Ena ni nobena ALI ena je več kot dovolj?

Nekateri pravijo, da ena ni nobena drugi pa, da je ena več kot dovolj.

Kaj drži oziroma kaj ne drži je težko reči,  pa saj niti ni potrebno, ker tukaj ne prirejamo tekmovanja v tem katera od teh trditev je bolj pravilna. Je pa sigurno res, da ti da ena in druga misliti.

So področja in stvari pri katerih nimamo meja in si jih želimo v neomejenih količinah (npr. čokolada, ljubezen, topli dnevi, čas, denar) se pa včasih zgodi, da imamo vsega preveč, da nam slednje celo škodi in si v resnici želimo tisto le eno, tisto pravo. To, po navadi, spoznamo takrat, ko nam ni najlažje (recimo ko smo bolni si želimo le zdravja, ko smo brezposelni bi imeli radi le službo, ko smo osamljeni si želimo le družbe… ). Ostale stvari se nam v takih trenutkih ne zdijo več tako zelo pomembne, saj si želimo zgolj in samo uresničitev tiste ene najpomembnejše. 

Pustimo ob strani, da se kasneje, ko svoje dosežemo ali dobimo, porodi še sto drugih stvari. Ampak to je OK, takšni smo ljudje in s tem ni narobe prav nič, ravno obratno, to nas spodbuja, da rastemo in osebnostno zorimo prav tako pa se preko doseganja ciljev in nizanju uspehov učimo kaj je tisto kar si zares želimo, kar nam godi in znamo razbrati po čem hrepenimo.

Kdaj pa je ena več kot preveč? Moški bi rekli, da takrat, ko imaš ženo, haha.

V življenju lahko na vsako, čisto na vsako stvar gledamo skozi dva različna zorna kota. Na nek dogodek lahko pogledamo pozitivno ali pa negativno. Prvo je sigurno najboljša izbira, a dosti redkejša kot druga, ki pa nam roko na srce po navadi ne prinese drugega kot dodaten stres. Gledati na vsako stvar kot na: »je že za nekaj dobro« je težko, a dolgoročno prinese mnogo več kot, da se ob vsakem neuspehu označimo za »zgubo«, da jamramo, jokamo in se sprašujemo zakaj nam je usoda naklonila tako težko življenje.

V življenju imaš VEDNO izbiro. Na to sem dolgo časa pozabljala in pustila zaprašeno nekje v ozadju svojih misli. Vedno lahko spremeniš tok dogajanja in vedno lahko vsiljeni in prisiljeni DA spremeniš v želeni NE. Le odločiti se moraš za to. In res je, pogoji včasih niso najboljši, niso najlepši, terjajo svoj davek, a vendarle ne moreš reči, da nisi imel vpliva (ja, obstajajo dejanja na katere res nimaš vpliva, a o teh tukaj ni govora, ker gre za drugače kategorizirane probleme).

O tem ali je ena res enako nobena sem razmišljala, ko sem npr. odprla omaro s kozmetiko. Čisto banalen primer. Že v najstniških letih sem nabirala kupe krem, dragih krem, krem, ki vsebujejo to in ono, kreme, ki tega in onega ne vsebujejo, čudežnih krem. Po navadi sem ugotovila, da mi ne ustrezajo, da me po njih koža peče, da mi smrdi ali, da je enostavno nekoristna. Zakaj sem jih kupovala še zdaj ne vem, ker jih niti ne uporabljam kaj dosti, edino za obraz je ta nujna, pa še to mora biti posebna saj imam zelo suho kožo. O tem kaj namazati na kožo, ko se odrgneš, opečeš, urežeš, dobiš lišajaste izpuščaje pa raje sploh ne bom. Tako sem prišla v obdobje, ko sem začela metati stvari stran. Lahko bi rekla, da je šlo za neke vrste očiščevanja, saj sem se znebila precej navlake in tukaj sem hitro ugotovila, da več kot imaš manj veš kaj s tem početi. Zato sem namesto vseh prejšnjih krem, ki so vsebovale sto in en čudežen dodatek in bile namenjena vsaka za svojo stvar zamenjala za tisto eno, ki je za vse. Naravna, dišeča, slovenska, domača. Uporabljam jo za suho kožo, za Martina, ki je staknil neke čudne izpuščaje, za rane….Omara je zadihala in se znebila odvečne teže ter dobila tisto eno pravo.

Naravno sivkino mazilo od ekološke kmetije Osterc Grily naturae

Enako kot pri kremah sem začela delati tudi s cunjami, kupi nepotrebnih malenkosti, zapiski in skriptami, ki sem jih hranila bogsigavedizakaj, posodami, igračami. Vsega kar me je obremenjevalo in mi bilo v napoto sem se znebila, sem podarila ali zavrgla. Pri vseh stvareh sem gledala skozi dejstvo, da je MANJ JE VEČ. In to je res, manj stvari imaš bolj jih ceniš in lepše delaš z njimi. Ne pozabiš na njih in te ne čakajo, da jih povozi čas ali jim poteče rok.

Enako pa lahko gledamo tudi na gledam tudi na ljudi, ki jih srečamo v življenju: bolje je imeti ob sebi manj ljudi, ki so res pravi, ki jim lahko zaupaš, se na njih obrneš in veš, da ti bodo stali ob strani kot pa, da imaš en kup ljudi, ki se obrnejo stran, ko jih prosiš za pomoč.

Po drugi strani pa lahko veliko malih stvari naredi veliko spremembo.
Zato je včasih ena res nobena, včasih je ena več kot preveč, spet tretjič pa je ena lahko pomemben korak k spremembi. Kaj je tisto pravo pa je odvisno od naše odločitve.