Tehnologija : real life = 1:0?

Ne dovoli, da ti tehnologija narekuje tvoj vsakdan.

Par dni nazaj sem se pogovarjala s teto, staro čez 70 let, o internetu. Pravzaprav sem ji poskušala razložiti kaj točno je to blog, pa Facebook, internet na sploh. Do Instagrama sploh prišli nisva, ko je že rekla »še dobro, da tega nismo imeli v naših časih, je bilo že tako dovolj težko preživeti«.

Malce sva še padli v debato o tej temi, nato pa sem doma razmišljala, bolj poglobljeno,  o njenih besedah.

»Še dobro, da nimam tega interneta, vsaj vem kaj pomeni živeti«. 

So bile njene besede…Težke besede.

Mislim, da tukaj nima smisla razpravljati o tehnologiji, ker jo živimo. Vsak dan. Z njo smo obdani čisto na vsakem koraku in nanjo smo navajeni, včasih nam življenja olajša, spet drugič pa oteži. Ni variante, da se jo poskušamo losati ali ukiniti iz našega vsakdana, ker nam bo to težko uspelo, če sploh. No, mislim, da niti ni potrebno razmišljati v tej smeri, vsekakor pa sama vidim, da mi vsake toliko časa današnji razvoj  želi krojiti življenje.

Tako smo že padl not, da včasih ne znamo ven.

Kak je občutek, ko doma pozabiš telefon?

Ko vidiš, da imaš na telefonu samo še 3% baterije?

Ko nisi pregledal Facebooka, IG, maila, Pinteresta, Youtuba…Že par ur?

Ko ti zmanjka signala ali ni na razpolago Wifi-ja?

Poznam ljudi, ki skoraj, da ne obupajo nad življenjem, ko niso priklopljeni, ko jim uide kaj novega, ko ne pregledajo dogajanja na družbenih omrežjih ali niso stalno na razpolago ali, ko jim *pisk* spremeni razpoloženja iz minusa v sto procentov (ali obratno).

Tudi sama se večkrat ujamem, ko pred spanjem na hitro pregledam aktualno dogajanje, ko večkrat na dan vklopim povezavo, da sprejmem nova sporočila, ko Roku opisujem dogajanja v kakšni virtualni skupini o kateri se njemu sploh ne sanja, saj zanj ne obstaja, ko imam občutek, da sem stalno dežurna in, da ne sme iti nič mimo mene. Ko se je otrok igral na igrišču jaz pa sem samo še enkrat pogledala na IG...

Vse to me je začelo počasi bremeniti in po pogovoru s teto sem nekako začela razmišljati o tem kako imam včasih občutek, da res zaradi vsega tega hitrega dogajanja, razvoja, inovacij, začenja moje življenje izgubljati na pristnosti, ki si jo želim in po njej hrepenim.

Pogrešam dni, ko sem namesto na Messengerju čvekala s prijateljico, na štiri oči, na kavi. Ko sva si obe vzeli čas in se zares videli in tudi pogovarjali (brez, da bi ena ali obe špegali na telefon).

Včasih se zdim sama sebi neumna, ko sedim na kavču ob prižganem filmu, ki sva si ga naštimala s fantom in drgnem po tej mali pametni škatlici, klikam lajke in opazujem kaj se dogaja v svetu. Opazujem, kar pomeni, da nisem del opazovanega. Samo spremljam in nič drugega. Ker ne gledam filma nisem niti del tega trenutnega življenja. Kaj potem sem, kje sem?

Pogrešam dni, ko si za nasvet enostavno vprašal mamo, očeta, poklical zdravnika ali drugega strokovnjaka. Danes se enostavno priklopiš na internet, poiščeš skupino in dobiš na svoje vprašanje sto in več odgovorov. Eni so prijazni, drugi nesramni, tretji koristni, četrti popolnoma neumestni.

Če si občutljive sorte te hitro kaj stisne pri srcu ali pa se zapleteš v prepir, ki mu ni konca. Ljudje so na spletu pogumnejši kot sicer in sigurno ti v obraz nihče ne bo povedal nekaj takšnega kot je brez premisleka upal zapisal.

In kam je šel čas, ko si se ob dilemi obrnil na prijatelja, sorodnika? Zakaj raje vprašamo neznanca, kor znanca?

Najbolj me pa prizadene, ko se zavem, da se otrok npr. igra, jaz pa spremljam na Youtubu nekaj, česar se čez kak dan ali dva verjetno sploh ne bom spomnila. Namesto, da bi se mi pridružila in skupaj z njim ustvarjala spomine, takšne, ki bodo ostali nama.

In spet se mi odpre vprašanje o pomembnosti časa. Koliko časa dejansko zapravimo na spletu? Kako bi ta čas lahko izkoristili drugače? Gre za dobro naložen čas ali za zapravljene ure? Imam kaj od tega, tako osebnostno gledano?

Vsekakor je tehnologija pomembna, podpiram njen razvoj in se veselim novosti (zlasti, ko te prihranijo čas in ti olajšajo delo), spodbujam družbena omrežja, saj omogočajo stike z ljudmi s katerimi sicer ne bi bili v kontaktu in širi pomembne in potrebne informacije, do katerih bi po vsej verjetnosti težje dostopali. 

Tako kot večina stvari v naših življenjih ima današnji utrip pozitivne in negativne lastnosti, zato je dobro, da se osredotočimo na tiste dobre, praktične in koristne, a vendarle vzamemo stvari s svoje roke in ne pustimo, da je tehnologija tista, ki upravlja z nami. Naj bo obratno.

Vzemimo razvoj kot nekaj dobrega, kot pomoč in priročen dodatek, a vseeno zaradi tega ne pozabimo na pristne odnose, na človeški stik, na zaresen objem in poljub, na čas iz katerega bomo ustvarili spomine in ne pozabimo na življenje, ki je pravo in se dogaja tu in zdaj. Življenje, ki se ga lahko dotakneš, čutiš, vonjaš in živiš. To, da si zraven je sigurno pomembnejše od tiste igrice, kateri je vseeno ali si ali nisi.

♥ you're unique, just like everyone else...♥

Najdeš me tudi na Facebooku (a ne vedno ;) ) --> Katja in mali sladkosned