Spomnim se lanskega decembra.
Točno tak čas je bil in mali
je dopolnil osem mesecev. Bil je navihan, prebrisan in pravi mali zalogajčič. Spomim se kako sem iskala odgovore na vsa vprašanja, ki so se mi porajala ob njegovem
razvoju in enega celo zastavila v neki skupini. Zanimalo me je, če ima še
katera podobno izkušnjo kot jaz in bi bila pripravljena z menoj podeliti informacijo ali dve. Šlo se
je za to, da malega nikakor nisem mogla prepričati v vožnjo z vozičkom, pozneje
tudi nosilke ni več prenesel, enostavno je želel biti v naročju. Ves čas. Klasičnega nošenja ni zamenjal za nič na
svetu. Ker pa je nositi par krepkih kilogramov cele dneve precej naporno sem
iskala kak trik kako ga sočutno navaditi na to, da pač ne more biti celi čas na
rokah. Zgodba o tem je precej dolga a trenutno nepomembna.
Kaj je bistvo?
Doživela sem hladen tuš in bila označena vsaj za najslabšo
mamo Slovenije. Parim mamicam, ki so me bodrile in mi prijazno zapisale svoje
izkušnje sem neskončno hvaležna. Tistim, ki so me napadle pa nisem imela moči
sporočiti karkoli nazaj. No, verjetno to niti ne bi imelo učinka saj plenilkam
ne moreš dopovedati ničesar. Kar hočem povedati je, da sem bila v situaciji, ko
sem res iskala odgovore a sem naletela na nekaj kar nobena mamica ne bi smela
doživeti: biti popljuvana od drugih mamic medtem, ko iščeš pomoč.
Verjamem, da je takih zgodb na stotine. Priča sem jim vsakodnevno,
ko odprem Facebook. Obsojanje tu, obsojanje tam, grd, nesramen in nastrojen
govor, pljuvanje, bentenje, šinfanje, opravljanje, posmehovanje. Tega nikoli ne
zmanjka.
Razumem, da se skrit za ekranom, človek počuti varnega in
brez zadržkov, ne razumem pa kako lahko tako brezbrižno označiš sočloveka, ki
ga še nikoli nisi videl za neumnega, umazanega, nesposobnega.
Kaj, če bo točno ta mamica, ki si ji to napisala nekoč tašča
tvojemu sinu?
Varni izza tipkovnice redko pomislimo na to, da se življenje
dogaja tu in zdaj. Da tvoje besede nekoga prizadenejo, mu vzamejo moč in pogum,
ga spravijo v stisko in ga potisnejo na rob solz.
Samozavestni ob tolčenju tipk ne opazimo nesnage, ki se
oprijema besed, ki jih ne izrečemo ampak zapišemo, ker se nam zdi, da ima
zapisano manjši pomen kot izgovorjeno.
Posmehljiv izraz bi se morda izbrisal z obraza, če bi se
zavedali, da imajo besede učinek, da bolijo in, da je verjetno človek, ki išče
odgovore v situaciji iz katere sam ne najde izhoda.
Kako bi se počutil, če bi obiskal strokovnjaka zaradi neke
svoje težave in bi ti ta rekel, da si butelj? Zadeva res ni primerljiva s tem
kar se dogaja na spletu, a bistveno je to, da težave, kakršnekoli že so, so za
nekoga težava. Majhna ali velika, še vedno je tam in še vedno si želi rešitve. In NE, ni naša naloga, da pomanjšamo težo stiske ampak, da mu jo
pomagamo zmanjšati, če je to le v naši moči. Če ni, se v to ne vpletamo ali pa
dajmo zapisati samo kakšno pozitivno misel. Veš kako veliko to nekomu pomeni in
kako mu lahko polepša dan?
Obsojanja, da smo umazanci, če ne peremo brisač ali
posteljnine vsak dan ne bo očistilo nobene umazane duše. Obsojanja, da smo
grozljive mame, če otroku ponudimo kakšno čokolado ne bo prineslo nobene
koristi nikomur. Obsojanja, da mame, ki iščejo službo ne bi smele imeti otrok v
vrtcu, ker je to cuzanje države, ne bo izboljšalo sistema. Obsojanja, da mama, ki ne
kuha ni dobra mama, ti ne bo osmislilo življenja. Obsojanje, da ne vzgajamo na
pravi način ne bo spremenilo sveta.
Obsojanje ne bo rešilo težave, ne bo polepšalo dneva
nikomur, ne bo obogatilo tvoje osebnosti in ti ne bo prineslo nič dobrega. Bo pa
prineslo marsikaj negativnega, veliko prepira, slabe volje, žalosti, stiske,
sekiranja in jeze.
Vsako obdobje v življenju prinese novosti na katere nismo
pripravljeni. Spoznamo strah, nemoč , nepoznane situacije. Vse to človeka
logično spravi v stres in stisko in želi si, da jo čim prej reši. Ker je
dandanes vse na spletu je slednji najbolj učinkovit kanal za pridobivanje informacij.
A kmalu ugotoviš, da tudi najbolj nehvaležen način, saj si izpostavljen tisočim
ljudem, ki te ne poznajo in si te privoščijo kot za šalo.
Ne biti taka. Če ne moreš pomagati ali, če nimaš lepe besede
na zalogi pojdi mimo in ne škodi.
Vsak bedak zna obsojati, se pritoževati in kritizirati. Tega
pa ljudje s karakterjem in samokontrolo ne počnejo. Ker jim ni treba.
Mamice smo
posebne, mamice znamo biti sočutne in prijazne, znamo vedno najti pravo besedo
in vedno najdemo način, da potolažimo nekoga, ki je žalosten. Zato si dajmo že
enkrat nehati metati polena pod noge in si enostavno pomagajmo, se spodbujajmo
in se imejmo rade. Če tega ne zmoremo ali nočemo pa enostavno spreglejmo in
pojdimo naprej.
Človek si vedno misli svoje, a te misli so samo njegove. Tudi jaz si včasih mislim "pa daj no resno?" a tega nikdar in nikoli ne bi napisala ob svojem imenu (ali pa si naredila profil, da bi neprepoznavna bentila okoli). Ker se zavedam, da ima vsak človek svojo zgodbo, okoliščine, ki so nanjo vplivale in, da vsak lahko na isto stvar gleda z drugačnimi očmi. Različni smo si in to je prav tako. Različnost je dobra in ni škodljiva zato iz nje ne delajmo drame.
Kaj pa veš, mogoče se pa nekoč, nekje srečamo, čisto
nepričakovano in ugotovimo, da sva se dolgo let nazaj pogovarjali o neki temi
in jo s skupnimi močmi razrešili. Se sliši lepo, kajne? Dosti lepše kot pa, da
se grdo gledava, ker si mi nekoč napisala, da sem pujsa in slaba gospodinja,
ker delam nekaj na drugačen način kot si.
Bodi drugačna, bodi boljša <3
Spremljaš me lahko tudi na Facebooku. Klik na -> Mali sladkosned
Ni komentarjev:
Objava komentarja