četrtek, 25. julij 2019

Mamice zahtevnih otrok



Vzgoja ni lahka stvar, nikakor ne.
Ko si postavljen pred dejstvo, da je nosečnost enkrat za vselej končana in v tvojem objemu čaka nežna štručka, da iz nje oblikuješ osebnost kakršno si predstavljaš v prihodnosti, pa je stvar še dosti težja.

Kateri način vzgoje je pravi? Kako dolgo naj dojenčka pestujem? Kako naj ga sploh pestujem? Kolikokrat na dan ga je pametno dojiti? Kako naj ga navadim na dudo, na voziček, na svojo posteljico? Kako naj ga potolažim in kako naj umirim njegov jok? Kateri pojavi na njegovi mehki kožici so normalni in kdaj moram poklicat pediatra, da si ta ne bo mislil, da nimam pojma in, da kompliciram za brez veze? 
Milijon vprašanj se poraja v naših mislih medtem, ko nimamo časa razmišljati o tem kdaj smo nazadnje jedle, se pošteno naspale ali si vzele nekaj minut samo zase, da smo zadihale s polnimi pljuči.

Ko takole razmišljam si ne morem kaj, da ne bi pomislila na svojo prababico, ki je rodila devetkrat in vzgojila 20 otrok. Z zakonom ji je bilo namreč podarjenih še 11 otrok, ki jih je sprejela z odprtimi rokami. O tem sem nekoč pisala tukaj: Prababica.

Kaj so mame takrat delale drugače, da so sfolgale (pa sploh ni bilo porodniške), preživele in hkrati držale pokonci še npr. kmetijo ob odsotnosti moža (ki jim btw sploh ni bil v takšno oporo in pomoč kot so nam očetje v tem času)? 

Danes jokamo, ko nam ne uspe skleniti kompromisa z malim tri kilogramskim bitjem!

Sama sem se že pri prvem otroku srečala z definicijo »zahteven otrok«. Dejali so, da je drugi vedno drugačen in, da nikakor ne more biti tako naporen kot je bil prvorojenec. Strinjam se. Ko si prvič v vlogi mame je vse težko, ker veliko stvari ne veš, od tega kako pravilno rokovati z dojenčkom do tega kdaj ga je pametno dati komu drugemu v naročje. Velikokrat kompliciraš in se srečuješ s strahom. In vse to je normalno.

V drugo si vsekakor bolj zverzirana v zadevi »nega in vzgoja«, a vendarle ni tako enostavno kot pravijo in mislijo, da bi moglo biti.

Tudi moj drugi otrok je zahteven, s to razliko, da sem jaz postala manj zahtevna. Do sebe in do otroka. Hkrati pa sem ugotovila (beri končno dojela), da je pričakovanje družbe tisto, ki nas uničuje in spravlja v stisko. Nasveti, ki niso nasveti, vprašanja, ki niso potrebna, pogledi, ki ti dajo vedeti kaj si mislijo nas potrejo. V poplavi hormonov, otrokovega joka in vsega kar nas obkroža, s prihodom malega bitjeca nam ni lahko. In zdi se nam, da tega nihče noče razumeti. 

Odkar sem mama zahtevnih otrok se poskušam držati  naslednjih načel, ki definitivno pripomorejo k boljšemu počutju in pomiritvi mame (in posledično otroka) in te so:

Znebi se ljubosumja do drugih mam. Ko poslušaš kako je otrok neke druge mamice miren, ne joče toliko kot tvoj in, ko vidiš kako nekatere mame svoje srčke pripnejo v voziček in se jim nariše nasmeh, bi najraje zbežala stran in se skrila v brlog. Sprašuješ se zakaj ona lahko vozička ali pelje otroka v avto sedežu brez drame medtem, ko tvoj tuli kot sraka. Ko sprejmeš, da je tvoj otrok pač drugačen in, da mu nekaj kar bi mu kao moralo ne ustreza si naredila že pol. In potem iščeš alternative. In slednje vedno obstajajo.

Zaupaj svojim občutkom. Vem, da je na spletu in v glavah drugih ljudi ogromno modrosti, ki vedo kaj ustreza tvojemu otroku. Ti pa si ga nosila 9 mesecev, rodila in si z njim ves ljubi čas. Opazuj ga in zaupaj svojim občutkom. Nisi nesposobna, samo naučiti se še moraš prijemov in to ti uspe tako, da se vsakodnevno uriš v veščinah vzgoje, poskušaš in ugotavljaš. You can do it!

Vzemi si trenutek zase. Sama enostavno ne morem verjeti besedam: »Tudi kave ne morem spiti v miru«. Vsekakor je treba urnik uskladiti z otrokovimi potrebami in hkrati postoriti ogromno stvari po stanovanju. Ampak 15 minut na dan si lahko in more vzeti vsaka mama. Ne rečejo zastonj "srečna mama, srečen otrok".

Zavedaj se, da je bil otrok v maternici 9 mesecev in, da je prišel na drug svet. Otrok je prišel na svet kjer je hladno in vroče, kjer nima stalnega dotoka hrane ampak je odvisen od tebe, soočen je z bolečinami, s kakanjem in lulanjem, s številnimi dražljaji, ki ga včasih tako motijo, da ne more prenašati več niti samega sebe. Ko sprejmemo dejstvo, da enostavno potrebuje čas, da se prilagodi je lažje. Dojenček ni opremljen z mislijo, da bo od prvega trenutka iztrgan iz vašega toplega trebuščka in vstavljen v hladen voziček, gnezdece ali posteljico. Ni mu lahko, ko more čakati, da ga pristavite na dojko. Ne mara občutka, ko je v umazani plenički. Odkar sem prebrala, da so dojenčki rodijo tri mesece prezgodaj mi je lažje. Otrok te zares potrebuje in je resnično odvisen od tebe.

Skrb za dojenčka prilagodi sebi in ne drugim. Vsi ti bodo znali povedati kako in kdaj moraš dojenčka hraniti, kako dolgo ga je pametno nositi, kje mora spati in koliko časa se lahko joče. Moj odgovor je enostaven in ga bom podala kot mi je rekla prijateljica: obnašaj se kot, da si afriška mama in vse bo lažje. 
Zato otroka dojim kadar pokaže za to interes, nosim ga naokoli kot kakšna bušmanska mama, opazujem ga in poskušam ugotoviti kaj si želi. Ob tem pa mu izkazujem veliiiko ljubezni in ga ljubkujem kolikor mi pusti ;)

Uživaj! »Ja, lahko govoriti, ti uživaj z dojenčkom, ki tuli na tvoje uho kot sirena!«
Res ni lahko, ampak vsi ti trenutki bodo minili, to si v težkih trenutkih ponavljaj kot mantro. In dano ti je nekaj kar marsikomu ni. Si mamica zahtevnemu bitjecu ampak veš kaj? Nobenemu dobermanu se še ni rodil koker španjel ;)

Veliko crkljanja in spoznavanja vaših dojenčkov vam želim,

Katja

Ni komentarjev:

Objavite komentar