Zakaj ni dobro objavljati fotografij otrok na spletu?

Varnost je prva!

Vsake toliko dobim vprašanje zakaj tako skrivam svojega otroka in kako to, da tako zelo redko objavim kakšno njegovo fotografijo, če pa, je na tej malček večinoma slikan v hrbet ali s profila.

Včasih me ljudje sprašujejo kako to,da pišem mami blog, če pa se otroka in našega družinskega življenja sploh ne čuti kaj dosti.

Hmmm…

Kaj pa vem... 

Naše družinsko življenje ni kaj dosti razburljivo, bi rekla. Nismo slavni, nismo bogati, nismo ekstravagantni, nimamo čudnih navad, ne potujemo na zanimive kraje in na splošno nismo kaj preveč zanimivi ;)

Smo čisto povprečna slovenska družina, ki živimo iz dneva v dan in si te dneve poskušamo narediti čim bolj pisane in pestre. In ti trenutki ostajajo samo naši.

Nikoli (razen v najstništvu, ki je pač poglavje zase) nisem imela navade objavljati svojih fotografij. Bila sem čisto preveč sramežljiva in skoraj me je kap že, če sem videla skupinsko sliko s kakšnega tekmovanja, v časopisu, in se takrat nisem skrivala v zadnji vrsti. Te vzorce najbrž (zavestno ali pa nezavedno) prenašam naprej na svojega malčka. Predstavljam si namreč sebe in svojo reakcijo na  slike iz različnih obdobij, ki bi bile objavljene brez mojega dovoljenja in zavedanja. Sprašujem se kako bi se počutila, če bi zdajle našla takšne in drugačne fotke iz svojega otroštva? Bi me bilo sram, bi bila ponosna, bi mi naredile škodo ali korist?

Današnji čas je drugačen. Objavljanje fotografij je postala navada in nekaj čisto običajnega. Ljudje preživimo na različnih napravah kar veliko časa in nam takšen način komuniciranja omogoča ohranjanje stika s tistimi, s katerimi se ne družimo v živo toliko, kot bi si sicer želeli.

Vendarle pa je splet, kot smo že velikokrat slišali lahko usoden za marsikateri odnos, doživljanje samega sebe, žal pa tudi za življenje. Pri tem kar objavljamo moramo biti previdni, preudarni in premisliti moramo o morebitnih posledicah naših dejanj. Zato sem se danes lotile teme trgovine z ljudmi. Zakaj?

Ker se o tem premalo govori. Ker nas je takšnih tem strah in v nas zbudijo res neprijetne občutke. Ampak to je življenje. Življenje, ki se dogaja tukaj in zdaj. Morda ne pred našim pragom, definitivno pa nekje drugje. Zato sem se odločila spregovoriti o tej žalostni temi, za katero bi dala vse na svetu, da bi se končala in, da se ne bi zgodil niti en sam primer več.
A več kot pisati o tem žal ne morem...

Da se razumemo od začetka, prav nič nimam proti objavam slik otrok, če se starši tako odločijo. Nobenega ne kritiziram ali obsojam in prav rada skočim na kak blog in si pogledam čudovite fotke, ki so za njimi. Številne moje prijateljice objavljajo krasne fotografije, ki se jih vsakič znova razveselim. Tudi to so čari modernega življenja in odločitvam ljudi, ki se tega lotijo ne oporekam prav nič oziroma mi niti na kraj pameti ne pade, da bi jim šla solit pamet. Konec koncev tudi sama, čeprav se trudim, da res poredko, objavim kakšno fotografijo.

Namen tega zapisa nikakor ni grajanje ali debatiranje o tej temi v smislu, da so ljudje, ki to počnejo/počnemo neodgovorni. Vse kar si želim je, da z vami podelim resnično zgodbo, ki prikazuje najhujši možni scenarij objavljanja fotografij. 
Trgovina z ljudmi, predvsem ženskami in otroci, je obstajala že dolgo pred nami in sigurno bo vztrajala še za nami. Zato je na nas, da premislimo, da se čim bolj zavarujemo in pretehtamo naše odločitve. Predvsem pa premišljeno izberemo katere fotografije otrok (pa tudi nas odraslih) sodijo na splet in katere ne.

--------------------------------------------------------------------

Resnicna zgodba

Na določenih ozemljih bivše Jugoslavije, je kljub 21. stoletju, še vedno močno razvita trgovina z belim blagom in preprodajo otrok.

Pedofilija in samo trgovanje z otroci, je še ne 1000 km stran od nas, nekaj popolnoma vsakdanjega. Ljudje živijo s tem, oblast in tudi policija vedo za ta dejanja in storitve, a naredijo proti temu veliko premalo.

Bil sem del enote - skupine uslužbencev, katere so se odzivale na nujne klice- prijave, ki so izdajale lokacije zgradb, bordelov, lop, podzemnih sistemov, ki so nudile take in drugačne storitve. Opisal bom primer, kateri se mi je najbolj vtisnil v spomin.

Klic za takojšnje posredovanje je prišel ob dveh zjutraj, vzporedno s klicem specialne enote, katera je bila usposobljena za uničevanje in preprečevanje takih skupin - celic, ki so preprodajale otroke, ženske  in organe le teh. Lokacija klica je prišla iz zgradbe, ki smo jo izvidovali kakšen dober mesec prej.  Občani in policija je dolgo vedela, da se tam nekaj dogaja, a do takrat nihče ni upal, smel posredovati. Na ulici si lahko, točno pred to zgradbo, velikokrat videl kako možakarji držijo, na plakatih, slike dečkov ali deklic, s katerimi nudijo 'nepozabne avanture'. 

Ko smo se, praktično brez upiranja mož in žensk, ki so vodili to celico, prebili v zgradbo, me je najprej presenetil vonj. Bilo je urejeno, močno odišavljeno, z neko vonjavo, za katero še danes ne vem katera je bila. V preddverju je bila stara ženica, ki je imela plakat z 21 slikami. Takoj za to ženico, so bile tri sobe, rezerviranne za spolno občevanje z otroci, ženskami, živalmi… Med potekom aretacije in 'čiščenju' prostorov smo naleteli na bizarno sliko. Soba, velika približno 70m2 je bila ločena z železno pregrado, ki je spominjala na kletko-boks za krave. Tam se je vonj močno spremenil.. Tam je padla tudi vsa človeška moralnost in človečnost. V enem boksu je bilo 16 otrok, od 5 do 12 leta starosti, in v drugem 5 odraslih žensk in dva psa. Otroci, nekateri  so bili popolnoma nagi, nekateri v oblekah firm visokega cenovnega razreda. Vse človeške potrebe so opravljali tam v kotu kletke. V drugem kotu je bilo iz desk narejeno eno improvizirano ležišče, ampak tam sta ležala psa. Tako da..

Bili so spolni sužnji.

Otroci so bili nemudoma odpeljani v oskrbo WHO, saj so imeli vsi, razen enega, hude poškodbe po celem telesu, od raznih načinov znašanja…Lahko si predstavljate - ali pa bolje, da si ne. Ženske so bile  prav tako odpeljane v oskrbo, a z drugačnim postopkom - pristopom nadaljnje oskrbe, kakor otroci.

Ko so se stvari malo polegle, sem imel določeno funkcijo pri oskrbi otrok in zbiranju materialnih dokazov. Presenetila me je tabla, kjer so bile obešene slike otrok. Slike so bile lepe, domače. Ali so bile slikane, ko je bil otrok v naročju ali objemu nekoga. Ampak vedno je bila oseba, ki je bila zraven otroka, zamegljena ali pa odrezana. Spraševal sem se, pa od kje tem modelom te slike? A so jih ugrabili od doma in s seboj vzeli še eno domačo sliko??... NE.. Slike so bile vse iz interneta! Po pogovoru z vodjo forenzične skupine, na samem kraju dogodka, mi je možakar razložil kako delujejo te organizacije:

Imajo skupino ljudi, kateri prežijo na naivne otroke, kateri iščejo družbo preko spleta in se izdajajo za njihove prijatelje, vse dokler jih ne pripravijo do snidenja z njimi in nato skočijo v akcijo - klasična ugrabitev. .. In pa način, s katerim sem bil takrat prvič v živo seznanjen… Ta skupina ljudi tudi zbira slike otrok, ki so objavljene na raznih blogih, spletnih straneh, reklamah itd. Te slike shranjujejo v določene albume in pokažejo 'strankam' katerega otroka želijo. Ko stranka izbere, ponovno steče ugrabitev. Če ste gledali film Taken - nekaj podobnega. Samo, da se v večini primerov otrok ali žensk nikoli na najde. No, in taki otroci, kot sem zgoraj zapisal so to bili. Izbrani s slik, katere je objavil njegov starš, dedek, teta, prijatelj…

Samo pomisli, da si ravnokar naredil sliko sebe in svojega otroka, prilepil na 'zid' in čez en mesec bo nekdo preko tvoje slike, izbral in občeval s tvojim otrokom!

Takih akcij in je po svetu veliko, ugrabitev ogromno in samo s tem, da slik svojih otrok na internetu ne objavljamo naredimo veliko za varnost svojih otrok.

--------------------------------------------------------

Mene ta, in še številne druge zgodbe spravijo do joka in hkrati do hvaležnosti, ker še vedno živimo v tako varni državi. Upam in močno držim pesti, da bo ta varnost trajala še dolgo časa.

♥ you're unique, just like everyone else...♥

Katja in mali sladkosned na Facebooku