Brez dvoma je grizenje vedenje otroka, ki staršem kot strela
z jasnega nažene strah v kosti.
V tistem trenutku, ko se soočimo z dejstvom, da
naš otrok grize, postanejo še tako huda trma, razmetavanje igrač in neprespane
noči mala malica v primerjavi z odzivom okolice in zavedanjem, da smo
spregledali morebitne znake, ki so otroka pripeljali do omenjenega odziva.
Strokovnjaki so izkopali podatek, da pride nekje do četrtine
otrok v fazo, ko se zave, da lahko z ugrizi (in praskanjem, ščipanje, lasanjem)
nekaj dosežejo, pridobijo pozornost ali pa se na tak način naučijo nekaj novega
(predvsem reakcij drugih na njegovo dejanje). Grizenje pa je tudi obrambni
mehanizem, ki jih ščiti pred neznanim, nepoznanim in predstavlja otroku neke
vrste sproščanje stresa. Večina otrok pride v to fazo med drugim in tretjim
letom, eni prej drugi kasneje, je pa to faza, ki mine. Otroci se ne zavedajo, da to ni prav in, da tega ne smejo. To
jim moramo priučiti starši.
Verjetno ni potrebno poudarjati, da je to za starše ena
izmed najhujših faz otrokovega razvoja, saj zna biti zadeva tako kompleksna, da
se iz nje enostavno ne znajo ali ne zmorejo izviti. Včasih je lahko otrokovo
grizenje tako frustrirajoče, da otroka izpišejo iz vrtca ali pa se starši umaknejo
iz družbe, saj nikoli ne vedo kdaj in kje bo njihov otrok ugriznil. Otrokovo grizenje
jih postavi v situacijo, ko se počutijo osramočeni, zmedeni, žalostni, celo
nesposobni in ne vedo kaj storiti. Želijo si, da bi se to končalo, okolica pa na
njih tako zelo pritiska, da se na koncu znajdejo v centrifugi napetosti v kar
posrka tudi njihovega otroka, ki pa posledično odreagira še z močnejšim in
pogostejšim grizenjem.
Vsako takšno stvar je potrebno razumeti, se o njej
pogovoriti in ji priti do dna. Treba je tudi razumeti, da otrok, ki grize ni
pošast, nasprotno, po navadi so ti otroci zelo nežni in družabni, a enostavno
ne vedo kako se braniti, približati ali navezati stik.
Z otroci, ki so se znašli v takšni ali drugačni stiski in so
se odzvali na način, ki se je družbi zdel antisocialen sem že bila v stiku in
vedno se je izkazalo, da je za vsakim grmom tičal zajec, ki ga je bilo potrebno
najti. Na žalost večina ljudi zmotno misli, da so otroci (nočem tega napisati a
vendarle) neumni. Če prejšnji stavek omilim – nimajo še izkušenj, saj so
vendarle otroci, ki se morajo v življenju naučiti ogromno stvari. In starši jim
pri tem logično pomagamo in jim stojimo ob strani.
Stojimo jim ob strani tudi (zlasti) v situacijah, ki so
družbeno označene kar grizenje je. To, da smo otroku opora pomeni, da otroka ne
kaznujemo, ga ne tepemo ali celo grizemo nazaj, ga ne zmerjamo, niti ne
ignoriramo ali mu dajemo vzdevkov (mali vampir). Ena taktika, ki se jo redno
poslužim kadar mi mali zganja paniko, izliva trmo ali preprosto ne ve kaj bi
sam s seboj je, da se mirno useden zraven njega, globoko diham in mu govorim z
nežnim tonom. Sprašujem ga, ga spodbujam, da mi pokaže kaj si želi in vedno do
sedaj sem prišla do rešitve. Ob tem naj povem, da mali še ne govori tako, da je
edino kar je potrebno potrpežljivost, mirna reakcija in ljubezen. Iz reakcij
staršev se uči tudi otrok, saj mu ti vendarle predstavljajo zgled. Ne pozabite,
otroci so ogledalo staršev.
Tudi grizenje je ena takšnih stvari, ki imajo globlji vzrok.
Vsekakor je pa jasno to, da gre za resen problem, ki ga je potrebno nujno
rešiti, saj opisuje situacijo v kateri trpi več ljudi: otrok, ki grize, otrok,
ki je poškodovan, starši obeh in tudi vzgojitelji.
In kaj lahko naredimo? Najprej se moramo prebiti do vzroka
za nastanek tega dejanja. Vprašajmo se in opazujmo koga in kdaj otrok
najpogosteje grize. Temu lahko pozneje tudi lažje prilagodimo odziv.
ZAKAJ OTROK GRIZE
Otroci doživljajo močne občutke, ki jih pogosto ne razumejo
in posledično ne vedo kako jih pokazati. Zakaj nekateri otroci grizejo (ali
tepejo) samo mamo? Ker jo imajo najraje na svetu. En vzrok za grizenje je torej
izražanje čustev, pozitivnih in seveda tudi negativnih in pa pretirano
navdušenje, vzhičenost.
Občutek, da niso upoštevani, videni, slišani.
Utrujenost, bolečina, lakota so prav tako razlogi za
grizenje.
Eksperimentiranje. Vsem staršem je znano, da otroci pač
tlačijo v usta vse kar jim pride pod roke, razlog za to je izraščanje zob pa
tudi raziskovanje. Med tem se lahko zgodi tudi ugriz. Otrok sicer ne misli nič
slabega ampak tekom spoznavanja novih stvari in ljudi enostavno ugrizne.
Obramba. Otroci, ki še ne znajo govoriti ali pokazati svojih
želja ali izraziti svojih potreb lahko grizejo ob borbi za občutek varnosti. Grizejo
ker poskušajo vzpostaviti varno cono, saj se zavedajo, da, ko nekoga ugriznejo
se ta umakne.
Spremembe in stresne situacije. Vsaka sprememba, napetost,
zaskrbljenost vpliva na otroka bolj kot si lahko zamislimo. Da sprosti svojo
frustracijo pa uporabi grizenje. Odrasli
pogosto grizejo nohte, si navijajo lase okoli prsta, se potijo ali tapkajo z
roko ali nogo, ko se počutijo napeti. Otroci pa grizejo.
Nadzor. Nekateri otroci zelo dobro vedo, da imajo zaradi
grizenja nadzor in bodo na tak način prišli do tistega kar si želijo. Po navadi
najmlajši otroci grizejo, da si pridobijo moč in pa pozornost – pa kaj, če je
način družbeno nesprejemljiv, on je dobil kar je potreboval, si misli malček.
KAKO USTAVITI GRIZENJE
V vsaki situaciji, ko pride do ugriza je potrebno
odreagirati hitro in mirno. NIKOLI ne ugriznemo nazaj ali udarimo – maščevaje je
lahko nevarno, to se lahko pokaže zelo hitro ali pa čez čas, ko otrok odraste. Nasilje
ni in ne bo nikoli pravi način saj slednje obrodi še več nasilja. Da otrok
razume svojo napako obstaja veliko bolj konstruktivnih in primernih načinov.
Najboljši način je seveda preventiva, da starši odreagirajo
preden zobci njegovega malčka potonejo v kožo kogarkoli. Da se grizenje
prepreči je treba razbrati sprožilce, to pa lahko naredimo le tako, da otroka
opazujemo in spremljamo njegovo obnašanje. Da ga (s)poznamo. Otroka ne dajemo v
družbo tistega, katerega najpogosteje grize in ga ne silimo v druženje v večjih
skupinah, če se v njih ne počuti dobro in ga posledično zamika grizenje.
Preden otrok ugrizne pogosto stisne zobe. Bodimo pozorni na
te znake in odpeljimo otroka v miren prostor, kjer mu razložimo, da njegovo
dejanje ni v redu. Lahko mu tudi ponudimo igračo za žvečenje, da se sprosti ob
grizenju le te.
Grizenje ni v redu. Ne grizemo. Ne hvala, mi se ne grizemo. Uporabljajmo
preproste besede in stavke, ki nakazujejo na to, da njegovo dejanje ni
sprejemljivo. Besede naj spremlja odločen in miren glas. Otroka pri tem gledamo
v oči. Če ste takrat ravno v družbi se z otrokom odmaknite in mu razložite, da
vam ni všeč, da to počne in da to boli. Poslužujte se vedno enih in istih
besed, se ob tem ne smejte ali kažite svojo ranljivost. Otroka ob tem ne
objemajte ali ljubkujte. Grizenje ni v redu, to se ne sme delati in pika. Če je
vzrok za grizenje pridobivanje pozornosti boste z ljubkovanjem naredili samo še
slabše. Raje kot to se obrnite k otroku, ki je fasal ugriz in ga potolažite. Na
tak način bo otrok videl, da je njegovo dejanje pripeljalo do tega, da je
pozornost dobil drugi otrok in, da z grizenjem sam ni pridobil čisto nič,
nasprotno – je na izgubi.
Naučite jih pravilnega izražanja. Če otrok grize, ker ne ve
kako bi pokazal svojo ljubezen mu ponavljajte » ne grizemo, mi se imamo radi in
se božamo ali objemamo«. Vedno znova, eno in isto. Učite jih, da se pomirijo. Če
grize iz obrambe jim pokažite kako ustaviti tistega, ki poseže v njihov osebni
prostor, npr. da iztegnejo roko v smislu STOP ali drugega otroka nežno odrinejo
(to ne poškoduje je pa še vedno znak »ne hodi mi blizu«). Postopoma ga učite
tudi, da pride do vas, ko se počuti jeznega ali, ko mu ni prijetno.
Zmanjševanje teže/učinka grizenja. Ko bo otrok razumel in
videl, da z grizenjem ne pride daleč in, da s tem ne pridobi tistega kar si je
zamislil bo postopoma odnehal. Kot sem zapisala že zgoraj naj mirnemu in
odločnemu NE sledi sočustvovanje z otrokom, ki je ugriznjen kar bo povzročilo,
da bo tisti, ki grize spoznal, da ne bo dosegel dosti in si bo moral izmisliti
bolj produktiven način pridobivanja pozornosti. Naj poudarim, da s samim NE-jem
ne boste veliko dosegli zato otroku vedno razložite npr. usta nimamo zato, da
grizemo ampak z njimi jemo in se lupčkamo.
Če pride do grizenja zaradi igrače ali hrane slednje
umaknimo in posedimo otroka, da se pomiri. Ob tem mu razložimo posledice
njegovih dejanj na sočuten način.
Pohvalite vsako njihovo pravilno in želeno dejanje in
reakcijo. Z besedo »priden« pa ne bo velikega učinka zato predlagam, da
ubesedite zakaj je bil priden. Na primer: »kako lepo si se danes igral s
prijateljčki«, »ponosna sem nate, ker si tako prijazen do prijateljčkov« ipd.
Naredite plan in se ga striktno držite – vsi (družinski
člani, prijatelji, vzgojitelji) na enak način, saj otroka zmede, če sprejema
mešana sporočila.
Namenite jim svojo pozornost. Odložite telefone, računalnik,
tablico in se zares igrajte s svojim otrokom. Učite ga, stiskajte ga, objemajte
ga, spoznavajte ga s svetom okoli sebe. Čas je tisti, ki celi vse rane in dela
čudeže, če ga znamo uporabiti na pravi način.
Pogovor in branje knjigic, ki opisujejo takšne situacije.
Včasih pa starši mislijo, da bodo težavo zajezile
vzgojiteljice ali varuške in slabo voljo izlivajo nad njih. Z gotovostjo lahko
rečem, da si vzgojiteljice ne želijo, da bi prihajalo do ugrizov in, da je več
kot frustrirajoče že to, da je v skupini več otrok ki grizejo. Če temu dodamo
obtožbe in grožnje staršev pa se celotna situacija samo še poslabša. Vzgojiteljice
imajo otroke rade in si ne želijo, da bi se med seboj grizli, saj to vpliva na
delo in vzdušje cele skupine. Jeza in obtoževanje ne bo rešilo ničesar in
starši katerih otroci grizejo niso slabi starši, otroci pač iščejo svoje načine
kako se izraziti. Danes grize njegov otrok, jutri lahko že moj, zato bodimo
strpni in razumni, ker nikoli ne vemo kdaj se puščica zasuka.
Slednje nikakor ni
zagovarjanje grizenja ampak povabilo k pogovoru, sodelovanju vseh in iskanju
rešitev, ki vsem prinesejo želen izkupiček.
ČE PA VSEENO NIČ NE ZALEŽE
Seveda se lahko zgodi, da ste storili čisto vse kar je bilo
v vaši moči pa se učinek (še) ni pokazal. Otrok še vedno grize. Vzrokov za to
je lahko več. Psihologija človeka je zelo kompleksna zadeva, zlasti pri
otrocih, ki se še ne znajo izražati. Najboljši nasvet, ki ga lahko na tem mestu
dam je vztrajnost. Otroci se učijo in dojemajo stvari na različne načine in
različno hitro. Najboljša metoda je ljubezen, strpnost, potrpežljivost in
vztrajnost in naravnanost v smislu kot vedno pravim: obnašaj se do otroka kot
si sam želiš, da bi se nekdo obnašal do tebe, ko si bil star toliko kot je
sedaj tvoj otrok. In pa: spoznaj ga. Ko nekoga poznaš veš kako je potrebno
delati, da iz njega izviješ najboljše.
Bodite dosledni, pozorni, sočutni in si poiščite podporo v
partnerju, prijateljih, vzgojiteljih lahko tudi strokovnjaku. Lahko preberete
sto knjig in se držite številnih metod pa se ne bo spremenilo nič, če pri tem
ne boste načelni, konsekventni, mirni, odločni in vztrajni.
Pa pogovorite se s kom, tako, zaradi vas, ker vse to vpliva
tudi na starše in na njihovo samozavest.
Še kakšno zanimivo temo ali pa recept pa lahko spremljaš tudi na Facebook strani.
Klik na --> Mali sladkosned
♥ you're unique, just like everyone else...♥
Ni komentarjev:
Objavite komentar