 |
| Foto: Maša Vodenik |
Kaj je pri vzgoji pravilno in kaj ne? Vprašanje, ki si ga
zadnje čase postavljam vse pogosteje. Povsem enoznačnega odgovora po vsej
verjetnosti ne bomo stkali, saj je konec koncev vzgoja vse kar počnemo in vse kar smo.
Preden se je Martin rodil sem si zadala nekakšne smernice
glede vzgoje. Nekakšna navodila kako bom reagirala, kako se bom obnašala in
odzvala na različna presenečenja s katerimi si soočen, ko se podaš na to
nepredvidljivo pot vzgajanja malega človeka v odraslega. In hitro sem spoznala,
da nekateri načrti ne gredo vedno tako kot si si zamislil, čeprav se ti je
takrat plan zdel enkraten. Vsega enostavno ne moreš predvideti. Čeprav sem bila
nekako prepričana, da vem veliko stvari, saj sem dolgo časa delala v vrtcu in
tudi tekom izobraževanja sem se soočala s takšnimi in drugačnimi ovirami, ki te
krepijo umsko in te naučijo ravnanja v vsakodnevnih izzivih življenja. Ne rečem,
dosti znanja mi je prišlo prav, a takrat, ko dobiš v naročje malo nebogljeno
bitje, ki ima svoj karakter se stvari spremenijo.
Zato sem se odločila,
da planov več ne bo. Nima smisla. Otrok in njegovo življenje ni neka predvidljiva
stvar in zahteva stalno razmigovanje možganov, ko iščeš načine, da narediš tako
kot se ti zdi najbolj prav. In to je pri vzgoji najbolj važno – da se trudiš, da vztrajaš, da si se
pripravljen učiti in, da poslušaš svojega otroka (in ne sosede ali znanke,
ki je nisi videla 10 let in je po vsej verjetnosti brez otrok).
Kljub vsemu, da sem si rekla, da ne bom planirala sem si pa
vsaj zadala kaka mama ne bom. In z menoj se strinja tudi Rok. Tako sva se
odločila, da bova delala vse kar bo v najini moči, da ne bova podobna spodnjim
profilom.
Kakšna starša si torej NE želiva biti?
Takšna, ki projecirata svoje neizpolnjene želje na otroka.
Otrok je človek, čeprav je majhen. In nekoč bo velik,
samostojen in imel bo svoje življenje. Naj ne bo bombardirano s tem kaj mora
postat in kaj ne sme. Če si mama ali oče nadvse želita, da postane košarkaš, on
pa nima tega v sebi ga bo ves ta pritisk vodil zgolj in samo v frustracijo. Če si
mama in oče zadata, da se bo vpisal na pravno fakulteto, on pa tega ne želi ga
to vodi samo v uničenje sanj. Vemo kako to gre…
Na dolgi rok takšna starša otroka izgubita, saj zaradi stalnega pritiska ta nima več želje biti v njuni bližini.
Starši, ki so, a jih v resnici ni.
To, da današnji tempo življenja ni najbolj prijazen do
družin se zavedam. Usklajevanje dela in družine ni enostavno in velikokrat starši
pod vplivom stresa in utrujenosti reagirajo na način zaradi katerega ponoči
skrivajo solze. A vendarle…
Če greš z otrokom na igrišče ali na sprehod se
posveti njemu in ne telefonu.
Če ti otrok prinese rožico jo vzemi in se mu zahvali, mu daj poljubčka, ne pa da mu rečeš "daj nimam zdaj časa". Kdaj pa ga boš imela, mama?
Staršem, ki sicer fizično so prisotni v otrokovem
življenju mnogi otroci zamerijo tudi nekaj: starši jih ne poznajo. Ne vedo
katera je bila njihova prva ljubezen, katera je njihova najljubša jed, ko so
žalostni jim rečejo samo, da bo vse v redu, nikoli jih ne objamejo ali jim
povedo, da jih imajo radi. Otroci to močno, močno pogrešajo, kako močno se
začnejo zavedati šele, ko odrastejo.
Starši teroristi.
Ko je otrokovo otroštvo, najstništvo in tudi odrasla doba
sestavljena večinoma iz ukazovanj, sekiranja, psihiranja in diktiranja. Otrok nikoli
ne naredi ničesar prav, če pa že za to ne bo nikoli pohvaljen. Si predstavljamo
kako bi se mi počutili, če bi bili dva dni izpostavljeni takšnemu ravnanju, ki
je velikokrat »obogateno« še z nasiljem?
Starši, ki nikoli ne pohvalijo svojega otroka.
Pohvale so dobre. Otrok skozi pohvale razvija svojo osebnost
in samozavest. Skozi pohvale se učiš, da si vreden, dober in sposoben. Če tega
ni postaneš apatičen, nesamozavesten in žalosten. Še tako majhna pohvala
človeku polepša dan, kako mu ne bo dolgoročno polepšala življenja?
Starši, ki ne opazijo.
Mnogi otroci se soočajo s stiskami, ki ostanejo spregledane.
Naj bodo te stiske majhne ali velike
(oziroma kdo pravzaprav lahko sodi o teži stiske?) morajo biti razrešene. Otroci
sami s težavo najdejo rešitev in potrebujejo oporo staršev. Že samo zavedanje,
da so tam za njih jim pomaga. Pogovor pa je tisti, ki naredi veliko več kot si
mislimo. Skozi pogovor se ustvarja zaupanje, se krepijo odnosi in se ustvarja
nekaj česar v tej družbi primanjkuje…
Starši, ki niso zgled.
Dretje v trgovini, vpitje na igrišču, kričanje za vsako
stvar. Ne ne mislim, da to počne otrok ampak njihovi starši. Ko sem soočena s
čim podobnim sem v stiski jaz, kako ne bo tisti otrok? Kdo pa si želi, da mu
delajo starši javno sramoto? Verjamem, da so včasih otroci vzhičeni in si
želijo svašta stvari a dretje sredi trgovine ne bo rešilo ničesar ampak bo le
še poglobilo prepad. Miren, ravno prav glasen in odločen ton je tisti, ki
naredi spremembo.
Starši, ki pred otroci grdo govorijo o drugih, nesramni
starši, ki ne prenesejo kritike, arogantneži, ki vzgajajo male arogantneže,
razvajeni starši, ki vzgajajo male razvajenčke. Otroci se učijo od nas. Od nas
poberejo čisto vse zato je ena in edina stvar, ki si jo zadam vsak dan ta, da
se odločim,
da ne bom takšna mama kakršno si ne bi želela imeti sama. Že
samo to, da se postaviš v kožo otroka in poskušaš doživeti svet z njegovimi
očmi ti odgovori na marsikatero vprašanje.
Od svojega otroka ne bom zahtevala, da je popoln, ne bom
dovolila, da se izogiba odgovornosti, ne bom mu dajala potuhe, ne bom ga mogla
vedno zaščititi pred vplivi okolja, ne bom ga vzgajala z nasiljem, dovolila mu
bom, da naredi napake, ker jih delamo vsi, pri vzgoji ne bom ubirala bližnjic
in vedno, vedno ga bom imela najraje na celem svetu.
Kakšna mama, oče si pa ti (ne) želiš biti?
Več novosti lahko spremljaš tudi na Facebooku -> Klik na Malega sladkosneda
Ni komentarjev:
Objavite komentar