Ne dovoli, da ti tehnologija narekuje tvoj vsakdan.
Par dni nazaj sem se pogovarjala s teto, staro čez 70 let, o internetu. Pravzaprav sem ji poskušala
razložiti kaj točno je to blog, pa Facebook, internet na sploh. Do Instagrama
sploh prišli nisva, ko je že rekla »še dobro, da tega nismo imeli v naših
časih, je bilo že tako dovolj težko preživeti«.
Malce sva še padli v debato o tej temi, nato pa sem doma
razmišljala, bolj poglobljeno, o njenih
besedah.
»Še dobro, da nimam tega interneta, vsaj vem kaj pomeni živeti«.
So bile njene besede…Težke besede.
Mislim, da tukaj nima smisla razpravljati o tehnologiji, ker jo
živimo. Vsak dan. Z njo smo obdani čisto na vsakem koraku in nanjo smo navajeni, včasih
nam življenja olajša, spet drugič pa oteži. Ni variante, da se jo poskušamo
losati ali ukiniti iz našega vsakdana, ker nam bo to težko uspelo, če sploh. No, mislim, da niti
ni potrebno razmišljati v tej smeri, vsekakor pa sama vidim, da mi vsake toliko
časa današnji razvoj želi krojiti
življenje.
Tako smo že padl not, da včasih ne znamo ven.
Kak je občutek, ko doma pozabiš telefon?
Ko vidiš, da imaš na telefonu samo še 3% baterije?
Ko nisi pregledal Facebooka, IG, maila, Pinteresta, Youtuba…Že par ur?
Ko ti zmanjka signala ali ni na razpolago Wifi-ja?
Poznam ljudi, ki skoraj, da ne obupajo nad življenjem, ko
niso priklopljeni, ko jim uide kaj novega, ko ne pregledajo dogajanja na
družbenih omrežjih ali niso stalno na razpolago ali, ko jim *pisk* spremeni
razpoloženja iz minusa v sto procentov (ali obratno).
Tudi sama se večkrat ujamem, ko pred spanjem na hitro
pregledam aktualno dogajanje, ko večkrat na dan vklopim povezavo, da sprejmem nova sporočila, ko Roku opisujem dogajanja v kakšni virtualni skupini o kateri se njemu sploh ne sanja, saj zanj ne obstaja, ko imam občutek, da sem stalno dežurna in, da ne sme iti nič
mimo mene. Ko se je otrok igral na igrišču jaz pa sem samo še enkrat pogledala
na IG...
Vse to me je začelo počasi bremeniti in po pogovoru s teto
sem nekako začela razmišljati o tem kako imam včasih občutek, da res zaradi
vsega tega hitrega dogajanja, razvoja, inovacij, začenja moje življenje izgubljati
na pristnosti, ki si jo želim in po njej hrepenim.
Pogrešam dni, ko sem namesto na Messengerju čvekala s prijateljico, na štiri oči, na kavi. Ko sva si obe vzeli čas in se zares videli in tudi pogovarjali (brez,
da bi ena ali obe špegali na telefon).
Včasih se zdim sama sebi neumna, ko sedim na kavču ob prižganem filmu, ki sva si ga naštimala s fantom in drgnem
po tej mali pametni škatlici, klikam lajke in opazujem kaj se dogaja v svetu. Opazujem, kar
pomeni, da nisem del opazovanega. Samo spremljam in nič drugega. Ker ne gledam filma nisem niti del tega trenutnega življenja. Kaj potem sem, kje sem?
Pogrešam dni, ko si za nasvet enostavno vprašal mamo, očeta,
poklical zdravnika ali drugega strokovnjaka. Danes se enostavno priklopiš na internet,
poiščeš skupino in dobiš na svoje vprašanje sto in več odgovorov. Eni so
prijazni, drugi nesramni, tretji koristni, četrti popolnoma neumestni.
Če si občutljive sorte te hitro kaj stisne pri srcu
ali pa se zapleteš v prepir, ki mu ni konca. Ljudje so na spletu pogumnejši kot
sicer in sigurno ti v obraz nihče ne bo povedal nekaj takšnega kot je brez
premisleka upal zapisal.
In kam je šel čas, ko si se ob dilemi obrnil na prijatelja, sorodnika? Zakaj raje vprašamo neznanca, kor znanca?
Najbolj me pa prizadene, ko se zavem, da se otrok npr. igra, jaz
pa spremljam na Youtubu nekaj, česar se čez kak dan ali dva verjetno sploh ne
bom spomnila. Namesto, da bi se mi pridružila in skupaj z njim ustvarjala
spomine, takšne, ki bodo ostali nama.
In spet se mi odpre vprašanje o pomembnosti časa. Koliko časa
dejansko zapravimo na spletu? Kako bi ta čas lahko izkoristili drugače? Gre za
dobro naložen čas ali za zapravljene ure? Imam kaj od tega, tako osebnostno
gledano?
Vsekakor je tehnologija pomembna, podpiram njen razvoj in se
veselim novosti (zlasti, ko te prihranijo čas in ti olajšajo delo), spodbujam
družbena omrežja, saj omogočajo stike z ljudmi s katerimi sicer ne bi bili v
kontaktu in širi pomembne in potrebne informacije, do katerih bi po vsej
verjetnosti težje dostopali.
Tako kot večina stvari v naših življenjih ima
današnji utrip pozitivne in negativne lastnosti, zato je dobro, da se
osredotočimo na tiste dobre, praktične in koristne, a vendarle vzamemo stvari s
svoje roke in ne pustimo, da je tehnologija tista, ki upravlja z nami. Naj bo obratno.
Vzemimo razvoj kot nekaj dobrega, kot pomoč in priročen
dodatek, a vseeno zaradi tega ne pozabimo na pristne odnose, na človeški stik,
na zaresen objem in poljub, na čas iz katerega bomo ustvarili spomine in ne pozabimo na življenje, ki je pravo in se dogaja tu in zdaj. Življenje, ki se ga lahko
dotakneš, čutiš, vonjaš in živiš. To, da si zraven je sigurno pomembnejše od tiste igrice, kateri je vseeno ali si ali nisi.
♥ you're unique, just like everyone else...♥
Najdeš me tudi na Facebooku (a ne vedno ;) ) --> Katja in mali sladkosned
Ni komentarjev:
Objava komentarja