v kuhanju, če vse poteka gladko. Tako.

Poleg tega pa sem v roke dobila še priročnik za organizirano in zabavno pripravo obrokov. Tako nisem imela več izgovorov.

Priročnik se imenuje Slasten vsakdan in ga uporabljam za zapis tedenskih načrtov za obroke (kar se pri nas super obnese saj mi tako nikoli ne zmanjka idej, ker so te skrbno zabeležene, hkrati pa, kadar pride dan, ko pospim malo dlje (aleluja) ali sem za čas Martinove večerje zunaj, Rok brez težav pripravi zajtrk ali večerjo za tamalga, saj je v priročniku zapisano vse kar mora vedeti).



V Slasten vsakdan pridno zapisujem tudi recepte, trgam ven listke, ki so namenjeni seznamu za trgovino ali preizkušam okusne recepture, ki so priročniku dodani.

No, te dni pa sestavljam še poseben meni za Rokovo 30.ko :) Ne morem verjeti kako čas beži... Ko sva se spoznala jih je imel 21!

In zakaj sem se sploh odločila za takšno pomoč organizatorja prehrane? Enostavno, zaradi tega: 




Ena, dva, tri, štiri zvezčiči in kup listkov. Se iz tega znajdem? Saj se človek navadi na vse ampak mi vsakič vzame veliko časa, da izbrskam tisto kar rabim. In ne, ne bom se izgovarjala na organiziran kaos, ker to to res ni.

In vso to zgornjo navlako, plus seznam najljubših restavracij in HALO dostav imam sedaj varno pospravljenih v tem miškotu, ki ga lahko spoznate tudi na tej povezavi: Slasten vsakdan.

Odličen se mi zdi tudi zato, ker si lahko zapišem recepte in ideje za obroke, ki so primerni za malega. V primeru, če bi bil otrok alergičen na katero živilo pa je več kot dobrodošlo, da imamo seznam njemu primernih receptov vedno in povsod pri roki.

Načrtovanje obrokov in pregled zaloge bom pa vsake toliko časa prepustila tudi Martinu, ker mu gre očitno več kot odlično od rok.











Objava je nastala v sodelovanju s kulinaričnim portalom T as Tasty

Ni komentarjev:

Objavite komentar