Enega družini prijaznega šefa prosim...
To pa je...?
Vodja, ki iz svojega koša vrednot potegne tudi
spoštovanje do družinskega življenja svojih zaposlenih.
Šef, kateremu otroci delavcev niso trn v peti.
Vodja, ki ne zavije z očmi in te ne ubije s
pogledom, ko mu izza slušalke prestrašeno sporočiš, da si dobila klic iz vrtca,
ker ima tvoj otroček vročino.
Bodoča šefica, ki na razgovoru v tebi vidi močne točke
in te zaposli zaradi njih ter ji tvoja družina ne predstavlja pri tem nobene
ovire.
Bodoči vodja, ki te vzame v svojo ekipo brez
vprašanj o tvojem zasebnem življenju in tvoj občutek biti mama jemlje kot nekaj
dobrega in pozitivnega, saj začuti tvojo skrb in predanost.
Obstaja tak šef, vodja?
Želim si verjeti, da ja. Verjamem, da so v določenih
podjetjih vodje, ki so do svojih zaposlenih človeški in imajo vse lastnosti
dobrega voditelja: pravičen, spoštljiv,
razumen, sočuten, z ravno pravšnjo mero avtoritativnosti, sodelovalen,
pripravljen poslušati in tudi slišati.
Dobrega vodjo zasleduje ugled, ki si ga je pridobil
in ustvaril zaradi svojega dobrega dela in seveda tudi zaradi dobrega odnosa s
sodelavci. Tukaj tako velikokrat pride do napačnega pogleda, saj mnogoteri šef
svoje zaposlene vidi le kot delovno silo, delavce, ki morajo opraviti svoje
naloge za vsako ceno.
Zakaj jih ne vidi kot sodelavce? Madonca, saj brez njih
tudi njega ne bi bilo, a ni tako?
Vloga šefa nekaterim tako stopi v glavo, da
vidijo le drevo, ne pa celega gozda. In to ni prav. To tako zelo ni prav.
Uspeh vsake organizacije je odvisen od mnogoterih sposobnosti vodstvenega kadra in njihovega odnosa ter pristopa do sodelavcev. Pika.
Vodenje, ki predstavlja večdimenzionalno funkcijo
menedžmenta, ima posebno moč na kvaliteto dela slehernega zaposlenega v
določeni organizaciji. Iz tega sledi, da mora vodja znati vzpostaviti in
vzdrževati komunikacijo s sodelavci, jih ustrezno navdihovati in se
zavedati, da ima delovno mesto in z njim povezani pogoji, na posameznika vpliv,
ki se širi tudi zunaj delovne organizacije v zasebno življenje zaposlenega.
Ampak o tem mnoge vodje na razmišljajo. Vseeno jim
je. Pomembnejši kot zadovoljstvo in kakovost delovnega življenja njegovih
»ovčic« jim je dobiček. Čeprav je eno in drugo zelo povezano tega ne vidijo. Srečni
in zadovoljni zaposleni bodo delali bolje, z večjim žarom in motivacijo, kar se
bo poznalo na uspehu podjetja. A oni tam gor tega ne vidijo…
Še manj pa vidijo v svojih vrstah mlade kandidatke
in mlade mamice. Huh, te jim šele predstavljamo problem, čeprav res ne razumem
zakaj? Naši otroci so v organiziranem varstvu, ki naj bi bilo eno izmed
najboljših v Evropi. Naši otroci imajo očete, babice, dedke, tete, družinske
prijatelje, varuške, ki jih tudi lahko v primeru bolezni počuvajo. Mlade mame in
bodoče mame smo zagnane, imamo cilj, voljo, željo, motivacijo, želimo si delati
in z dobro opravljenim delom pripomoči k skupni blaginji.
Ampak ne.
»Žal zaradi otroka ne boste mogli opravljati svojega
dela, če bi bil večji bi vam bilo lažje tako pa težko«. To so besede, ki mi še
danes zvenijo v glavi, ko se spomnim na enega od razgovorov. Ko mi je jasno
povedal, da je moj otrok ovira in, da dela zaradi njega ne bom dobro
opravljala. S tem pa je, po mojem skromnem mnenju, povedal o sebi veliko, veliko več, kot o meni.
Vprašanja kot so:
Koliko je star vaš otrok?
Kakšen odnos imate do bolniških?
Imate možnost, da otroka počuva še kdo drug?
Imate družino?
Imate v planu še kakšnega otroka?
Hodi otrok v vrtec?
…so ILEGALNA vprašanja. Trick questions s katerimi
želijo vedeti stvari, ki na to kako bomo nalogo opravili nimajo bistvenega
vpliva. To naj bi delodajalci vedeli, pa očitno ne. Oziroma vedo, pa si zaradi
svojega položaja dovolijo vprašati svašta stvari, ker vedo, da nas bodo na razgovoru tako
stisnili v kot. Če si dober boš delal dobro pa, če imaš 5 otrok ali pa
nobenega!
Zgornja vprašanja so vprašanja, ki sem jih dobila na
razgovorih. Na štirih razgovorih so me spraševali o družini. Razumem. Se pa zavedam
še nečesa: profesionalci tega ne delajo. Ljudje, ki znajo voditi in biti
Šefi tega ne delajo. Tega ne rabijo spraševati, ker jih zanimajo dejanske
kvalitete in doprinos znanja v podjetje. Dobri šefi se zavedajo, da bo oseba,
ki ji je neko delovno mesto pisano na kožo tega opravila z odliko pa četudi bo
bila tu in tam odsotna zaradi bolezni otroka. To znajo vzeti v zakup. Dobri
šefi se zavedajo, da ljudi ne gre soditi po tem koliko otrok imajo. Dobri šefi
se pač zavedajo, da imajo njihovi zaposleni pravico do zasebnega življenja, da niso roboti.
Dobri šefi so ljudje, niso diktatorji. Tukaj pa imamo še tiste druge…Tiste,
hmmmm….Ki se svoje funkcije ne zavedajo in jo opravljajo malo vamo tamo.
In kaj odgovoriti, ko dobiš takšno vprašanje? Glede na
to, da sem na fakulteti študirala smer, ki se navezuje na raziskovanje
delovnega okolja sem bila na takšen scenarij precej pripravljena. Zavedala sem
se, da imam tri šanse: poveš po resnici, odgovoriš, da takšno vprašanje
zakonsko ni dovoljeno in, da nanj ne boš odgovoril. V prvem ali drugem primeru
bo tvoj status po vsej verjetnosti ostal enak, razen, če naletiš na
delodajalca, ki si se mu ravno zaradi tega odgovora dopadla. Tretja
možnost je, da odgovoriš diplomatsko. Da obrneš vprašanje v vprašanje ali pa se
poskušaš iz njega izmotati.
D: »Imate otroke?«
J: »Želite za to delovno mesto nekoga, ki obvlada
področje vzgoje in se dobro znajde v stiku z otroci in mladostniki?« ali pa »V
razpisu nisem opazila, da bi bila potrebna posebna znanja s tega področja, sem
kaj spregledala?« ali pa »Kako točno naj bi to vplivalo na opravljanje nalog za
to delovno mesto«?
Čeprav so takšna dejanja delodajalcev jasna jih ne
jemljejo resno, še manj pa spremenijo. Prepričana sem, da se bo takšna praksa
še nadaljevala in, da bomo mlade ženske in mlade mame še nekaj časa
diskriminirane kar se tiče zaposlovanja. Tako pač je v deželi, kjer se le
govori, ukrepa pa ne.
Je pa enkrat ena še nekaj: uspešni voditelji se ne
igrajo podlih igric. Manj uspešni in prepričani vase pa.
Zato bi bil skrajni čas, da stopimo iz okov te stare, zastarele šole in začnemo znova. Z drugačnimi
pristopi in načini vodenja – takšnimi, ki zajemajo vodenje v pravem pomenu
besede in ne več poganjanja in šikaniranja zaposlenih. Čas, da se tudi na bodoče mame in mame gleda kot na uspešne ženske, ki znajo hendlat kariero in družino.
Malega sladkosneda najdeš tudi na --> Facebooku
Ni komentarjev:
Objavite komentar