Ko je bil Martin dojenček je bil ves čas priklenjen name –
gugalniki, voziček, nosilka ga niso zanimali niti najmanj, saj ga je pomirilo
le moje naročje od koder je lahko opazoval ves svet, ki se mu je začel odpirati
z vsemi svojimi lepotami, ki jih je želel odkriti. Tekom mesecev se je njegova
raziskovalna žilica le še stopnjevala, moja obremenjenost pa prav tako. Čeprav
zadovoljna in ponosna, da malega zanima čisto vse, je bila dilema kako naj, na
primer, kuham, z njim v naročju, precejšnja.
Ko sem večkrat zapored Roku pojamrala, da to tako enostavno
ne gre več in, da se ne morem normalno gibati po kuhinji, saj mora Martin
pogledati v vsak lonec, je začel raziskovati še on. Po parih dneh se je
odločil, da bo malemu, ki se je že plazil in stal ob opori, sestavil neke vrste
opazovalni stolp, kjer bo kraljeval in užival v svoji samostojnosti.
VOLK SIT, KOZA CELA
Otroci so raziskovalci. So opazovalci. So mali nadobudneži,
ki jih zanima prav vse. So navihani mali zvedalčki mimo katerih ne more nič. In
prav je tako. Naj se učijo, naj raziskujejo, eksperimentirajo, spoznavajo nove
stvari. Naj bodo tisto kar so, saj bodo le tako odrasli v samostojne ljudi, ki
jih bo učenje veselilo in se bodo znali znajti v vsaki situaciji. Zato je na
nas starših, da jim pustimo, da odkrivajo svet, da jih ne zatiramo pri brskanju
in spoznavanju okolice ampak jih spodbujamo k raziskovanju, ki jim širi obzorja
in pripomore k razvijanju njihovih možganov. To je odlična podlaga za naslednjo
fazo odraščanja, ki bo tu tik tak.
ZAKAJ OPAZOVALNI STOLP?
Dokler je bil mali še majhen in lahek sem ga že lahko nosila
naokoli večino dneva. Ko so se njegovi kilogrami začeli nabirati in je krilil levo,
desno, gor in dol pa stvari enostavno niso več potekale kot bi morale in se je
vsako dejanje zavleklo za resnično dolgo časa.
Ideja, da bo otrok čičal v
stolčku, se igral s svojimi igračkami in me opazoval pri delu je hitro padla v
vodo.
Opazovalni stolp, ki mu ga je sestavil očka pa mu je zlezel pod kožo. Kakšna
sreča in veselje! Po njem je plezal, na njem je bil dovolj visoko, da je lahko
ustvarjal na pultu (z mojimi posodami seveda), na njem je dosegel lijak, si
umil roke, sodeloval v kopalnici pri umivanju zob, rok ali zgolj čofotanju po
koritu polnem vode. Očitno je dobil občutek, da je dovolj samostojen in dobil
želeno mero svobode, ki mu je omogočala, da naredi nekaj točno tako kot si je
zamisli, brez, da bi ga nekdo stalno opominjal ali bil odvisen od dvigovanja
ali nošenja.
Les, iz katerega je stolp sestavljen je naraven,
neškodljiv in otroku da občutek topline. Opremljen s tablo za risanje in
kredami je čudovit pripomoček, ki otroka zamoti, hkrati pa se mu pozneje, ko je
večji gor napišejo njegova dnevna opravila. Personaliziran (z vžganim imenom otroka) mu da vedeti, da je to res njegov kotiček, s katerim lahko uri
svoje spretnosti in se tudi nauči črkovati svoje ime. Ostali senzorični dodatki
na lesenem opazovalčku pa še dodatno spodbujajo otroka k učenju.
Hkrati pa sta tu še dva razloga, zakaj je tak stolp odličen
za male radovedneže. Otroci, ko začnejo stopati na noge še nekaj časa, tudi po
tem, ko osvojijo hojo, nimajo razvitega ravnotežja. Pručke ali stoli, kot
pripomočki, da dosežejo višje ležeče predmete, so tako lahko za njih zelo
nevarni. En sam padec jim lahko zaseje nezaupanje, strah, in vpliva tudi na
starševski občutek, da nismo bili dovolj pazljivi. Opazovalni stolp je za otroke varen in jim nudi podporo z vseh
strani. Prav tako pa staršem omogoča prosto gibanje po kuhinji brez strahu.
Drugi razlog pa je udobje. Želela sem si,
da moj otrok vzljubi kuhinjo pa tudi opravila v kopalnici (in kje
drugje). Na stolp in s stolpa pa lahko pride sam brez pomoči.
Kljub vsemu pa je,tako kot pri vseh pripomockih potrebno poskrbeti za varnost in neogrozujoje okolje za otroka. Prisotnost in pozornost staršev je nujna.
Kljub vsemu pa je,tako kot pri vseh pripomockih potrebno poskrbeti za varnost in neogrozujoje okolje za otroka. Prisotnost in pozornost staršev je nujna.
Ko daš otroku možnost, da sam nekaj opravi mu začne
naraščati samozavest. Ko mu daš možnost, da je
enak tebi, postane dovzetnejši, pripravljen sodelovati in ima občutek
enakovrednosti. To pa mislim, da so precej dobri temelji za nadaljnji razvoj,
kajne?
Ni komentarjev:
Objava komentarja