torek, 19. marec 2019

Kako naj vem, če mi ne poveš?



Veš, pomanjkanje komunikacije drži ljudi narazen. Njihove poti lahko usmeri vsakega v svojo smer.

Kako naj vem, če mi ne poveš?

***

Že nekaj časa opažam, da stvari niso takšne kot so bile, takšne kot bi pravzaprav, po mojem mnenju, morale biti. Govorim na splošno, na podlagi vsega opaženega v, recimo zadnjih pol leta. Ne vem zakaj me objema ta občutek, ko pa pravijo, da je vse ok. Pa vem, da ni ok. Človeška energija se čuti. Čuti se napetost in čuti se zadržanost. A ni tako?

Oprosti, če mi ne poveš, ne morem vedeti.
Ne znam brati misli. Na žalost. Ali pa na srečo.

Znam razbrati občutke in opazim kdaj se nekdo ne počuti dobro. Ampak, če je odgovor vedno enak in, če svoje občutke in razmišljanja skrivaš in jih ne deliš, ne morem vedeti. Kako naj? Ne znam uporabljati telepatije.

Zakaj v 21. stoletju enostavno ne znamo povedati stvari kot so:

»Danes se res ne počutim v redu, ni mi do družbe«
Ni problema, razumljivo. In ni zamer.
Prosim te pa, ne izmišljuj si izgovorov zakaj si zadržan. Ljudje si takšna dejanja razlagamo na različne načine. In kmalu povabila več ne bo. Ker daješ vtis, da ti ni mar. 

»Ni mi všeč kako si odreagirala«
Namesto tega si se smejala in mi dala občutek, da ni nič narobe. V resnici pa si si mislila čisto nekaj drugega. In kmalu zadala nož v hrbet.

»Strinjam se«
Pravzaprav se ne strinjaš ampak ne veš kako bi to izrazila. Zato se podrediš in si slabe volje. Počasi prekinjaš stike. Ne, ker bi bilo sicer kaj narobe ampak, ker ne upaš izraziti svojega mnenja. In najlažje je zbežati stran in prekiniti odnos.

»Toliko dela imam, da se ne vidim ven. Nisem imela časa«
Verjamem, da nisi imela časa za eno urni pogovor. Ampak to, da napišeš »nimam časa ti napišem, ko bom utegnila«, ti vzame 20 sekund. In 20 sekund časa imaš. Druga zgodba je, če nimaš interesa. In enostavno ignoriraš klic. Tudi meni se zgodi, da pozabim, ker v tistem trenutku ne utegnem. Ampak se opravičim in razložim. Včasih precej kasneje, ampak se trudim.

»Rad/a te imam«
Mogoče imaš nekoga zelo rad. In mogoče ima nekdo tebe rad še bolj. Pa si tega ne poveta.
Zakaj skrivati čustva? Kakšen je cilj?

»Všeč mi je, kako si to naredila«
Komplimenti. Zakaj jih je tako težko izreči? Vsak rad sliši kako je nekaj naredil dobro. Zakaj tako skopariti z nečem kar vzbuja dobre občutke? In zakaj sploh ni težav opozarjati na napake, več teh, upravičenih ali za lase privlečenih. Ne prestavljaj širjenja sreče na jutri. Ali na prihodnje leto.

S podobnimi dejanji, kot so zgoraj, človeku vzbujaš, da je naredil nekaj narobe ali pa, da je kaj napačnega rekel, da si ne zasluži pojasnila ali, da ni zaželen.
Tvoja dejanja si lahko razlaga čisto drugače kot so v resnici.
Predstavlja si različne scenarije in morda niti en ni blizu resnice. Resnice, ki je ti ne podeliš. Kaj te zadržuje? Česa se bojiš?

Da bo prišlo do konflikta? Da bo nekdo prizadet?

Pogovor je v vsaki situaciji ključ do uspeha. Ne pozabi tega. In ne pozabi, da sta za pogovor potrebna dva. Dva, ki se poslušata in si želita odpraviti napake ter okrepiti odnos.

Povej kaj te moti in obljubim, da bom to poskusila popraviti.
Povej mi brez nakladanja, brez izgovorov, brez vključevana otročjih igric. Povej mi iskreno.

Ker, če mi ne poveš, ne morem vedeti.
Nihče ne more.


Spremljaš me lahko tudi na Facebook strani: Katja in mali sladkosned

Ni komentarjev:

Objavite komentar