torek, 28. januar 2020

Nesprejemanje otroka: "Imeli so me za zgubo"



Verjetno bo ob naslovu marsikdo zastrigel z ušesi in se popraskal po glavi, po vsej verjetnosti se bo kdo vprašal kaj je z mano narobe in zelo verjetno me bo kdo od tega trenutka naprej gledal na malce drugačen način.


Zakaj?

Po branju različnih navodil staršem kako »upravljati« z najstniki in drugimi trmastimi otroki, kako so starši krivi za vse, kako je današnji sistem šolanja čisto mimo in kako si mladina danes dovoli vse, sem se odločila zapisati svoj pogled in svojo zgodbo. 
O tej temi namreč vedno pišejo le strokovnjaki in starši.
Kje pa so tisti, ki so dejansko strokovnjaki iz lastnih izkušenj? Hja...O tem govorim.


Veliko od vas niti sluti ne (ali pa) kako težko je lahko v šoli. Pa pustimo danes ob strani učenje, naloge in vse obveznosti, ki spadajo zraven. 

Dotaknimo se odnosov.

V šoli je lahko težko tudi iz razloga, ker se otrok ne sprašuje kako so (zares: kako si?), ker se bojda znajo samo lagati in izmišljevati zato, ker nočejo v šolo in bi bili radi doma ali kje drugje kjer bi tuhtali na neumnosti. 
Otroke poznamo, vemo kaj mislijo in čutijo in predvsem vemo kako morajo reagirati in se obnašati. "Vemo".

Drastičen upad uspeha, sprememba razpoloženja in zapiranje vase imajo lahko izhodišče tudi kje drugje kot pa samo v izpostavljanju vzroka, da za tem stoji pač najstništvo ali kakšno drugo obdobje.


V podružnični šoli kamor sem hodila prve štiri razrede je bilo čudovito, okrog mene so bili krasni ljudje, vse od kuharice do učiteljice. Preobrat se je zgodil z vstopom v matično šolo. Kar naenkrat je bilo tam veliko otrok za katere smo bili mi iz vasi kmetavzarji, luzerji, smrduhi. Sprememba je bila kar huda, preiti iz razreda kjer sva bili zgolj dve učenki v razred tridesetih otrok, ki se vsi poznajo med seboj. Nihče nas ni »uvajal« ali se potrudil, da bi se počutili bolj sprejete (npr. svetovalna služba bi po moje lahko predvidevala takšne zoprnije).

Počutila sem se kot izobčenka. Vsak drug dan sem pobirala svoje čevlje v fantovskem WCju (školjki) kamor so nas fantje včasih zaprli, da nismo mogle ven. V bundah smo našli blato, kamne ali čevlje drugih otrok. Trenutki, ko si bil dežuren in si moral v kuhinjo po malico so bili na vsake kvatre strašni (to je bilo takrat, ko je bil dežuren istočasno še kdo iz drugih razredov, ki si te je pogosto privoščil). Ponavadi so nam kradli malico in je kdo ostal brez, ti pa si bil za to kriv, včasih so se zaleteli vate in je vse popadalo po tleh in, ko so otroci prišli na hodnik ti je nekdo še potegnil hlače dol in vsi so se smejali. 
Tega seveda nisi upal povedati nikomur. Držal si se v razredu ali blizu učiteljev. Zato si bil piflar.


Kot tihe miške z vasi te pri športni nihče ni želel v ekipi. Vedno si bila izbrana zadnja in še to zato, ker si pač ostala. Vedno si bila rezerva.  Ko se je šlo za prepis naloge pa vedno prva. Ponavadi te niso niti vprašali, včasih so vzeli zvezek iz torbe še preden si opazila, da ga več ni.

Odraščajoča punca je občutljiva in jo prizadenejo besede kot so: »Nikoli te nihče ne bo pogledal, grdoba. Lej kakšne lase maš, krive noge, nič za prjet, nos kot kumara, v glavo siješ kot semafor (rdečica na obrazu). Pljuvali so tudi v obraz, ne samo po oblačilih.

Ko prideš iz šole k verouku jih pogosto dobiš po glavi s pesmarico, te sunejo med rebra s svečnikom ali pa si obmetan z živalskimi imeni. Prisiljen si, da na pogrebih bereš svetopisemsko berilo, pred strtimi in objokanimi ljudmi in to ti, prestrašen otrok, ki se ne zna in ne sme upreti. Tega tokrat ne doživljaš od otrok ampak od tistih, ki jih ne smemo dajati v koš zlobe, ker so sveti.
Tako ali tako nam nihče ni verjel, ker smo bili pač hudobni otroci, ki si izmišljujejo.


Saj vas bo kdaj otrok kaj nasral, brez skrbi. Kar spomnite se sebe kot otroka, takrat domišljija nima meja. Vseeno pa preverite. Vedno. Če ne drugega bo otrok videl, da ga poslušate in ste zanj vedno tu.

Ko si bil doma na »varnem« so pa mimo hodili drugi ljudje in se posmehovali npr. tvoji barvi las: »Sej izgleda kot, da se ti je kura posrala po glavi«, ko si namažeš nohte je izgledalo kot bi se s kladivom tolkel po prstih, komentarji o višini, oh te so mi še danes najljubši.

Naj vam povem nekaj. Sama sem to že prebolela. Od določenih ljudi še danes ne čutim spoštovanja in ga verjetno nikoli ne bom. Ga niti ne rabim. Hvala bogu za peščico ljudi, ki so me v tistem odraščajočem času držali pokonci.

Otroci so zlobni pravijo. Ne vem, če bi se s tem strinjala. Hudobni so odrasli, otroci pa se od njih učijo. Kaj pa naj drugega. Večino dejanj niti razumejo ne in jim je najbrž zanje žal, ko pridejo domov v svojo sobo ali, ko niso v tisti grupi, ki jim dejanja narekuje. 
Za besede odraslih pa ni opravičila. In verjemite, otroci si te posameznike zelo zapomnijo in nikoli ne pozabijo občutka, ko so bili z njihove strani zasmehovali ali vrženi tja kamor ne bi smel biti noben otrok.

Dejte se zavedat še nečesa, otroci ne razumejo sarkazma. Otrok ne ve, ne razume namigovanj ali dvoumnih trditev. In, opravičilo: saj zdaj, ko si odrasel veš, da nisem tako mislil, nima pomena.

Zakaj vam to govorim. Moja zgodba mi ne koristi več. Nekako sem jo predelala, sprejela in si jo razložila, da sem zaradi nje danes takšna kot sem. Izkušnje in občutek, ki sem ga iz nje izčrpala pa želim podati naprej zato, da se začnemo vsi zavedati, da smo ljudje, ne glede na to kako veliki in majhni smo. Vsaka beseda lahko prizadene in pomembno je, da se o tem pogovorimo z otrokom ne glede na njegovo starost.

Redko kateri otrok bo prišel do starša in povedal resnico. Občutek sramu, da se to dogaja njemu in grožnje, ki jih dobiva, mu to preprečujejo. 

Pogovor, občutek varnosti in zaupanje od ranega otroštva je tisto kar lahko reši vašega otroka, da ne bo nosil te prtljage še dolga, dolga leta s seboj.

Otrok ne rabi »bildanja« v smislu: ti si najboljši, prebutaj jih, če ti težijo, pljuni mu v malico, pokaži zobe...Otrok rabi nekoga na kogar se lahko zanese v dobrem in slabem in nekoga, ki mu pomaga graditi zdravo samozavest.


Zamere, občutek nepomembnosti, občutek, da ni sprejet in spoštovan, občutek, da je sam in nima komu zaupati, ker mu nihče ne verjame, tudi občutki breizhodnosti.

Si želite, da so to besede s katerimi vaš otrok opiše svoje življenje?
Se mi je zdelo, da ne.

Zato bodite pozorni, spremljajte dogajanje, pogovarjajte se, raziščite in tudi udarite po mizi, če je to potrebno. Otroci, ki so tarča posmeha MORAJO razumet, da ni z njimi nič narobe in, da niso manjvredni.
Zakaj?
Ker vam bodo hvaležni za vse življenje.

<3 


 Najdeš me tudi na FB strani -> Katja - hrana in zapisi



Ni komentarjev:

Objava komentarja