Sijoča zunanjost, gnila notranjost

Kaj se dogaja ?!

 Včasih se dogodki razpletajo po neki svoji čudni poti, besede najdejo  mesto tam kamor niso bile povabljene in ljudje spuščajo poglede, ki nam niso razumljivi.

Včasih se lahko močno, močno trudimo razumeti zakaj se je nekaj zgodilo pa na vprašanja ne bomo našli odgovora. Odgovore iščemo s tako gorečnostjo, da na koncu ne vidimo druge možnosti kot, da, da se vprašamo, če morda res nismo mi tisti, ki smo vir vsega kar se nenavadnega, hudega dogaja okoli nas.

Ne nismo!

Če otrok ne poje vsega zelenega na krožniku in se občasno razburi smo najbrž hudo zafrknili kje pri vzgoji. Zakaj za vraga nismo prebrali vseh tistih knjig, se udeležili predavanj, ki so nam bila priporočena in noči preživeli ob prebiranju forumov?

Nehaj, otrok je sam svoj človek, ima svoj karakter in seveda pokaže svoje strinjanje in nestrinjanje. Zakaj pa bi mu moglo biti vse všeč in narediti vse kar mu je rečeno? Če je tvoj otrok še ne pomeni, da mora biti tak kot ti. In vzgoja ti gre super od rok zato ne dvomi vase.

Če smo brez službe smo najbrž nesposobni, saj jo imajo vsi drugi, tudi tisti, ki so bili vedno manj zagreti za samo delo kot smo sami.
Hudo je biti brez službe, nikakor pa to ne pomeni, da je to tvoja krivda. Živimo v sistemu kjer se stvari odvijajo na čuden način. Se pa slej ali prej vse uredi in postavi na svoje mesto. Verjemi!

Ne smemo povedati svojega mnenja, nop, nikakor ne, ob taki predrznosti bomo namreč še isto sekundo dobili veliko črno piko. In, če ti pade na pamet, da bi kaj takšnega naredil se pripravi, najprej na prikimovnja nato pa na nož v hrbtu.
Ljudje enostavno ne prenesejo, da si upaš biti tisto kar si v resnici. Pika.

Če smo mladi ne bomo dobro opravili neke naloge, ker pač nimamo dovolj izkušenj. Moraš biti presneto pretkan, da si izboriš priložnost.
?

Če smo stari smo pač prestari za nekaj. Starost nikoli ni za nič dobra.
Včasih so bili stari ljudje strašansko cenjeni zaradi svoje modrosti in izkušenj. Še vedno se lahko ogromno naučimo od njih.

Če doma in okoli doma nimamo vsega urejenega smo leni. In to zelo leni. Poglej kako ima tistale tam vse urejeno, no.
Še dobro, da ima pošlihtano vse naokoli, če že v svoji glavi nima...

Če zbolimo smo si sami krivi, ker ne poskrbimo zase. Si pozabila kaj je zdrava prehrana, gibanje in izogibanje stresu?
Dandanes je zdravnik že vsak, ki zna odpreti  Google.

Če poskrbimo zase smo vase zagledani.
Seveda, ker je to kriminal.

Če si v stresu si sam kriv, ker nisi sprobal dovolj tehnik sproščanja.
Zato si hitro nabavi vse za aromaterapijo, vadi jogo, zavrti si glasbo ali valovanje morja ter ptičje petje, vadi tehnike sproščujočega dihanja in tekaj naokoli. Ne, to dejansko res pomaga, brez heca.

Če si preveč sproščen si zagotovo na sumljivih substancah.
Razmisli kaj vse vnašaš vase, no.

Če se preveč družimo se izogibamo delu. Družabne ženske imajo svoj status, družabni moški pa prav tako.
Komentar ni potreben.

Če se premalo družimo smo asocialni.
Družit se moraš točno določeno število ur na teden, ob primernem času, biti pozoren na to kdaj je polna luna in paziti na soda in liha dneve.

Če počnemo stvari, ki so nam všeč, v njih uživamo in jih opravljamo z vsem srcem smo obtoženi bog si vedi česa vsega. Nečesa prav gotovo.
Zato se dajmo vsi ukvarjat s tistim česar ne maramo, da nas ne bodo preveč vlačili po zobeh.

Če skuhaš predobro si zagotovo naročil v gostilni in preložil doma na krožnike, pa še malo si prej premečkal, da ne izgleda zares čisto preveč popolno popolno.
Itak.

Če ne skuhaš dovolj dobro si zanič kuhar in boga tvoja družina, ki te mora tolerirati.
To pa vsekakor.

Nikar si ne dovoli biti srečen, ker v tem primeru boš zagotovo potegnil takratko.
Dajmo biti vsi nesrečni, ker bomo tako vse srečni.

Živimo v razviti družbi, kjer se strokovnjaki na veliko ukvarjajo z medosebnimi odnosi, s kakovostjo delovnega življenja, dvigom standarda, vsesplošnim zadovoljstvom populacije.

Opazujemo in poslušamo kako gremo vsak dan preko svojih zmožnosti, kako odkrivamo neverjetne stvari, izumljamo nemogoče, presajamo glave, ustvarjamo robote, ki delajo in mislijo namesto nas.

Ob vsej tej razvitosti pa nam še nikakor ni uspelo razviti možganov do te mere, da bi se ljudje začeli obnašali kot ljudje. Kot živa bitja s čustvi in zdravo pametjo.

Da bi bili sposobni povedati tisto kar si mislimo, da bi izkoreninili hinavščino, da bi bili zmožni biti iskreni in pošteni, da se ne bi vtikali v življenja drugih in bi bili enostavno veseli, ko gre drugim dobro in bi znali priskočiti na pomoč, ko gre drugemu slabo. V tem gnilem jabolku se še vedno zadržujejo črvi zavidanja, katerega ne bomo za nič na svetu priznali, strašna neolikanost in želja po zatiranju drugih. Ker se tako počutimo bolje. Dobro se počutimo, ko gre drugim slabo. Halo?

Ko delaš z ljudmi slišiš, spoznaš in vidiš svašta stvari.

Navzven sijoči kot biseri, navznoter pa druga zgodba. Hvala bogu ne vsi.

Vzemimo se v roke, pometimo pred svojim pragom, pogovorimo se in dajmo biti ljudje.
Na svetu ne bomo večno. Naj bo vredno. Pustimo pečat.