ponedeljek, 04. december 2017

Jaz te ne obsojam


Spomnim se lanskega decembra.
Točno tak čas je bil in mali je dopolnil osem mesecev. Bil je navihan, prebrisan in pravi mali zalogajčič. Spomim se kako sem iskala odgovore na vsa vprašanja, ki so se mi porajala ob njegovem razvoju in enega celo zastavila v neki skupini. Zanimalo me je, če ima še katera podobno izkušnjo kot jaz in bi bila pripravljena  z menoj podeliti informacijo ali dve. Šlo se je za to, da malega nikakor nisem mogla prepričati v vožnjo z vozičkom, pozneje tudi nosilke ni več prenesel, enostavno je želel biti v naročju. Ves čas.  Klasičnega nošenja ni zamenjal za nič na svetu. Ker pa je nositi par krepkih kilogramov cele dneve precej naporno sem iskala kak trik kako ga sočutno navaditi na to, da pač ne more biti celi čas na rokah. Zgodba o tem je precej dolga a trenutno nepomembna.

Kaj je bistvo?

Doživela sem hladen tuš in bila označena vsaj za najslabšo mamo Slovenije. Parim mamicam, ki so me bodrile in mi prijazno zapisale svoje izkušnje sem neskončno hvaležna. Tistim, ki so me napadle pa nisem imela moči sporočiti karkoli nazaj. No, verjetno to niti ne bi imelo učinka saj plenilkam ne moreš dopovedati ničesar. Kar hočem povedati je, da sem bila v situaciji, ko sem res iskala odgovore a sem naletela na nekaj kar nobena mamica ne bi smela doživeti: biti popljuvana od drugih mamic medtem, ko iščeš pomoč.

Verjamem, da je takih zgodb na stotine. Priča sem jim vsakodnevno, ko odprem Facebook. Obsojanje tu, obsojanje tam, grd, nesramen in nastrojen govor, pljuvanje, bentenje, šinfanje, opravljanje, posmehovanje. Tega nikoli ne zmanjka.

Razumem, da se skrit za ekranom, človek počuti varnega in brez zadržkov, ne razumem pa kako lahko tako brezbrižno označiš sočloveka, ki ga še nikoli nisi videl za neumnega, umazanega, nesposobnega.

Kaj, če bo točno ta mamica, ki si ji to napisala nekoč tašča tvojemu sinu?

Varni izza tipkovnice redko pomislimo na to, da se življenje dogaja tu in zdaj. Da tvoje besede nekoga prizadenejo, mu vzamejo moč in pogum, ga spravijo v stisko in ga potisnejo na rob solz.
Samozavestni ob tolčenju tipk ne opazimo nesnage, ki se oprijema besed, ki jih ne izrečemo ampak zapišemo, ker se nam zdi, da ima zapisano manjši pomen kot izgovorjeno.

Posmehljiv izraz bi se morda izbrisal z obraza, če bi se zavedali, da imajo besede učinek, da bolijo in, da je verjetno človek, ki išče odgovore v situaciji iz katere sam ne najde izhoda.

Kako bi se počutil, če bi obiskal strokovnjaka zaradi neke svoje težave in bi ti ta rekel, da si butelj? Zadeva res ni primerljiva s tem kar se dogaja na spletu, a bistveno je to, da težave, kakršnekoli že so, so za nekoga težava. Majhna ali velika, še vedno je tam in še vedno si želi rešitve. In NE, ni naša naloga, da pomanjšamo težo stiske ampak, da mu jo pomagamo zmanjšati, če je to le v naši moči. Če ni, se v to ne vpletamo ali pa dajmo zapisati samo kakšno pozitivno misel. Veš kako veliko to nekomu pomeni in kako mu lahko polepša dan?

Obsojanja, da smo umazanci, če ne peremo brisač ali posteljnine vsak dan ne bo očistilo nobene umazane duše. Obsojanja, da smo grozljive mame, če otroku ponudimo kakšno čokolado ne bo prineslo nobene koristi nikomur. Obsojanja, da mame, ki iščejo službo ne bi smele imeti otrok v vrtcu, ker je to cuzanje države, ne bo izboljšalo sistema. Obsojanja, da mama, ki ne kuha ni dobra mama, ti ne bo osmislilo življenja. Obsojanje, da ne vzgajamo na pravi način ne bo spremenilo sveta.

Obsojanje ne bo rešilo težave, ne bo polepšalo dneva nikomur, ne bo obogatilo tvoje osebnosti in ti ne bo prineslo nič dobrega. Bo pa prineslo marsikaj negativnega, veliko prepira, slabe volje, žalosti, stiske, sekiranja in jeze.

Vsako obdobje v življenju prinese novosti na katere nismo pripravljeni. Spoznamo strah, nemoč , nepoznane situacije. Vse to človeka logično spravi v stres in stisko in želi si, da jo čim prej reši. Ker je dandanes vse na spletu je slednji najbolj učinkovit kanal za pridobivanje informacij. A kmalu ugotoviš, da tudi najbolj nehvaležen način, saj si izpostavljen tisočim ljudem, ki te ne poznajo in si te privoščijo kot za šalo.

Ne biti taka. Če ne moreš pomagati ali, če nimaš lepe besede na zalogi pojdi mimo in ne škodi.
Vsak bedak zna obsojati, se pritoževati in kritizirati. Tega pa ljudje s karakterjem in samokontrolo ne počnejo. Ker jim ni treba. 
Mamice smo posebne, mamice znamo biti sočutne in prijazne, znamo vedno najti pravo besedo in vedno najdemo način, da potolažimo nekoga, ki je žalosten. Zato si dajmo že enkrat nehati metati polena pod noge in si enostavno pomagajmo, se spodbujajmo in se imejmo rade. Če tega ne zmoremo ali nočemo pa enostavno spreglejmo in pojdimo naprej.

Človek si vedno misli svoje, a te misli so samo njegove. Tudi jaz si včasih mislim "pa daj no resno?" a tega nikdar in nikoli ne bi napisala ob svojem imenu (ali pa si naredila profil, da bi neprepoznavna bentila okoli). Ker se zavedam, da ima vsak človek svojo zgodbo, okoliščine, ki so nanjo vplivale in, da vsak lahko na isto stvar gleda z drugačnimi očmi. Različni smo si in to je prav tako. Različnost je dobra in ni škodljiva zato iz nje ne delajmo drame.


Kaj pa veš, mogoče se pa nekoč, nekje srečamo, čisto nepričakovano in ugotovimo, da sva se dolgo let nazaj pogovarjali o neki temi in jo s skupnimi močmi razrešili. Se sliši lepo, kajne? Dosti lepše kot pa, da se grdo gledava, ker si mi nekoč napisala, da sem pujsa in slaba gospodinja, ker delam nekaj na drugačen način kot si.

Bodi drugačna, bodi boljša <3 

Spremljaš me lahko tudi na Facebooku. Klik na -> Mali sladkosned

Ni komentarjev:

Objavite komentar