četrtek, 30. november 2017

December: mesec nasprotij


Pa smo ga dočakali.
Mesec, ko kar naenkrat postanemo vsi po vrsti prijazni, sočutni, razumevajoči. Mesec, ko se več dni skupaj (in že vsaj en mesec prej) pogovarjamo o peki piškotov, o prižigu lučk, prazničnih večerjah, kuhančku ob grelnikih ali kaminu in darilih. Darilih, darilih.

Velikokrat v teh dneh sem že slišala, da je december zaradi potrošniškega pritiska izgubil svoj pravi čar in, da nekako ni več mesec v katerem bi uživali, se imeli lepo, si vzeli čas zase, za družino in prijatelje. Namesto tega je postal mesec norenja, živčnih zlomov, jeznih pogledov proti gnečam na blagajni, skoraj, da ne tepež dveh urejenih žensk za en sam šal, ki je še ostal, vpitje na trgovce, zavijanje z očmi, besno postopanje pred štedilnikom in do potankosti urejeno večerjo, ki jo pojemo v tišini. 
Mesec december je dobil lento za mesec pritiska. Nekateri že sedaj komaj čakajo januar in govorijo, da jim prazniki povzročijo več stresa kot vseh ostalih enajst mesecev skupaj.

To nam lahko da gladko vedeti, da nekaj ne štima. Da smo ga nekje polomili. Da je pravzaprav vse na nas in v nas. Zakaj si nalagamo na grbo vse to? A nam je tega treba? Komu na čast?

Naj letošnji veseli december ne bo tak. Naj bodo letošnji prazniki preprosto normalni.

Na mizi ni potrebno imeti kraljeve gostije, pod smrekco ni potrebno imeti gore daril, venček, smrečica in ostali okraski ne rabijo biti kot iz škatlice, voščilnic ti ni potrebno izdelovati, če ti to ni blizu, na vhodu ne rabiš imeti kričečega Božička, ki goste bolj prestraši kot pa animira in zagotovo ne rabiš imeti jelenčka Rudolfa na strehi. Raje ga imej v hiši in naj se z njim igrajo otroci.

Bistvo praznikov in veselega decembra je, da se človek umiri, da pogleda nazaj in se spomni kaj vse je v letu, ki se izteka doživel, preživel, upal, sanjal. V zadnjem mesecu leta ugotoviš, da si drugačen kot si bil v prvem mesecu tega istega leta. Spoznaš, da bi kakšno stvar naredil drugače in si obljubiš, da boš napravil izpopolnjen načrt za to v naslednjem letu. Obljubiš si, da boš v novem letu srečen, da si boš večkrat vzel čas zase, da se boš opravičil tistemu, ki si ga prizadel, da boš bolj prijazen in, da boš naredil vse, da bo tvoje življenje v naslednjem letu obarvano z veseljem, zdravjem in nepozabnimi momenti. Nihče (ali bolje rečeno večina ljudi) si za novoletno zaobljubo ne zada, da bo več časa preživel v službi, da se bo trudil, da bo dobil še več denarja in, da bo samozadosten.

Ljudje si želimo in potrebujemo stik, bližino, varen pristan in topel objem. Potrebujemo zdravje in potrebujemo ljudi, ki nas imajo radi. Vse ostalo pride samo od sebe. In bajna darila tega ne bodo prinesla. No, kratkoročno navdušenje ne bo šlo mimo nas, a kaj bo potem, ko ta vzhičenost mine? Kaj nam bo ostalo?

Ko sem včeraj zvečer razmišljala o tem veselem decembru in vsem kar spada zraven nisem mogla mimo vseh tistih, ki jim ta čas ne predstavlja stresa zaradi nakupovalne mrzlice in številnih planov, ki jih ne znajo skoordinirati ampak jim decembrsko vzdušje predstavlja žalost, ker si pravzaprav tega stresa želijo, a jim ni dosegljiv zaradi težkih življenjskih okoliščin.

Največkrat se šele v decembru spomnimo, da so med nami in ob nas ljudje, ki nimajo veliko. Ki težko preživijo vsak mesec, decembra, ko naj bi se poveselili pa se jim namesto smejalnih gubic vlijejo solze žalosti, ker svojim otrokom ne morejo privoščiti luksuza, ki nam predstavlja vsakodnevno malenkost.

Včasih se mi zdi kot, da se načrtno izogibamo takim temam. Da jih potisnemo ob rob in se delamo kot, da jih ni. Ker je tako vendarle najlažje, a čeprav daleč stran od najboljšega.

December bo tak kakršnega si boš naredil. Moj bo dobrodelen, prijeten, poln radosti in veselja. Sigurno pa bo v duhu, da ga polepšam komu, ki se že sedaj pripravlja in upa, da se leto čim prej obrne.

Težko pozabiš občutke, ko osrečiš nekoga. Ko otroku, ki živi s staršema, ki sta zasvojena z alkoholom podariš največjo čokolado, ki jo premorejo v trgovini in vidiš kako se mu oči zasvetlikajo. Ko mami samohranilki podariš polno vrečo oblačil za njeno malo princesko in se ti s solznimi očmi zahvaljuje. Ko nekomu za katerega veš, da komaj zgura skozi mesec na predpražniku pustiš škatlo stvari, ki si jih sam ne privošči. Ko pripraviš darilca za stare ljudi v domu, ki so pozabljeni in nimajo obiskov. Ko povabiš na kavo nekoga, ki sam nikoli ne bo šel saj špara vsaki euro. Ko skupaj z otroci v kavarni pečeš piškote, ki jih bodo potem podarili tistim, ki si peke ne morejo privoščiti.  Ko kupiš Kralja ulice. Ko si Božiček za en dan. Ali pa, ko enostavno samo daruješ euro ali dva v dobre namene.


Kak bo pa tvoj december?

Odklikaj še na Facebook stran Malega sladkosneda vesela bom tvojega obiska :)

Ni komentarjev:

Objavite komentar