ponedeljek, 18. september 2017

»Počnejo lahko kar hočejo!« Pa res lahko?


Sem človek, ki se drži pravil, ceni red, spoštovanje in vljudnost. Verjamem in upam, da se bo to nekoč odražalo tudi na Martinu in na njegovem dojemanju sebe in okolice.

Ne posegam v odločitve in vzgojo drugih, ker se zavedam, da to ni moja dolžnost in, da ne spada v opis mojih nalog ali pravic.

Vse dokler ne prestopijo meja.
Vse dokler ne dregnejo v osje gnezdo.
Vse dokler v njihovo polje brezobraznosti nezavedno ne stopi moj otrok.

Vam zaupam kaj je bil pravzaprav povod za ta zapis?

Na neko lepo sončno dopoldne se Rok odloči, da naloži Martina v ruzak in odpravita se na bližnji hribček na vrhu katerega je rekreacijski park. Mali tam gor uživa saj kraljuje na toboganu, se podi po igrišču ali gunca gugalnico (včasih se gunca tudi on) ter premetava kamenčke po mili volji. Po navadi je tak čas igrišče prazno, odeto v mir in tišino in v zavetju dreves. Luštno.

Moja fanta sta nekaj časa uživala nato pa so na nogometno igrišče pritekli otroci skupaj s starši. Bili so starejši od Martina in želeli igrati nogomet. Rok je malega odmaknil z igrišča in odšla sta na tobogan. Po 5 minutah so se otroci naveličali nogometa in pritekli na tobogan. Martina so odrivali in ni imel več možnosti, da bi se spustil po toboganu. Pred igralom je zmedeno stal in opazoval. Njihovi starši so stali zraven, se pogovarjali in brskali po telefonu. Nihče ni pozdravil in nihče ni rekel ničesar. Rok je zavil z očmi in odpeljal tamalega na igrišče kjer bi se podila za žogo. Ni ga vrag, so po 5 minutah otroci zopet pritekli na igrišče in rekli, da bodo igrali nogomet in nakazali, da jim naš tamal dela gužvo.
Rok je imel tega ping-ponganja dovolj zato je rekel, naj se odločijo kaj bodo počeli – bodo igrali nogomet ali pa bodo na toboganu, ali pa oboje in naj pustijo, da se v miru zraven igra tudi mali in ga pri tem ne odrivajo.
En od staršev je agresivno nastopil in mu dejal: »Kaj vam je, otroci lahko počnejo kar hočejo!«. Rok mu je odvrnil, da res lahko ampak naj pri tem spoštujejo dejstvo, da igrišče ni njihovo ampak se lahko na njem igrajo tudi drugi otroci. Moški se mu je začel smejati v glavo in se norčeval. Ko sta se moje dva odpravila mu je samozavestno zabrusil še tole(vpričo otrok): »A zdej boš pa spizdil?«.

Na tem mestu bom to prigodo zaključila in dodala samo to: svojim otrokom nihče od teh staršev ni rekel nič, pokazali pa so jim ogromno. Ogromno informacij kako se ne obnaša.

Dragi starši, vaše obnašanje na igriščih (in povsod drugod) je odraz vas samih. Vaši otroci vaše vedenje opazujejo in srkajo kot gobe po dežju. Ko vam bo enkrat v času odraščanja otrok dejal: »Kdo pa misliš, da si, počnem lahko kar hočem!« se ne čudite in sprašujte od kje je to pobral.

Igrišča so od vseh. Vsak se ima pravico igrati na javnih površinah. Vsak ima nalogo skrbeti za ohranitev igral in igrišča.
Noben pa nima pravice zavzeti igral. Noben nima pravice biti nesramen do otrok in staršev drugih, noben nima pravice posegati v osebni prostor drugega človeka (pa naj bo otrok ali odrasel) in noben nima pravice, na igrišču ali drugje, kazati svoje nevzgojenosti vpričo drugih otrok.

Sama sem na javnih igralnih površinah previdna, strpna, potrpežljiva, vljudna, prijazna, odstopam prostor in spoštujem vrstni red. S svojim zgledom učim otroka, ki počasi že dojema kako se stvarem streže. Očitno preveč verjamem v ljudi, če pričakujem nekaj podobnega tudi od njih...

Kdo drug kot starši bomo naučili otroka manir?
Kdo drug jim bo postavljal meje?
Kdo jih bo vzgajal?

Verjetno je najbolje, da vsak pri sebi razmisli kaj daje oziroma želi dati svojim potomcem. Konec koncev...Otroci so ali postanejo ogledalo svojih staršev.

In p.s. Prepričana sem, da če se določeni na igriščih ne znajo brzdati, da se ne znajo niti nikjer drugje.

Huh kako me je to razkurilo ;)

Ni komentarjev:

Objavite komentar