sreda, 30. januar 2019

Odloženo šolanje

Foto: medicalxpress



Med brskanjem po Facebooku sem naletela na Gabrijelin članek -> Odlog vstopa v šolo - nujen ukrep ali izhod v sili za prestrašene starše? in na podlagi komentarjev začela oblikovati svojega tudi sama. Nato pa sem ugotovila, da je predolg in, da to ne bo šlo skozi, zato sem se odločila, da svoje razmišljanje, kot mama in kot zaposlena na področju, kjer imam stik z otroki in starši, strnem v tej objavi.

Odlog šolanja. O tem se v zadnjem času govori vse več. Pred leti to sploh ni bila aktualna tema, saj je pomenilo, da je z otrokom nekaj »narobe«, če bo všolan kasneje, šlo je za izjemo in ne pravico, danes se je plošča zamenjala in razmišljanje stremi v smer, da otrokom prehitro vzamemo otroštvo.

Zakaj je do tega prišlo?

Kako doživljamo Gabrijelin članek je odvisno od naših izkušenj in znanja ter poznavanja otroka in upoštevanja vseh okoliščin v vsakem primeru posebaj. Dejstvo je, da je šolski sistem drugačen kot je bil takrat, ko smo bili vanj vpeti sami in ga nima smisla primerjati. Prvi razred, ki sem ga obiskovala jaz je bil nekaj popolnoma drugega kot je danes. To nam je vsem kristalno jasno. Jasno nam je tudi, da mi pri dveh letih nismo uporabljali telefona na dotik, da so naši starši na vzgojo gledali drugače kot danes in da se je celotno šolanje in učitelje jemalo drugače (resno in z izkazom spoštovanja).  
Je pa stvar takšna, da je bil tudi vrtec malo drugačen. Danes je naravnan zelo storilnostno, program vsebuje veliko vsebine iz šole. Ni pretirane svobode, kreativnosti, ker se ves čas sledi navodilom. Otroci več ne vedo kaj bi sami s seboj v prostem času.

In otroci so si različni. Dva, ki sta isto stara nista nujno enaka, kajne? Tudi jaz pri svojih letih nisem podobna kolegici, ki je istih let. Tako pač to je.

Kar je danes še drugače je sistem. Danes je sistem drugačen in ta vpliva na vse.
In ta sistem ni tak kot se govori, da je. V pisni obliki in po mnenjih določenih strokovnjakov je že zastavljen tako, da ga otroci pri 6 letih zmorejo, teoretično, a v praksi so pričakovanja velika. Otroci ne naredijo večino nalog v šoli in imajo doma več kot samo 15 minut dela, šolske torbe so težje od nekaterih otrok. Vsi učitelji, logično, tudi ne izvajajo pouka na enak način. Nekateri dajejo nalog več, drugi manj. 
Upoštevajo se določeni standardi, ki naj bi jih otrok pri določenih letih dosegel. Nekako nismo več bitja ampak številke, ki moramo zadostiti nekim drugim številkam.

Tu so še službe, stres, pomanjkanje časa ipd. vse to še dodatno vpliva na stiske staršev. In posledično seveda otrok.
Če se odločijo za odlog ne pomeni, da so prestrašeni, da se želijo izogniti stresu ampak, da enostavno nimajo možnosti, ker sistem od otrok zahteva preveč. Mi zahtevamo od njih preveč. In, ko mi zahtevamo, oni dobijo odpor. Ne vsi, nekateri pa.

Če bi obstajali presejalni testi, bi ti morda pokazali ali je otrok primeren za vstop v šolo, pa ne obstajajo. Več. Tukaj stroka zataji in odločiti se morajo starši, ki pa delujejo na subjektivni ravni. Spet je vse na starših, da se lahko na koncu reče: »Saj ste vi tako izbrali«. Lahko je eno leto prej dobro za otroka, lahko, da ni. Eni zagovarjajo devetletko, drugi se usmerjajo k temu, da se je Finska vrnila nazaj na všolanje s sedmimi leti. In Finci imajo dokazano najuspešnejši šolski sistem. Kaj je zdaj prav in kaj narobe?

Današnji otroci so pripravljeni na vstop v šolo prej kot smo bili mi. Ker so bistveno bolj napredni (naj se sliši še tako nenavadno), ker jim vrtec ne more dati več tistega kar oni potrebujejo, ker se morajo naučiti novih pravil, prilagajanja. Niso pa pripravljeni na previsoka pričakovanja. Šola ni grozna, grozna so pričakovanja od teh malih (še ne)6 letnikov.


Otroke včasih podcenjujemo, pa ne zato, ker slabo mislimo, ampak, ker jih želimo zaščititi. In to je čisto razumljivo.


Stvar je tudi takšna, da se otrok v vrtcu/šoli obnaša drugače kot se doma. In mi ne vidimo kako deluje tam. Kolikokrat se je že zgodilo, da mi je vzgojiteljica pripovedovala kaj in kako moj mali dela stvari v času moje odsotnosti in moj odgovor je bil: »A vi to mislite mojega otroka ali ste jih malo zamešala med sabo?«

Se lahko vidijo razlike zaradi starostnega razpona, res je.
Zlasti na začetku. Če ne prej, v tretjem razredu, ko otroci dobijo ocene, tiste prave, od 1 do 5. Razlag za te razlike je spet več. Ena od teh je, da so otroci danes manj samostojni in manj potrpežljivi. Pa za to niso nujno krivi starši ampak skupek vsega kar se dogaja – delovni čas, stari starši, ki so zaposleni, pričakovanja, nepoznavanje otrok, tehnologija, podcenjevanje ali previsoka pričakovanja. Zato je nesmiselno debatirati katera stran pri razmišljanju o odlogu ima prav, ker imata obe, vsaka po svoje. 

Zavedati pa se je treba nečesa. Šola je narejena za otroke in ne za starše in prevečkrat se pojavlja tekmovanje in to je tisto česar se starši bojijo. Ne same šole, ne pouka, ne tega da bo otrok ob otroštvo ampak tisto kar je v ozadju – primerjave, tekmovanje in občutek, da morda njihov otrok ne bo med boljšimi in bo zaradi tega izključen. To mu želijo prihraniti. Vsak dober starš želi obvarovati svojega otročička. Obvarovati pa želijo tudi sebe in svoj, že tako omejen čas. In tega ne smemo obsojati. Če otrok ne bo imel petic bodo mogli sedeti z njim po ure in ure in se učiti – na račun svojega časa. Družba, sistem, visoke zahteve to pričakujejo od staršev.

Veliko staršev bi na celotno stvar gledalo popolnoma z drugimi očmi, če bi se ne ozirali na mnenja drugih, če bi se na kavicah z drugimi starši pogovarjali kaj drugega kot to kaj kdo že zna in kako čudno je to, da nekdo pa tega še ni osvojil.To pa ni lahko.

In brezskrbno otroštvo. Kaj pravzaprav sploh je brezskrbno otroštvo? In zakaj se tako zelo navezuje na šolo? To pomeni, da so otroci v vrtcu srečni, čeprav imajo tudi tam rutino, ki jo morajo upoštevati in se ji prilagoditi? V vrtcu morajo otroci po kurikulumu slediti ciljem, starejši narediti kakšno nalogo doma, tudi starši imamo kdaj pa kdaj kakšno obveznost. Menim, da sam prehod iz ene institucije v drugo ni problematičen tako kot je problematično dejstvo, da se starši pri tem soočimo z vprašanjem ali bo naš otrok dovolj uspešen.
Pomemben je torej uspeh. Kaj pa otrok?

Ni več preživljanja prostega časa zunaj štirih sten, igranja po gozdovih in dvoriščih, brez pametnih telefonov in tablic od drugega leta naprej. Zaradi tega so otroci drugačni kot smo bili včasih.


Spomnim se, da sva se s prijateljico v prvih razredih osnovne šole igrali ob reki, plezali visoko v krošnje in odšli na precej strm pohod. Sami, brez staršev, brez, da bi pravzaprav za to sploh vedeli. Mami naj te ne skrbi, vse sva imeli pod kontrolo, se spomnim :P

Kdo od nas bi si danes to upal dovoliti otroku? Danes, ko jih imamo ves čas na očeh in pristajamo na strogo varnost, tisto, ki jo lahko obvladujemo. Časi so drugačni in na to ne moremo vplivati.

Verjetno se težave pri razumevanju snovi in nedoseganje standardov pokažejo prej ali slej in niso tako zelo močno povezane z vstopom v šolo. Razlike definitivno so, saj je zelo drugače, če je otrok rojen v začetku leta ali pa na koncu le tega. Po izkušnjah sodeč pa mlajši otroci hitro ujamejo starejše in imajo za to pravzaprav dve leti časa. Morda je to eno leto razlike na začetku slišati zares grozljivo veliko in nepravično, a na koncu se lahko izkaže, da je mlajši otrok v resnici dosti bolj zrel in samostojnejši kot pa tisti starejši. In pri tem imajo veliko vlogo starši, ki otroku nudijo raznovrstne izkušnje in ga spodbujajo ter usmerjajo. Pa to ne pomeni sedeti z njim po tri ure pri pisanju domače naloge.


In kaj je prav?


Gre za temo, ki jo je nemogoče posploševati, saj ni določenih natančnih navodil kako ravnati v splošnem. Ker je potrebno ravnati individualno, glede na otrokove specifike, na njegov čustven in socialen razvoj. Zato je najbolje, da se vsak starš, ki je v dilemi posvetuje z otrokovo vzgojiteljico, psihologom, vpraša svojega otroka in nato na podlagi strokovnih mnenj in poznavanja podmladka odloči ali je odlog zares v otrokovo korist.
Lahko se namreč zgodi, da bo otrok v stiski, če bo ostal v mlajši skupini in se spraševal zakaj ne sme iti naprej s svojimi prijateljčki ali pa se bo počutil slabo, če bo izrazito opažal, da ne dosega njihovega razvoja. Ni pravilnega odgovora, ker ne moremo metati vseh otrok v isti koš.

In kot je pisala tudi blogerka Maminega twista: zadeva ni enoznačna, ni enostavna in je popolnoma drugačna, če govorimo o otroku, ki mu zdravstveno stanje narekuje, da je odloženo šolanje zanj priporočljivo ali pa, če govorimo o zdravem otroku, za katerega starši menijo, da na šolo še ni pripravljen. Upoštevajoč še to, da nikoli ne bo za vse prav, da so danes otroci bolj pametni kot smo bili v njihovih letih mi in, da je naša družba izrazito usmerjena v tekmovanje in uspeh.

Kaj lahko kot starši naredimo?

Otroku je potrebno zagotoviti pogoje, da bo sam zmogel tisto kar se pričakuje, da bo naredil. In to ni zavijanje v vato, zavijanje v vato je, da starši namesto njega delajo naloge, da se hodijo pričkat v šolo, ker je dobil slabšo oceno ali pa se mu daje takšno in drugačno potuho. Otroke je treba učiti od majhnega, da bodo nekoč dobri odrasli in ne, ne biti njihovi služabniki.

Kako bomo otroka na realnost pripravili pa je odvisno od nas. Od nas, ki smo njihov zgled.

Facebook - > Katja in mali sladkosned

Ni komentarjev:

Objavite komentar