torek, 09. januar 2018

"Ne, moj otrok pa že ni tak!"


Vzgoja je kot tobogan: s pričakovanji greš gor in z izkušnjo dol.


V bistvu se stvar začne, čisto nedolžno,  že ob pogovoru para ali bi imela otroka.

»Daaaj, veš kako bo luškan! Imel bo moje oči in tvoj karakter, ga že vidim, mojega malega odvetnika. Čez točno dve leti, pa bo dobil še sestrico, plesalko, ooo kako bomo fletni!«.

Smiselno se zgodba nadaljuje čez nosečnost, ko se pričakovanja stopnjujejo, a vendarle slednja nikomur ne naredijo nič hudega in so daleč od upov, ki na otroka potencialno ne vplivajo najbolje.

Ko otrok prijoka na svet, pa se neustavljiva saga domnev kak naj otrok bo, intenzivno začne.
Otrok se ves čas joka, pa se ne bi smel. Otrok se noče vozit v vozičku, pa bi se moral vsaj pet kilometrov na dan zato, da se lahko jaz, kot mama, malo razmigam. Otrok bi se moral dojiti, pa ne gre. Otrok bi moral pri dveh mesecih ali pa še prej prespati celo noč. Otrok bi se moral začeti plaziti pri 5-6 mesecih, začeti uživati gosto hrano  pri 4-6 mesecih, shoditi pa okoli enega leta. Odstopanja so odklonska in zelo neželena, saj nam naredijo ogromno preglavic medtem, ko po forumih iščemo rešitve za nastalo težavo. Tega zadnjega se vsekakor ne bom več posluževala, že zavoljo mojega zdravja.

Ko otrok vstopi v vrtec se mora uvajati kak teden, potem mora skozi vrtčevska vrata stopiti nasmejan in pripravljen odigrati svojih 9 ur. Ko pride domov se mora zaigrati s svojimi igračkami, pojesti pozno kosilo, pogledati risanko ali kaj ustvarjati. Če je zunaj, mora upoštevati stroga navodila staršev – ne sme se dotikati blata, živali ali igrač od drugih otrok. Ne sme prestopiti začrtane meje, ne sme preveč raziskovati ali prehitro tekati ali se voziti s poganjalci več kot 10 metrov na minuto. Po kopanju v katerem neizmerno uživa se more z veseljem obleči v pižamo, stisniti svojega svizca, medvedka, veveričko ali pujsa in utoniti v svet sanj, iz katerih se zjutraj zbudi točno ob določeni uri in začne svoj dan na enak način kot prejšnji – ubogljivo, nasmejano in hvaležno.

Enostavne stvari vedno postanejo sila komplicirane, če pričakujemo preveč. In starši smo takšni. Vsaj jaz sem bila dokler nisem spoznala, da me to ne bo pripeljalo nikamor. Stavek » Moj otrok pa že ni tak, a-a, nikoli ne bi naredil česa takšnega«, se vleče skozi celotno otroštvo, najstništvo in celo v odraslo dobo, saj tako zelo težko sprejmemo dejstvo, da je otrok samosvoje bitje, samostojna oseba, ki ima svoje želje, cilje, ki velikokrat odstopajo od načrta staršev.

Otroci so izredno pametna bitje in točno vedo kdaj in koga lahko sukajo okoli prsta. Prav tako vedo kako se morajo obnašati, da nekomu ugajajo in vsekakor znajo prilagajati svoje vedenje. Če dobro pomislimo, je to priprava na njihovo samostojno življenje, zato sama v trmi, preizkušanju in uveljavljanju svoje volje ne vidim nič slabega (čeprav je hudo naporno in bi izpade kdaj res z veseljem preskočila). Starši pozabljamo, da otroci tega ne delajo zato, ker bi nam želeli kljubovati ali nas ne bi imeli radi in se nam zato maščujejo. Otroci to počnejo samo zato, ker si želijo nekaj v svojo korist. Odziv staršev pa je potem tisti, ki osvetli situacijo in je odskočna deska za nadaljnji osebnostni razvoj otroka. Za to je pa pristojen vsak sam.

Nedolgo nazaj sem bila v situaciji, ko je moj otrok nosil roke k ustom. Bila je neka kombinacija slinjenja in grizenja rokav in je spominjalo na tike. Doma tega ni počel in me je prav šokiralo, ko me je vzgojiteljica na to opozorila. Ko sem temu začela posvečati več pozornosti je začel to početi še doma. Sploh mi ni bilo jasno zakaj, od kje in kaj to pomeni. Bila sem jezna nase, ker sem bila prepričana, da sem ga nekje polomila, zakaj bi sicer to delal? Živčna sem ga naročila k pediatrinji kjer sva imeli pogovor na to temo. Dobila sva celo napotnico za klinično psihologinjo. Ker se nikakor nisem mogla sprijazniti, da se to dogaja mojemu otroku sem začela brati in spraševati. Odzivu okolice »pa zakaj to dela, lej do komolca ima mokre rokave, nehaj to delat, roko ven iz ust« se nismo mogli izogniti in posledično je bil ta »tik« še pogostejši. Dokler nisem sama potegnila črto, začela še bolj intenzivno opazovati otroka in ugotovila, da z njim ni pravzaprav nič narobe ampak je to le odziv na vrtec. Ta gib je bil namreč njegova tolažba, obrambni mehanizem in soočanje s stresom. In minilo je v roku enega meseca, čim sem na zadevo nehala opozarjati, ga še več ljubkovala, se z njim še več pogovarjala in ga začela upoštevati.

»Moj pa že ne« ne bi smel biti usmerjen proti otroku in uporabljen na način, da si mečemo pesek v oči in se prepričujemo, da naš otrok ne grize, da ni razvajen, da ne moči postelje, da ne tepe drugih otrok, da noče sodelovati itd. Včasih je nujno potrebno sprejeti dejstvo takšno kot je in delati na tem, da se skupaj iz situacije izvlečemo ali pa jo preprosto sprejmemo in začnemo na njo gledati drugače.

Velikokrat slišim »če ne moreš spremeniti, sprejmi«. In s tem se strinjam. Vsekakor otroci potrebujejo vzgojo, starše, ki so odločni, a hkrati ljubeznivi in se do otroka obnašajo tako kot bi si sami želeli, da bi se obnašali do njih, ko so bili v tisti starosti kot je sedaj njihov otrok.

Ko pride do situacije, ki nujno zahteva rešitev ali pa spremembo do sedaj ustaljenih tirov pa se tega lotimo – kot izziv, kot priložnost za spremembo in učenje nečesa novega in drugačnega. Življenje ni stalnica ampak je prežeto s vedno novimi izkušnjami in nepričakovanimi preizkušnjami, iz katerih pa lahko pridemo obogateni le, če smo pripravljeni pogledati na vse skupaj z drugega zornega kota.


In ne pozabi: kdo najbolj poškoduje? Pričakovanja. 
Zlasti, če so nerealna in usmerjena na nekoga drugega na katerega ne moremo vplivati.

PS: Kadar pa naš otrok res ni ničesar zagodel in je krivo obtožen takrat pa že moramo ukrepati in se mu postaviti v bran. A to je že druga zgodba, ki s to zgornjo nima veze ;)

------------------------------------

Vesela bom tvojega obiska na Facebook strani, kjer lahko spremljaš recepte in zapise --> 

♥ you're unique, just like everyone else...♥

Ni komentarjev:

Objavite komentar