petek, 08. september 2017

Hinavka ali dober zgled otroku, to je tu vprašanje?


Zadnje čase me nekaj žuli. Razmišljam o različnih temah. Razmišljam o pomembnih stvareh. Razmišljam o tem, če sem za določeno obnašanje otroka morda res kriva jaz, čeprav poskušam delati vse le v njegovo dobro. Razmišljam o tistih rečeh, ki jih preneseš (vede ali nevede) na otroka. Med njimi se je znašala tudi ta na katero iščem odgovor…

Vsekakor je jasno, da nam vsi ljudje niso pisani na kožo. Nekateri so nam simpatični takoj, ko jih zagledamo in začutimo njihovo energijo. Drugi so nam antipatični čim spregovorijo. Tretji so nam sila všeč a se čez čas izkaže, da so pred nami pogosto nosili masko. O četrtih nimamo posebnega mnenja.

Vseh pač enostavno ne moreš imeti rad. To je enkrat ena. Kar pa seveda ne pomeni, da ima to kakršno koli vezo s spoštovanjem. Vsak človek si zasluži, da ga spoštujemo. Pa, če nam je všeč ali ne. Gre v bistvu za nek višji nivo razmišljanja, bi rekla,  ko se zaveš, da, če nekdo ni TI ne pomeni, da ni v redu. Sigurno ima tega človeka, ki tebi ali meni ni po godu, nekdo neskončno rad.

Dolgo časa sem v sebi nosila zamero do ljudi, ki so me prizadeli, ki so bili ali so nesramni in se obnašajo na drug način kot se sama. V njihovi družbi se nisem počutila sproščeno in sem pustila, da mi ta občutek pride do živega. Prestavljala sem se iz ene na drugo nogo in iskala izhod.

Zakaj se ob nekom, ki ima težavo sam s seboj počutiš, kot, da sam delaš nekaj narobe? O tem razglabljam sama pri sebi že kar nekaj časa in mislim, da sem na dobri poti, da takšne stvari enostavno izpustim iz rok in na njih pozabim.

Nima smisla.

Življenje je prekratko in čisto preveč boljših trenutkov čaka name kot nekdo, ki drži surlo do tal zaradi neke xy stvari, s katero sama nimam pravzaprav sploh nič. Zato se na takšne ne oziram več. Ne trošim energije in enostavno vržem čez ramo njihovo vedenje.

Mnogi pa razmišljajo drugače. Če se z njimi nekdo ne strinja ga je potrebno linčati. Uničiti. Ponižati. Mu pokvariti ugled. Šinfati čez njega. Mnogi čutijo strašansko veliko željo, da tistega, ki jim ne paše izločijo iz skupnosti in ga poskušajo kolikor se le da izolirati.

A se ne sliši to, v bistvu, patetično?

In ja, takih primerov je res veliko. Zelo veliko. Vse več.

Priča sem jim vsak dan na različnih področjih.

In kako to vpliva na mojega otroka? Hjoj, odkar sem mama vse gledam skozi ta »kaj s tem sporočam njemu«, malemu bitju, ki bo še tako veliko doživelo na tem svetu…

Moj otrok ni moja last. Je moja velika ljubezen, bitje, ki sem mu podarila življenje. A to življenje je njegovo. Njegov list papirja, ki ga bo popisal z različnimi trenutki in ljudmi, ki mu bodo prekrižali pot.

Moja naloga je, da ga na to popotovanje pripravim. Da ga učim, da mu pokažem kako svet deluje, da ga seznanim s stvarmi, ki ga čakajo. Moja naloga je, da mu pustim, da raziskuje, da si sam ustvari mnenje in, da spozna vse radosti, sladkosti in tegobe naše družbe.

Moj izbor simpatičnih in nesimpatičnih ljudi nanj zato ne sme vplivati. To je seveda izredno težko in na začetku biješ boj sam s seboj sploh, če ima mali stik z nekom, ki mi je jasno in glasno pokazal, da sem mu trn v peti, zaradi nekih izredno bedastih neumnosti. Gre za dokaj sitno situacijo, ki prebudi v tebi temno plat, a se kljub temu odločiš, da se boš tisti osebi vseeno raje nasmejal in ji le v mislih prisolil klofuto. Upaš, da bo karma naredila svoje in, da tvoje napake na otroka ne bodo imele vpliva.

Na koncu vendarle spoznaš, da s svojim izborom in obnašanjem škodiš otroku. Ga prisiliš, da ne pozna ljudi, ki bi jih morda nekoč želel, pa jih ne. Krivec za to boš ti. To ti bo očital...

Spoznaš, da se ne igra z otroci s katerimi bi se morda želel, ker tebi njihove mame ali očetje niso ljubi.

Spoznaš,  da zaradi svojih napak (iz katerih bi se moral nekaj naučiti) preneseš vzorec na otroka, ki z vsem tem kar se v tebi dogaja nima nič.

Je le malo bitje, ki si želi živeti, spoznavati svet, a ga ti zaradi miselnih verig ne spustiš dlje od začrtane meje dovoljenega.  

Po težkem premisleku to narediš…

Na koncu ga spustiš v objem tebi nesimpatičnih, k njim, ki so tvojemu otroku ljubi in se ob tem pred njim nasmehneš in deluješ kot, da je vse ok, da so odnosi ok.

Si pri tem hinavec, ker »zatreš« svoje prepričanje ali si dober zgled otroku, ker to počneš z namenom, da si sam nepristransko ustvari svoje mnenje?

---------------------------
Te mogoče zanima kaj si misli o tistih, ki menijo, da Opravljanje dviguje samozavest?
Poišči Malega sladkosneda na Facebooku


Ni komentarjev:

Objavite komentar