Otrok ali kariera?

Enega družini prijaznega šefa prosim...

To pa je...?

Vodja, ki iz svojega koša vrednot potegne tudi spoštovanje do družinskega življenja svojih zaposlenih.

Šef, kateremu otroci delavcev niso trn v peti.

Vodja, ki ne zavije z očmi in te ne ubije s pogledom, ko mu izza slušalke prestrašeno sporočiš, da si dobila klic iz vrtca, ker ima tvoj otroček vročino.

Bodoča šefica, ki na razgovoru v tebi vidi močne točke in te zaposli zaradi njih ter ji tvoja družina ne predstavlja pri tem nobene ovire.

Bodoči vodja, ki te vzame v svojo ekipo brez vprašanj o tvojem zasebnem življenju in tvoj občutek biti mama jemlje kot nekaj dobrega in pozitivnega, saj začuti tvojo skrb in predanost.

Obstaja tak šef, vodja?

Želim si verjeti, da ja. Verjamem, da so v določenih podjetjih vodje, ki so do svojih zaposlenih človeški in imajo vse lastnosti dobrega voditelja: pravičen, spoštljiv, razumen, sočuten, z ravno pravšnjo mero avtoritativnosti, sodelovalen, pripravljen poslušati in tudi slišati.

Dobrega vodjo zasleduje ugled, ki si ga je pridobil in ustvaril zaradi svojega dobrega dela in seveda tudi zaradi dobrega odnosa s sodelavci. Tukaj tako velikokrat pride do napačnega pogleda, saj mnogoteri šef svoje zaposlene vidi le kot delovno silo, delavce, ki morajo opraviti svoje naloge za vsako ceno. 

Zakaj jih ne vidi kot sodelavce? Madonca, saj brez njih tudi njega ne bi bilo, a ni tako? 

Vloga šefa nekaterim tako stopi v glavo, da vidijo le drevo, ne pa celega gozda. In to ni prav. To tako zelo ni prav.

Uspeh vsake organizacije je odvisen od mnogoterih sposobnosti vodstvenega kadra in njihovega odnosa ter pristopa do sodelavcev. Pika.

Vodenje, ki predstavlja večdimenzionalno funkcijo menedžmenta, ima posebno moč na kvaliteto dela slehernega zaposlenega v določeni organizaciji. Iz tega sledi, da mora vodja znati vzpostaviti in vzdrževati komunikacijo s sodelavci, jih ustrezno navdihovati in se zavedati, da ima delovno mesto in z njim povezani pogoji, na posameznika vpliv, ki se širi tudi zunaj delovne organizacije v zasebno življenje zaposlenega.

Ampak o tem mnoge vodje na razmišljajo. Vseeno jim je. Pomembnejši kot zadovoljstvo in kakovost delovnega življenja njegovih »ovčic« jim je dobiček. Čeprav je eno in drugo zelo povezano tega ne vidijo. Srečni in zadovoljni zaposleni bodo delali bolje, z večjim žarom in motivacijo, kar se bo poznalo na uspehu podjetja. A oni tam gor tega ne vidijo…

Še manj pa vidijo v svojih vrstah mlade kandidatke in mlade mamice. Huh, te jim šele predstavljamo problem, čeprav res ne razumem zakaj? Naši otroci so v organiziranem varstvu, ki naj bi bilo eno izmed najboljših v Evropi. Naši otroci imajo očete, babice, dedke, tete, družinske prijatelje, varuške, ki jih tudi lahko v primeru bolezni počuvajo. Mlade mame in bodoče mame smo zagnane, imamo cilj, voljo, željo, motivacijo, želimo si delati in z dobro opravljenim delom pripomoči k skupni blaginji. 

Ampak ne.

»Žal zaradi otroka ne boste mogli opravljati svojega dela, če bi bil večji bi vam bilo lažje tako pa težko«. To so besede, ki mi še danes zvenijo v glavi, ko se spomnim na enega od razgovorov. Ko mi je jasno povedal, da je moj otrok ovira in, da dela zaradi njega ne bom dobro opravljala. S tem pa je, po mojem skromnem mnenju, povedal o sebi veliko, veliko več, kot o meni.

Vprašanja kot so:

Koliko je star vaš otrok?

Kakšen odnos imate do bolniških?

Imate možnost, da otroka počuva še kdo drug?

Imate družino?

Imate v planu še kakšnega otroka?

Hodi otrok v vrtec?

…so ILEGALNA vprašanja. Trick questions s katerimi želijo vedeti stvari, ki na to kako bomo nalogo opravili nimajo bistvenega vpliva. To naj bi delodajalci vedeli, pa očitno ne. Oziroma vedo, pa si zaradi svojega položaja dovolijo vprašati svašta stvari, ker vedo, da nas bodo na razgovoru tako stisnili v kot. Če si dober boš delal dobro pa, če imaš 5 otrok ali pa nobenega!

Zgornja vprašanja so vprašanja, ki sem jih dobila na razgovorih. Na štirih razgovorih so me spraševali o družini. Razumem. Se pa zavedam še nečesa: profesionalci tega ne delajo. Ljudje, ki znajo voditi in biti Šefi tega ne delajo. Tega ne rabijo spraševati, ker jih zanimajo dejanske kvalitete in doprinos znanja v podjetje. Dobri šefi se zavedajo, da bo oseba, ki ji je neko delovno mesto pisano na kožo tega opravila z odliko pa četudi bo bila tu in tam odsotna zaradi bolezni otroka. To znajo vzeti v zakup. Dobri šefi se zavedajo, da ljudi ne gre soditi po tem koliko otrok imajo. Dobri šefi se pač zavedajo, da imajo njihovi zaposleni pravico do zasebnega življenja, da niso roboti. Dobri šefi so ljudje, niso diktatorji. Tukaj pa imamo še tiste druge…Tiste, hmmmm….Ki se svoje funkcije ne zavedajo in jo opravljajo malo vamo tamo.

In kaj odgovoriti, ko dobiš takšno vprašanje? Glede na to, da sem na fakulteti študirala smer, ki se navezuje na raziskovanje delovnega okolja sem bila na takšen scenarij precej pripravljena. Zavedala sem se, da imam tri šanse: poveš po resnici, odgovoriš, da takšno vprašanje zakonsko ni dovoljeno in, da nanj ne boš odgovoril. V prvem ali drugem primeru bo tvoj status po vsej verjetnosti ostal enak, razen, če naletiš na delodajalca, ki si se mu ravno zaradi tega odgovora dopadla. Tretja možnost je, da odgovoriš diplomatsko. Da obrneš vprašanje v vprašanje ali pa se poskušaš iz njega izmotati.

D: »Imate otroke?«

J: »Želite za to delovno mesto nekoga, ki obvlada področje vzgoje in se dobro znajde v stiku z otroci in mladostniki?« ali pa »V razpisu nisem opazila, da bi bila potrebna posebna znanja s tega področja, sem kaj spregledala?« ali pa »Kako točno naj bi to vplivalo na opravljanje nalog za to delovno mesto«?

Čeprav so takšna dejanja delodajalcev jasna jih ne jemljejo resno, še manj pa spremenijo. Prepričana sem, da se bo takšna praksa še nadaljevala in, da bomo mlade ženske in mlade mame še nekaj časa diskriminirane kar se tiče zaposlovanja. Tako pač je v deželi, kjer se le govori, ukrepa pa ne.

Je pa enkrat ena še nekaj: uspešni voditelji se ne igrajo podlih igric. Manj uspešni in prepričani vase pa.

Zato bi bil skrajni čas, da stopimo iz okov te stare, zastarele šole in začnemo znova. Z drugačnimi pristopi in načini vodenja – takšnimi, ki zajemajo vodenje v pravem pomenu besede in ne več poganjanja in šikaniranja zaposlenih. Čas, da se tudi na bodoče mame in mame gleda kot na uspešne ženske, ki znajo hendlat kariero in družino.

 Malega sladkosneda najdeš tudi na --> Facebooku