Varnost je prva!
Vsake toliko dobim vprašanje zakaj tako skrivam svojega
otroka in kako to, da tako zelo redko objavim kakšno njegovo fotografijo, če pa,
je na tej malček večinoma slikan v hrbet ali s profila.
Včasih me ljudje sprašujejo kako to,da pišem mami blog, če
pa se otroka in našega družinskega življenja sploh ne čuti kaj dosti.
Hmmm…
Kaj pa vem...
Naše družinsko življenje ni kaj dosti razburljivo, bi rekla. Nismo slavni, nismo bogati, nismo ekstravagantni,
nimamo čudnih navad, ne potujemo na zanimive kraje in na splošno nismo kaj
preveč zanimivi ;)
Smo čisto povprečna
slovenska družina, ki živimo iz dneva v dan in si te dneve poskušamo narediti
čim bolj pisane in pestre. In ti trenutki ostajajo samo naši.
Nikoli (razen v najstništvu, ki je pač poglavje zase) nisem
imela navade objavljati svojih fotografij. Bila sem čisto preveč sramežljiva in
skoraj me je kap že, če sem videla skupinsko sliko s kakšnega tekmovanja, v
časopisu, in se takrat nisem skrivala v zadnji vrsti. Te vzorce najbrž (zavestno
ali pa nezavedno) prenašam naprej na svojega malčka. Predstavljam si namreč sebe
in svojo reakcijo na slike iz različnih obdobij, ki bi bile objavljene
brez mojega dovoljenja in zavedanja. Sprašujem se kako bi se počutila, če bi
zdajle našla takšne in drugačne fotke iz svojega otroštva? Bi me bilo sram, bi bila ponosna, bi mi naredile škodo ali korist?
Današnji čas je drugačen. Objavljanje fotografij je postala navada in nekaj čisto običajnega. Ljudje preživimo na različnih napravah kar veliko časa in nam takšen način komuniciranja omogoča ohranjanje stika s tistimi, s katerimi se ne družimo v živo toliko, kot bi si sicer želeli.
Vendarle pa je splet, kot smo že velikokrat slišali lahko usoden za marsikateri odnos, doživljanje samega sebe, žal pa tudi za življenje. Pri tem kar objavljamo moramo biti previdni, preudarni in premisliti moramo o morebitnih posledicah naših dejanj. Zato sem se danes lotile teme trgovine z ljudmi. Zakaj?
Ker se o tem premalo govori. Ker nas je takšnih tem strah in v nas zbudijo res neprijetne občutke. Ampak to je življenje. Življenje, ki se dogaja tukaj in zdaj. Morda ne pred našim pragom, definitivno pa nekje drugje. Zato sem se odločila spregovoriti o tej žalostni temi, za katero bi dala vse na svetu, da bi se končala in, da se ne bi zgodil niti en sam primer več.
A več kot pisati o tem žal ne morem...
Današnji čas je drugačen. Objavljanje fotografij je postala navada in nekaj čisto običajnega. Ljudje preživimo na različnih napravah kar veliko časa in nam takšen način komuniciranja omogoča ohranjanje stika s tistimi, s katerimi se ne družimo v živo toliko, kot bi si sicer želeli.
Vendarle pa je splet, kot smo že velikokrat slišali lahko usoden za marsikateri odnos, doživljanje samega sebe, žal pa tudi za življenje. Pri tem kar objavljamo moramo biti previdni, preudarni in premisliti moramo o morebitnih posledicah naših dejanj. Zato sem se danes lotile teme trgovine z ljudmi. Zakaj?
Ker se o tem premalo govori. Ker nas je takšnih tem strah in v nas zbudijo res neprijetne občutke. Ampak to je življenje. Življenje, ki se dogaja tukaj in zdaj. Morda ne pred našim pragom, definitivno pa nekje drugje. Zato sem se odločila spregovoriti o tej žalostni temi, za katero bi dala vse na svetu, da bi se končala in, da se ne bi zgodil niti en sam primer več.
A več kot pisati o tem žal ne morem...
Da se razumemo od začetka, prav nič nimam proti objavam slik otrok, če se
starši tako odločijo. Nobenega ne kritiziram ali obsojam in prav rada skočim na
kak blog in si pogledam čudovite fotke, ki so za njimi. Številne moje
prijateljice objavljajo krasne fotografije, ki se jih vsakič znova razveselim. Tudi
to so čari modernega življenja in odločitvam ljudi, ki se tega lotijo ne
oporekam prav nič oziroma mi niti na kraj pameti ne pade, da bi jim šla solit
pamet. Konec koncev tudi sama, čeprav se trudim, da res poredko, objavim kakšno fotografijo.
Namen tega zapisa nikakor ni grajanje ali
debatiranje o tej temi v smislu, da so ljudje, ki to počnejo/počnemo neodgovorni. Vse kar si želim je, da z vami podelim resnično zgodbo, ki prikazuje najhujši možni scenarij objavljanja fotografij.
Trgovina z ljudmi, predvsem ženskami in otroci, je obstajala že dolgo pred nami in sigurno bo vztrajala še za nami. Zato je na nas, da premislimo, da se čim bolj zavarujemo in pretehtamo naše odločitve. Predvsem pa premišljeno izberemo katere fotografije otrok (pa tudi nas odraslih) sodijo na splet in katere ne.
Trgovina z ljudmi, predvsem ženskami in otroci, je obstajala že dolgo pred nami in sigurno bo vztrajala še za nami. Zato je na nas, da premislimo, da se čim bolj zavarujemo in pretehtamo naše odločitve. Predvsem pa premišljeno izberemo katere fotografije otrok (pa tudi nas odraslih) sodijo na splet in katere ne.
Resnicna zgodba
Na določenih ozemljih bivše Jugoslavije, je kljub 21. stoletju,
še vedno močno razvita trgovina z belim blagom in preprodajo otrok.
Pedofilija in samo trgovanje z otroci, je še ne 1000 km
stran od nas, nekaj popolnoma vsakdanjega. Ljudje živijo s tem, oblast in tudi
policija vedo za ta dejanja in storitve, a naredijo proti temu veliko premalo.
Bil sem del enote - skupine uslužbencev, katere so se odzivale
na nujne klice- prijave, ki so izdajale lokacije zgradb, bordelov, lop,
podzemnih sistemov, ki so nudile take in drugačne storitve. Opisal bom primer,
kateri se mi je najbolj vtisnil v spomin.
Klic za takojšnje posredovanje je prišel ob dveh zjutraj,
vzporedno s klicem specialne enote, katera je bila usposobljena za uničevanje
in preprečevanje takih skupin - celic, ki so preprodajale otroke, ženske in organe le teh. Lokacija klica je prišla iz
zgradbe, ki smo jo izvidovali kakšen dober mesec prej. Občani in policija je dolgo vedela, da se tam
nekaj dogaja, a do takrat nihče ni upal, smel posredovati. Na ulici si lahko,
točno pred to zgradbo, velikokrat videl kako možakarji držijo, na plakatih,
slike dečkov ali deklic, s katerimi nudijo 'nepozabne avanture'.
Ko smo se, praktično brez upiranja mož in žensk, ki so
vodili to celico, prebili v zgradbo, me je najprej presenetil vonj. Bilo je
urejeno, močno odišavljeno, z neko vonjavo, za katero še danes ne vem katera je
bila. V preddverju je bila stara ženica, ki je imela plakat z 21 slikami. Takoj
za to ženico, so bile tri sobe, rezerviranne za spolno občevanje z otroci,
ženskami, živalmi… Med potekom aretacije in 'čiščenju' prostorov smo naleteli
na bizarno sliko. Soba, velika približno 70m2 je bila ločena z železno
pregrado, ki je spominjala na kletko-boks za krave. Tam se je vonj močno
spremenil.. Tam je padla tudi vsa človeška moralnost in človečnost. V enem
boksu je bilo 16 otrok, od 5 do 12 leta starosti, in v drugem 5 odraslih žensk
in dva psa. Otroci, nekateri so bili popolnoma
nagi, nekateri v oblekah firm visokega cenovnega razreda. Vse človeške potrebe
so opravljali tam v kotu kletke. V drugem kotu je bilo iz desk narejeno eno
improvizirano ležišče, ampak tam sta ležala psa. Tako da..
Bili so spolni sužnji.
Otroci so bili nemudoma odpeljani v oskrbo WHO, saj so imeli
vsi, razen enega, hude poškodbe po celem telesu, od raznih načinov znašanja…Lahko
si predstavljate - ali pa bolje, da si ne. Ženske so bile prav tako odpeljane v oskrbo, a z drugačnim
postopkom - pristopom nadaljnje oskrbe, kakor otroci.
Ko so se stvari malo polegle, sem imel določeno funkcijo pri
oskrbi otrok in zbiranju materialnih dokazov. Presenetila me je tabla, kjer so
bile obešene slike otrok. Slike so bile lepe, domače. Ali so bile slikane, ko
je bil otrok v naročju ali objemu nekoga. Ampak vedno je bila oseba, ki je bila
zraven otroka, zamegljena ali pa odrezana. Spraševal sem se, pa od kje tem
modelom te slike? A so jih ugrabili od doma in s seboj vzeli še eno domačo
sliko??... NE.. Slike so bile vse iz interneta! Po pogovoru z vodjo forenzične
skupine, na samem kraju dogodka, mi je možakar razložil kako delujejo te
organizacije:
Imajo skupino ljudi, kateri prežijo na naivne otroke, kateri
iščejo družbo preko spleta in se izdajajo za njihove prijatelje, vse dokler jih
ne pripravijo do snidenja z njimi in nato skočijo v akcijo - klasična
ugrabitev. .. In pa način, s katerim sem bil takrat prvič v živo seznanjen… Ta
skupina ljudi tudi zbira slike otrok, ki so objavljene na raznih blogih,
spletnih straneh, reklamah itd. Te slike shranjujejo v določene albume in
pokažejo 'strankam' katerega otroka želijo. Ko stranka izbere, ponovno steče
ugrabitev. Če ste gledali film Taken - nekaj podobnega. Samo, da se v večini
primerov otrok ali žensk nikoli na najde. No, in taki otroci, kot sem zgoraj
zapisal so to bili. Izbrani s slik, katere je objavil njegov starš, dedek,
teta, prijatelj…
Samo pomisli, da si ravnokar naredil sliko sebe in svojega
otroka, prilepil na 'zid' in čez en mesec bo nekdo preko tvoje slike, izbral in
občeval s tvojim otrokom!
Takih akcij in je po svetu veliko, ugrabitev ogromno in samo
s tem, da slik svojih otrok na internetu ne objavljamo naredimo veliko za
varnost svojih otrok.
--------------------------------------------------------
Mene ta, in še številne druge zgodbe spravijo do joka in hkrati do hvaležnosti, ker še vedno
živimo v tako varni državi. Upam in močno držim pesti, da bo
ta varnost trajala še dolgo časa.
Ni komentarjev:
Objava komentarja