ponedeljek, 09. oktober 2017

Ko ljubiš kar imaš, imaš vse kar potrebuješ

Foto: Sanja's visuals

Preden sva postala starša sem imela o vsem skupaj malce drugačno predstavo. Bila sem prepričana, da zmoreva VSE. Bila sem prepričana tudi, da je teoretično in praktično nemogoče, da naju otrok ne bi poslušal ali ubogal, konec koncev le imava oba močan karakter in jekleno voljo.


Hhahahaha.

Včasih res izgleda kot, da sem padla s sosedove hruške kakšne ideje vsake toliko zrastejo na mojem zelniku. Ideje o nekem nikoli videnem idealu, predstave o življenju, ki piše pesem po svoje, okoliščine na katere enostavno nimaš vpliva, želje, ki ostanejo želje in upanje, ki nikdar ne umre.

Upanje. Kako zelo je upanje pomembno, ko ustvarjaš svojo družino spoznavam že nekaj časa. Upaš, da bo v vrtcu vse v redu, upaš, da dan ne bo prenaporen, upaš, da ti uspe urediti vse zastavljeno, upaš, da bomo skupaj preživeli kvaliteten čas, upaš, da se nam uspe naučiti nekaj novega, upaš, da se končno izvijemo iz vseh bolezni. Upanje je super, saj te ohranja živega, te dvigne, ko si na tleh in ti da moč, ko že misliš, da te je slednja zapustila.

Upanju ob boku stopa potrpežljivost, ki za roko drži vztrajnost. V življenju je tako, da ne moreš pričakovati, da se bodo stvari zgodile in spremenile čez noč. Ne gre. Vsaka stvar na tem svetu potrebuje svoj čas. Čas, da dozori, čas, da se nauči, čas, da spozna, da je čisto OK, če se nekaj ni zgodilo po načrtu. Tvoja pot je zastavljena tako, da boš na cilju točno takšen kot ti je bilo namenjeno. In kot si boš naredil sam. Zato ni nič narobe, če včasih pustiš, da se stvari uredijo same od sebe.

Pričakovanja. Pravijo, da so nizka pričakovanja uspeh za srečo. Manj pričakuješ, bolj si presenečen in posledično hitreje srečen. Kaj pa vem, nekaj je že na tem, čeprav sem vseeno mnenja, da je za človeški um dobro, da imamo pričakovanja, sicer nazadujemo in ostajamo na eni in isti točki. Ja, res je, da nas velika pričakovanja hitro pripeljejo na realna tla ob izkušnji, ko se načrti zasukajo po svoje in obrnejo popolnoma drugače kot smo planirali. A se iz tega naučimo kako ravnati naslednjič. Se utrdimo. Rastemo. Vemo kako odreagirati, ko se znajdemo v podobni situaciji.

Preden sva postala starša sem si v mislih slikala dolge sprehode z vozičkom, ki so se končali s hojo v nosilki.  Res me je bolel hrbet, a sem postala močnejša. Z malim pa sva spletla prav posebno vez.

Preden sva postala starša sem si mislila, da bodo noči naporne. Da pa ne bomo spali 18 mesecev (in še traja) pa niti slučajno ne. Res je naporno, a sem postala pravi strokovnjak v raziskovanju otroškega spanja in v preživetju s pomanjkanjem uric z zaprtimi očmi.

Preden sva postala starša sem bila prepričana, da se da otroku dopovedati karkoli, če le znaš. To je res, samo dovolj vztrajen moraš biti.

Preden sva postala starša sem bila prepričana kako sladko bomo izgledali, ko se bomo skupaj stiskali, brali knjigice in se igrali. To počnemo, a izgledamo vse drugo kot sladko. En se usede na kocko, drugemu mali vrže lonec na mezinček, tretji se spotakne ob preprogo in pade. Ko se stiskamo pa je samo vprašanje časa kateri od naju bo dobil brco.

Preden sva postala starša sva bila prepričana, da bova imela dovolj časa za naju. Danes veva, da si morava ta čas vzeti in, da ne pride in ni podarjen kar tako, sam od sebe.


Skupaj smo družina. To smo mi. Veseli, žalostni, vzhičeni, malce zmešani, prijazni, vljudni, včasih tečni, jokavi, jezni, obupani, polni upanja, pripravljeni na izzive, včasih čisto na tleh. 

To smo mi, mešanica vsega. Družina. 
Nimamo veliko, nimamo vsega imamo pa tisto kar največ šteje: drug drugega.


                  Facebook stran --> Mali sladkosned

Ni komentarjev:

Objavite komentar