Blog z recepti in motivacijskimi zapisi

sobota, 13. november 2021

Draga moja sestrica (pismo bratca)


Draga moja sestrica,

Veš, spomnim se še kako te je mamica klicala »pikica«. Takrat si bila še v njenem trebuščku. Na varnem in toplem, mi je povedala.
Takrat še nismo vedeli kakšna boš in prav zabavno je bilo ugibati kakšne lase boš imela in ali boš kaj podobna meni. Mami je rekla, da boš zagotovo takšna kot sem jaz, samo v punčkasti obliki.
Zares je bilo smešno, ko si brcala in so se na maminem trebuhu delali enkrat veliki in drugič majhni valovi. Takrat sem se zelo smejal. Včasih sem se od smeha valjal po tleh, ker je bil mamin trebuh tako čuden. Hecna si bila, sestrica moja.
Veš, večkrat sem tudi naslonil uho na trebušček in poslušal kaj delaš, če že kaj govoriš, ali spiš. Božal sem te, ti pel pesmice, ki sem se jih naučil v vrtcu in komaj, komaj čakal, da te bom lahko stisnil kot malega puhastega medvedka.
Vedel sem, da boš ljubka.
In potem en dan mamice ni bilo doma. Povedali so mi, da je odšla v porodnišnico in, da se bo vrnila z lupinico v kateri boš spančkala TI. O tem sva se z mamico že prej pogovarjala ampak, ko je prišel ta dan…
Takrat sem mamico zelo, zelo pogrešal. Pogrešal sem tudi tebe v trebuhu hkrati pa se veselil, da te bom lahko kmalu pobožal po tvoji dojenčkasti glavici. Mamica mi je povedala, da bom moral biti nežen, ker boš še zelo krhka.
Oh, tako nestrpno sem čakal, da te spoznam.
Veš…Z očkom sva prišla na obisk v porodnišnico. Ni mi bilo prijetno. Nisem se dobro počutil in strah me je bilo. Nisem hotel biti tam. Želel sem, da gremo vsi skupaj domov, saj je bila mamica oblečena v grdo haljo, ti pa si ležala v postelji in se nisi igrala z mano. Izgledalo je kot, da ti je vseeno zame…
Malce drugače sem si predstavljal kako je imeti sestrico. In vsi so mi govorili, da sem sedaj veliki bratec in bom moral pomagati.
Veš sestrica. Takrat sem bil jezen nate. Ni mi bilo več zabavno biti bratec. Želel sem si, da greš nazaj v trebuh in, da je mamica spet samo moja.
Ti si bila tam, ležala si, jokala in vsi so bili okrog tebe in te crkljali. Saj niso pozabili name ampak…
Nisem bil več samo jaz.
Nekaj časa sem bil žalosten. Želel sem si, da bi bil tudi jaz dojenček…
Potem pa je bilo vsak dan lažje. Jaz sem veliki bratec in ti, pupa naša mala se še ne znaš obleči sama, ne znaš si vzeti jogurta iz hladilnika in ne znaš sestaviti stolpa iz lego kock. Jaz pa lahko to naredim. Za oba.
In zabavno je, ko skupaj sediva pod mizo in naju mamica in očka iščeta, midva pa se hihitava in jeva jogurt, ki sem nama ga JAZ vzel iz hladilnika. Ker sem velik.
In vem, da me imaš rada. Ker me objameš in vriskaš, ko se srečava v vrtcu. Ko prineseš knjigico in jo skupaj bereva. Ker se igrava judo. Ker skupaj zaspiva. Ker z roko v roki hodiva, ko gremo na sprehod. Ker se pobotava ko se skregava.
Rad te imam sestrica. In nikoli, nikoli, nikoli te nikomur ne dam.
In v resnici si ne želim biti dojenček. Ker dojenčki nič ne znajo.
Za to je treba malo počakati…Čisto malo.
❤️
Vsak začetek je težak. Ampak ga zmoremo premagati in potem…Potem je lepo.
Kako pa je/je bilo pri vas s sorojenci? So bile težave s sprejemanjem novega družinskega člana ali je steklo vse gladko?


Spremljaš me lahko tudi na Facebook strani Iskreno, Katja , kjer lahko prebereš še več objav.

Ni komentarjev:

Objavite komentar